Pred dobrimi tridesetimi leti smo se privoščljivo smejali karikaturi, na kateri je Slovenija iz jugoslovanskega avtomobila odvila motor in šla. Potem pa se je začelo. Kmalu smo občutili, da se še tako dober motor brez koles nikamor ne premakne. Obdobje po plebiscitu o samostojnosti Slovenije je bilo veliko hujše kot pred njim. Gospodarstvo in kmetijstvo, ki sta bila odrezana od jugoslovanskega trga, sta se predvsem v Pomurju sesula kot hišica iz kart. Proizvodnja je močno upadla, pomanjkanje dela je bilo veliko, brezposelnost visoka, likvidnostne težave podjetij in neplačevanje blaga pa za zdajšnji čas nepredstavljivi. Moj nekdanji novinarski kolega je v prelomnem letu bralcem Vestnika nekaj dni pred pustom dal naslednje priporočilo: »Živimo v težkih časih, vendar si kljub vsemu moramo dati duška in se poveseliti, sicer bomo imeli še večje pomisleke o brezizhodnosti iz razmer, v katerih smo zaradi politične, gospodarske, družinske, osebnostne in še kakšne krize.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Tudi Janez Janša je bil takrat študent na tej fakulteti in s še nekaj gorečneži besedno že koval prevratništvo. Socialistično samoupravljanje je postalo lupina.
V takšnih razmerah je ljudem nekje v ozadju začel kljuvati glas, ki je spraševal, ali ni bil plebiscit napaka. Šele vojska, ki jo je takratna jugoslovanska oblast, marioneta dominantne nacionalne elite in JLA, poslala nad Slovenijo, je dokončno zbistrila pogled. Zaradi te agresije so obmolknili tudi vse glasnejši zagovorniki pogajanj z Beogradom o Jugoslaviji z novo zvezno ureditvijo s povsem suverenimi državami. Starejši od mene lahko primerjajo življenje v več obdobjih, sama samo čas pred prelomnim obdobjem za Slovenijo in po njem. Ta prelomni čas sem namreč doživljala stara natanko toliko, kot je zdaj stara samostojna Slovenija. To poudarjam zato, ker je bil to zame čas osebnega vzpona. Imela sem vse, kar sem si lahko želela in še več. Družino, zaposlitev, priložnost poklicnega uveljavljanja, imela sem gradbeno dovoljenje za novo hišo, nekaj te že tudi pod streho. Nič mi ni manjkalo. Zaradi vseh priložnosti nobena od kriz, ki jih je našteval moj kolega v predpustnem času, ni bila tudi moja kriza. Vendar to še ne pomeni, da je ni bilo. Za številne druge je bila zelo globoka in boleča. Tako, kot je bil zame boleč čas osemdesetih let. V času, ko so se dijaki še vedno učili mantro Edvarda Kardelja: Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam, smo študenti na fakulteti za družbene vede spremljali nastajanje političnih napetosti in vse jasnejših teženj Beograda po nadvladi in monopolu v državi. Spraševali smo se o vlogi države in njenem vplivu v prihodnosti, o razmerju med državo in civilno družbo, o neoliberalizmu in globalizaciji, torej o temah, ki so spodnašale takratni sistem in so aktualne še danes.
V takšnih razmerah je ljudem nekje v ozadju začel kljuvati glas, ki je spraševal, ali ni bil plebiscit napaka. Šele vojska, ki jo je takratna jugoslovanska oblast, marioneta dominantne nacionalne elite in JLA, poslala nad Slovenijo, je dokončno zbistrila pogled.
Tudi Janez Janša je bil takrat študent na tej fakulteti in s še nekaj gorečneži besedno že koval prevratništvo. Socialistično samoupravljanje je postalo lupina. Ker sistem ni deloval, je Milka Planinc, tedanja predsednica izvršnega sveta Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), zadolženo državo reševala s programom stabilizacije, torej z omejevanjem porabe in povečevanjem proizvodnje. Slovenijo, vlečnega konja z visoko produktivnostjo, je Beograd spremenil v vlečnega osla, ljudi pa pritisnil ob zid. Plačevali smo depozite, če smo hoteli prestopiti mejo in v tujini »zapravljati« devize. Spomnim se tudi, da z možem nisva mogla na banki dvigniti težko privarčevanega denarja za nakup pralnega stroja, čeprav sva pričakovala otroka. Seveda sva varčevala v devizah, ker bi dinarje v nič spremenila inflacija. Prejemali smo bone za bencin in se vozili enkrat s parnimi, drugič neparnimi registrskimi tablicami. Občutili smo pomanjkanje kave, olja, pralnega praška ... in se ob tem učili izigravati pravila. Planinčeva reforme ni izpeljala, saj jo je prej politična oblast, ki se je krepila v Beogradu, postavila za figuro. Je pa ta gospa enkrat obiskala Muro. Murine delavke so se potem še nekaj časa šalile o tem, koliko ženskih kostimov so ji sešili za darilo. V takšnih razmerah se je pri ljudeh krepila in v politiki poudarjala pravica Slovenije do lastne gospodarske in politične poti. Torej da Slovenija vgradi svoj motor v lastni avtomobil. To pa je bilo mogoče doseči samo s samostojno državo. Zaradi vsega, kar se je dogajalo, ima enostransko čislanje tistih časov, političnega sistema in gospodarskih razmer zelo kratke noge. Toliko bolj, če je to namenjeno kritikarstvu o razmerah v današnji državi z željo vračanja starega.
Zdajšnji čas ima res podobne izzive, kot smo jih poznali pred tridesetimi leti, a svet je drugačen. Naj bo namenjen novemu in mladim, za katere je lahko preteklost opomin ali navdih k novim korakom.