Vse večji problem so vetrni dnevi

Marjan Maučec, zdaj doma v Beltincih, sicer pa rojen v Gorici, se je čebelarstvu zapisal že v osnovni šoli. V šestem razredu se je vpisal k čebelarskemu krožku in doma so mu priskrbeli dva panja. Ljubezen do čebel je ostala. Svojo čebelarsko »posest« je postopoma razvijal in danes je pri 140 panjih.
Odkar je čebelar, je doživel vse, od bolezni čebel, ki so lahko uničujoče za čebelji zarod, do neprijazne narave – bolje početja uporabnikov narave – in na koncu še vremenske spremembe. Vse to je zahtevalo stalno poglabljanje znanja in prilagajanje spremembam, ki so jim čebele nenehno izpostavljene, hkrati pa nas tudi prve opozorijo na naše neumnosti in neodgovorno početje v naravi.

Novi izzivi za čebelarje

Vse to ga je pripeljalo do drugačnega ravnanja s čebelami. »Že ko sem začel čebelariti, so me pritegnile čebele, njihovo vedenje v panju, njihov red. Moj cilj že od začetka je bil, da čebeli v panju pomagam zagotoviti optimalne razmere za življenje, med in vse drugo sta posledica dobrega počutja čebel. Ob življenju čebel v panju sem se posvečal naravi in razmeram, v katerih čebele najprej oprašujejo rastline. Ne bom trdil, da me med ni zanimal. Toda postopoma sem ugotovil, da imaš z brezmejnim izkoriščanjem čebeljega zaroda na koncu več škode kot koristi. Moj cilj ni nikoli bil, da bi panje brezglavo selil s paše na pašo in točil med. In da bi tarnal, če v naravi kaj spodleti,« je povedal Maučec.

Ob škodi, ki jo je pred časom povzročalo kmetijstvo, se zdaj čebelarji srečujejo z novimi izzivi. Kot je povedal, so bile posledice, ki so jih utrpeli čebelarji zaradi uporabe škropiv, enkratne, za posamezne čebelarje resda katastrofalne, se jih je pa dalo popraviti. Danes so se razmere radikalno spremenile. »V čebelarstvu čutimo posledice vremenskih sprememb že nekaj let. Vremenski dogodki so vedno bolj ekstremni. Tu ne mislim samo na pozebo v zadnjih dveh letih. Bistveno večji problem je vse večje število vetrnih dni v Sloveniji, ki so za čebelarjenje izredno neugodni. Tudi razporeditev padavin je nepredvidljiva in za čebele izredno neugodna. V začetku meseca je kazalo, da nam bosta ob vseh naravnih neprijetnostih, s katerimi smo se srečali letos, šla na roko topel začetek jeseni in cvetenje ajde, ki je dobro medila. Zdaj je te zgodbe konec. Vse to je zahtevalo drugačno gospodarjenje s čebeljimi družinami. Klasični panji AŽ so preveliki in za današnje vreme neprimerni. V teh panjih so družine sicer močne, vendar ob sedanjih vremenskih razmerah potrebujejo preveč energije za vzdrževanje panja. Zato sem prešel s klasičnih panjev na nakladne panje in tudi te sem zmanjšal. S tem so družine nekoliko manjše, a za svoje vzdrževanje porabijo manj energije. Temu sem podredil tudi gospodarsko izkoriščanje čebel. Moja usmeritev ni več pridelava medu, ampak sem se preusmeril na stranske čebelje produkte,« je o današnjih tegobah čebelarjenja povedal Marjan Maučec

Vosek, propolis, mleček

Z ženo, ki si je pridobila izobrazbo apiterapevta, sta se usmerila v izkoriščanje voska, propolisa in matičnega mlečka in začela delati izdelke za osebno higieno in kozmetiko. Čebele pa niso ogrožene samo zaradi »zunanje kemije«, ampak tudi »notranje«. Izpostavljene so različnim boleznim, načini njihovega zdravljenja pa so različni. Tudi to je po besedah Maučca obvladljivo. Proti boleznim se bori po naravni poti. Še vedno je najučinkovitejše zdravilo izrezovanje trotovine, ki jo opravi šestkrat letno. Preventivno pa uporablja ekološki preparat za zdravljenje varoje.

Za uspešno ekološko čebelarjenje je izrednega pomena zaloga hrane, ki jo imajo čebele. Najbolj naravno je, da v panju ostane dovolj medu za njihovo prehrano, poleg tega pa sta pomembna dohranjevanje in kakovostna paša. S to so v zadnjih letih težave. Ne glede na to se lahko s stalno selitvijo panjev čebelam zagotovi dovolj paše. Selitev na različne paše je, pravi, pomembna zaradi izkoriščanja voska, propolisa, matičnega mlečka in cvetnega prahu za izdelke. Kakovost in uporaba izdelka sta zelo odvisni od vrste paše. Izkorišča domačo akacijevo, pašo oljne ogrščice in v zadnjem obdobju ajdovo. Na kostanjevo, hojino in gozdno pašo pa čebele vozi v različne konce Slovenije. Pri zagotavljanju ekološke paše je izredno pomembno, da so čebele čim bolj oddaljene od urbanih okolij. Edino, kar mu še manjka, je primorska paša. Za to je značilno medenje rastlin, ki so bogate z eteričnimi olji in so zdravilne, npr. žajbelj.

Po mnenju Maučca bo tudi pri razvoju slovenskega čebelarstva potreben razmislek. Trenutno je vse usmerjeno v množičnost in čim večje število čebelarjev. Analize o tem, kaj se dogaja s spodbudami za razvoj čebelarstva, pa ni. Nesmiselne se mu zdijo podpore za nove čebelarje pri nakupu panjev, po njegovi oceni več kot polovica teh panjev po treh letih propade. Bistveno več bi, meni, storili za razvoj kakovostnega čebelarstva, če bi še več vlagali v mlade čebelarje in šolske krožke z dobrim mentorstvom. Vremenske spremembe se izražajo v kmetijstvu in brez ponovne vzpostavitve naravnega kroženja bodo njihove posledice še hujše.