Barbara Hajdinjak od Svetega Jurija je že zelo zgodaj našla strast v delu s steklom. Odraščala je na Gorenjskem, kamor sta se njena starša iz Prekmurja preselila zaradi dela, na Goričko so se vrnili pri njenih 28 letih. »Ko sem majhna v nedeljo hodila k maši, sem se zmeraj spraševala, kako so narejena okna v cerkvi. Vsako vprašanje ponudi pot in to me je pripeljalo do prijateljice in njenega brata, ki je izdeloval vitraje. Tam sem prvič prišla v stik s tem,« začne svojo pripoved Hajdinjakova. Želja po delu s steklom jo je gnala, da je začela sodelovati z nekaj steklarji, z enim od njih je nato začela malo bolj resno poslovno pot. »To so bili časi, ko so v ambientih vladale barve, ni bilo 'laboratorijev', kot pravim današnjim modernim hišam, ampak so bili domovi. Na Gorenjskem se je čutil vpliv Italije, kjer so bili takrat priljubljeni vitraji v oknih in vratih. Dela sem se priučila sama, ker ni bilo kakšnih tečajev, prebrala sem nekaj literature, ki pa je tudi ni bilo veliko. Šlo je pravzaprav za raziskovanje same sebe,« pove sogovornica.
Tisto, kar si je »želela«
Potem se je vitraj umaknil in v ospredje je prišla fuzija stekla, tj. postopek, kjer s pomočjo toplotne obdelave spojimo več stekel v celoto. »Fuzija prinaša neskončno možnosti. Izdelovali smo različne uporabne predmete, krožnike, sklede, svečnike, pa stenske ure in darilni program. V tem času smo se z družino preselili v Prekmurje, tako da sem bila razpeta med službo na Gorenjskem in domom,« opiše sogovornica, ki je zato iskala službo bližje domu in se najprej zaposlila pri Steklarstvu Frama v Beltincih. Tam se je med drugim priučila tudi uokvirjanja slik, to znanje pa s pridom izkorišča še danes, ko uokvirja svoje izdelke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Po rojstvu hčerke se je zaposlila v podjetju Reflex, kjer so takrat imeli umetniški program, in služba ji je bila, kot pove, pisana na kožo. Zaradi prestrukturiranja podjetja pa se je kmalu srečala z novim izzivom, prodajo na drobno v podjetju Refleks servis, kjer je bila primorana delati z ljudmi. »Do takrat sem se tega dela bala, raje sem bila v ozadju, v delavnici. Ampak tisto učenje je bilo zelo pomembno, naučila sem se komunikacije, prodaje, kar mi je pomagalo pri samozavesti. Uživala sem v tem delu, tudi tim je bil dober,« opiše.
Nato je huje zbolela in pristala v bolnišnici. »Takrat sem razmišljala o tem, kako sem se preveč gnala, in si rekla, da se moram vrniti k steklu, k tistemu, za kar sem ustvarjena. Ko sem hodila v službo, namreč nisem imela časa ustvarjati. Ko sem začela nekoliko okrevati, sem partnerju naročila, naj mi v bolnišnico prinese risalni list in barvice. In začela sem risati.« Ko se je po bolezni nameravala vrniti v službo, je dobila odpoved. »To je bilo tik pred epidemijo in me je zelo potrlo. A v podzavesti sem vedela, da je to na neki način tisto, kar sem si 'želela', saj če bi se vrnila v službo, bi ustvarjanje zopet potisnila na stran. Epidemija je prinesla dolge sprehode, in ko smo se enkrat z družino sprehajali mimo stavbe v Nuskovi, kjer je bila nekoč trgovina s čevlji, prostor pa so oddajali, sem vedela, da bo tukaj moja delavnica. Od takrat se je vse poklopilo,« pripoveduje o začetkih svoje zgodbe, ki jo že dve leti piše pod imenom BarbsArt.
Osrečiti ljudi
V njeni delavnici so najprej nastajale slike dreves, ki so ji poleg stekla od nekdaj blizu, sledili so angeli. Danes v njej nastaja veliko različnih izdelkov, ki so pogosto povezani s prazniki, najsi bodo to ekološke sveče za prvi november ali božični okraski. »Bistvo mojega dela je posluh za želje, s katerimi pride stranka k meni, zato večino stvari delam po naročilu,« pove Hajdinjakova, ki ob že naštetem izdeluje tudi stenske ure, pokale, nakit in še kaj. Vsak stik s strankami prinaša tudi zgodbe, večinoma lepe, pa tudi žalostne, veliko jih, tako sogovornica, nanjo naredi velik vtis. »Nikoli ne bom pozabila očeta petih otrok, ki je ženi za 30 let poroke podaril mojo sliko. Ker velikih stvari ne pošiljam po pošti, ker bi se lahko zlomile, je prišel iz Slovenske Bistrice v Mursko Soboto. Čeprav sva se o sliki pogovarjala le po telefonu, je nastal čudovit izdelek,« pove. Glas o njenih izdelkih se je iz domačega okolja hitro razširil in tako prihajajo stranke iz vse Slovenije, pa tudi iz Avstrije. »Ne reklamiram se na veliko, moja edina reklama je profil na facebooku. Na prvem mestu je zame to, da delam kakovostno in ostanem avtentična, da v vsakem izdelku ostane bistvo mene. Ne delam za velike zaslužke, bolj mi je pomembno, da osrečim stranko,« je jasna sogovornica.
Izdelava posameznega izdelka ji vzame različno veliko časa. »Za oblikovanje enostavne steklene sveče potrebujem kakšne pol ure. Postopek je pri svečah zelo enostaven: odrežem steklo na mero, vzamem čopič in barve, ki so prilagojene visokim temperaturam, da se zapečejo v steklo. Narišem motiv in napišem besedilo. Vedno uporabljam dve stekli, na zgornje rišem in pišem, na spodnje nanesem stekleni prah, nato ju združim ter zapečem. Izdelki se pečejo oziroma talijo na približno 870 stopinjah Celzija, sam postopek segrevanja in hlajenja pa traja približno 16 ur,« nam svoje delo še opiše Barbara Hajdinjak.
