Spet je prišel čas, ko številni Sobočani rešitev za pasjo vročino najdejo v skoku v modrino bazenov v Fazaneriji. Soboško kopališče imamo v mestu radi in zasluži si, da vsako leto o njem zapišemo nekaj stavkov. Javno komunalno podjetje se v zadnjih letih res trudi, da bi izboljšalo podobo kopališča, in vsako leto doda še kakšne vsebine, s tega vidika jim težko kaj očitamo. Edino, kar ostaja predmet kritike, je izvedba zamišljenih načrtov. Ob začetku letošnje sezone so to prav gotovo jutranje vrste pri vhodu v kopališče. Najbolj zagreti plavalci želijo izkoristiti čas, ko bazenov še ne zasede množica, da lahko v miru odplavajo svoje dolžine. Zato so večinoma tam že pred začetkom obratovalnega časa ob 9. uri. A letos morajo, ne glede na to, da so večinoma imetniki sezonskih vstopnic, na vstop včasih čakati tudi 20 minut ali še dlje. V tej uri pridejo pred vrata kopališča tudi drugi obiskovalci, ki morajo vstopnice še kupiti, pri tem imajo včasih še razna vprašanja, kar je razumljivo, a vse to podaljšuje čakanje na vstop. Vrsta za vstop je namreč samo ena, v njej morajo čakati tako imetniki sezonskih vstopnic kot drugi. Težava je v papirnatih zapestnicah, s katerimi obiskovalci izkazujejo, da so plačali vstopnino, dobiti jih morajo vsi, ki želijo vstopiti na kopališče. Če so po eni strani zapestnice učinkovit način, s katerim so upravljavci kopališča rešili vprašanje obiskovalcev s »plot karto«, po drugi strani prinašajo zaplet. Vendar bi bilo to težavo možno preprosto rešiti, če bi v času največjega navala, recimo prvo uro po odprtju, oblikovali dve vrsti. Dekletu na blagajni, na katero zdaj po krivem letijo očitki čakajočih, da morajo stati v vrsti, čeprav so plačali sezonsko vstopnico, bi pomagal še en zaposleni. Ta bi lahko v drugi vrsti delil zapestnice imetnikom sezonskih vstopnic, da bi lahko ti v kopališče vstopili mimo vrste kupcev dnevnih vstopnic.
Medtem Pomurce in v nekaterih primerih tudi njihovo domišljijo razburja domnevni prihod divje zveri – pume, ki naj bi pobegnila iz neimenovanega zasebnega živalskega vrta na Hrvaškem in se klatila po pomurskih gozdovih. Žival so tako domnevno že videli v Lendavi, Moravskih Toplicah in Vaneči. O tem so pričali že tudi številni uporabniki družbenih omrežij in opisovali, kar so videli – žival, ki se je čudno vedla ali elegantno gibala, torej je bila to po njihovem mnenju najverjetneje pobegla puma. Svojih trditev doslej ni še nihče podkrepil z jasnimi fotografijami. Objavljenih je nekaj nejasnih fotografij pokrajine, na katerih so nedoločljive lise, ki naj bi bile puma, lahko pa bi bile tudi kar koli drugega. Na eni od njih je celo žival, bolj podobna psu na sprehodu. Prav tako doslej še niso našli iztrebkov ali odtisov, ki bi dokazovali prisotnost živali. V vsakem primeru še ni možno povedati, ali smo res priča bizarnemu primeru eksotične živali, ki prosto tava po regiji, ali pa gre za tisto avtohtono vrsto pume, ki se vsako leto prikazuje ob kombinaciji visokih temperatur in zadostne količine zaužite rujne kapljice. Pustimo se presenetiti, pred nami je še dolgo in vroče poletje, za katero mi občutek pravi, da bo puma še nekajkrat »udarila«. Možno pa je tudi, da je ne bomo nikoli videli in bo prekmurska puma sčasoma postala mitsko bitje kot himalajski snežni človek ali pošast iz Loch Nessa, ki se bo ob redkih priložnostih prikazala samo izbranim.