Biologinja Daša Donša, predsednica pomurske sekcije Društva za opazovanja in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), v uvodu najinega pogovora pove, da je že kot otrok preživela veliko časa v naravi. To, da bo biologinja, pa je vedela že od malih nog. »Tudi danes se praktično vsak dan podam na sprehod v okoliško naravo, kjer me vedno razveseli kakšna ptica, dvoživka ali cvetoča rastlina. Najbolj me navduši, ko v svoji okolici vidim kakšno redkejšo vrsto, saj me to spodbudi k nadaljnjemu delu v smeri varstva narave.«
Zelo pa jo prizadene, ko vidi degradacijo habitatov v svoji neposredni bližini, za katere se pogosto izkaže, da so bili uničeni zaradi nepoznavanja. To je seveda še dodatni razlog, da aktivnosti v društvu izvajajo naprej, saj bodo lahko le tako širili dobro vest o naravovarstvu. Rada obišče sprehajalno pot ob Muri ali pa katero od tematskih poti v Krajinskem parku Goričko. »Tu je namreč po navadi manj ljudi in lahko tako v miru opazujem naravo. Na območju Mure in Krajinskega parka Goričko lahko opazujemo številne vrste, ki jih v bolj antropogenih predelih ne moremo,« pove Daša Donša.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POGOJ MLAJŠIH SELEKCIJ V POMURSKI LIGI) Popuščanja ne bo, Kacijan in Režonja nočeta biti predsednika, za katerima ne bo več nogometa
»Zdaj sva osovražena, ker sva postavila pogoje, vendar če teh ni, ne bo na dolgi rok nič ostalo,« se je povedno izrazil prvi mož lendavske MNZ Slavko Režonja, ki je z Danilom Kacijanom postavil pogoj, da mora klub imeti mlajše selekcije, če želi napredovati ligo višje. Spremembe so bile potrebne za dobrobit klubov in njihov obstanek. Kaj pravijo v klubih in nogometnih šolah ter kako odgovarjata na pomisleke, da bo zaradi tega manj klubov?
Ugotavlja tudi, da je med ljudmi manj pristnega stika z naravo, kot ga je bilo nekoč. »Ljudje smo definitivno izgubili stik z naravo. Ta stik se je izgubil v le nekaj generacijah. Še naši dedki in babice so bili bistveno bolj odvisno od svoje neposredne okolice, kot smo danes mi, ko je vse na voljo v trgovini ali na spletu. Opažam, da se domačini sploh ne zavedajo, kakšni naravni biseri se nahajajo v njihovi neposredni bližini in so pogosto čisto očarani, ko jih na njih opozorimo.«
Nujno je ohraniti habitate
Aktivnosti DOPPS so zato usmerjene v ozaveščanje o pticah in ohranjanje habitatov, ki so pomembni tako za ptice kot tudi za mnogotere druge živalske in rastlinske vrste. »V pomurski sekciji imamo letos načrtovane ornitološke izlete na Goričkem, ob Muri in v Slovenskih goricah. Letos smo si prvič po epidemiji zadali tudi izvedbo pomurskega ornitološkega vikenda, ki je namenjen osnovnošolskim otrokom,« pravi predsednica sekcije.
Pomurje zaradi svoje edinstvene kmetijske krajine predstavlja pomembno območje za številne ptičje vrste, še poudari Daša Donša. »Zaradi opuščanja rabe kmetijskih zemljišč na Goričkem in hkratnega intenziviranja kmetijstva na ravenskem delu se marsikaterim redkim vrstam ne piše najbolje. V okolici Murske Sobote opažam čedalje manj mejic in posameznih dreves med njivami, ki so zelo pomembna za gnezdenje ptic kot tudi iskanje hrane in počitek. Ob veliki uporabi pesticidov upada pestrost žuželk, ki so pomemben vir hrane.« V sekciji opažajo tudi opuščanje visokodebelnih sadovnjakov, v katerih najdemo dupla, ki predstavljajo gnezdilni prostor za ikonične vrste, kot so na primer smrdokavra, veliki skovik in pogorelček.
K varstvu ptic pa lahko pripomore vsak. Veliko naredimo že, če v svojem vrtu nastavimo krmilnico za ptice ali pa namestimo gnezdilnice za različne vrste. »Načrte za izdelavo gnezdilnic lahko najdemo na spletni strani DOPPS-a. Če hočemo dolgoročno ohraniti naše ptice, pa bi bili potrebni sistematični ukrepi na državnem nivoju, v okviru katerih bi se ohranjali pomembni habitati, kot so na primer obvodno drevje, gozdni otoki, pestri travniki in mejice,« nam je še razložila Daša Donša, predsednica pomurske sekcije DOPPS.
Kam gredo štorklje
»Štorklje so simbol Prekmurja, vendar na žalost njihovo število v našem prostoru počasi upada. Vzrok je predvsem manjše število primernih travnikov, kjer se štorklje prehranjujejo. Večino vlažnih in trajnih travnikov, kjer je hrane za štorklje ogromno, se namreč spreminja v njivske površine. Prav tako se z uporabo fitofarmacevtskih sredstev ter degradacijo habitatov, kar je značilno za intenzivno kmetijstvo, manjša količina kakovostne hrane, ki je nujno potrebna za obstoj vrste,« o usodi štorkelj razlaga Daša Donša. V DOPPS so opazili, da se število štorkelj povečuje v drugih delih Slovenije, na primer na Dolenjskem, kjer imajo več travnatih površin. V Pomurju pa nas štorklja postopoma zapušča, in če ne bomo pravočasno ukrepali, jo bomo izgubili, je jasna sobesednica.