»Zdaj lahko rečem, da sem človeku rešil življenje. Naredil sem vse, kar je bilo treba, in na srečo se je vse skupaj srečno končalo. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi z oživljanjem zamudili nekaj minut,« pove sin Janez.
Kaj se je dogajalo v tistih, zanj skorajda usodnih trenutkih, se ne spominja, ampak ve po pripovedovanju sina in žene Silve. Luknjo v spominu ima tudi za tri dni, ko je bil v murskosoboški bolnišnici v nezavesti. »Hvala bogu, da se mi je za vse drugo spomin povrnil in da lahko spet delam, samo ne več tako kot prej,« pove sogovornik. Za vse to je neizmerno hvaležen sinu, reševalni ekipi iz ljutomerskega zdravstvenega doma, še posebej zdravniku Sašu Duhu, in vsem zdravnikom v murskosoboški in mariborski bolnišnici, kjer se je potem zdravil.
Ni več dihal
Silva je povedala, da je Emil že ponoči težko dihal, potem pa je vstal in se napotil iz sobe, ko je zaslišala, da je v kuhinji nekaj zaropotalo. Pohitela je za njim in ga našla na tleh, mokrega, kot da bi ravnokar prišel izpod prhe. Na njene klice se ni več odzival. Poklicala je sina. Najprej mu je polagal hladne obkladke na glavo, vendar ni nič pomagalo. »Potem je le še globoko zavzdihnil in s tem se je vse končalo. Ni več dihal. Takoj sva ga položila na bok, sin pa mi je dejal: 'Jaz grem po aparat, ti pa takoj pokliči reševalce',« je dogajanje tisto nedeljo zgodaj zjutraj opisala Silva. Pove tudi, da čeprav Emil prej s srcem ni imel težav, se je bolezen v resnici kazala že nekaj dni prej. V sredo mu je bilo slabo in je za kratek čas celo izgubil zavest, vendar je prišel k sebi, potem ko mu je Silva razgibala roke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Rešil očeta
»Zdaj lahko rečem, da sem človeku rešil življenje. Naredil sem vse, kar je bilo treba, in na srečo se je vse skupaj srečno končalo. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi z oživljanjem zamudili nekaj minut,« pove sin Janez. V tisti noči so o življenju in smrti resnično odločale minute, pa tudi Janezova zbranost in znanje o ravnanju z defibrilatorjem ter postopku oživljanja. Ko je Janez ugotovil, da oče ne diha več, je takoj šel po aparat, ki je nameščen na stavbi Turistične kmetije Belec v Železnih Dverih, le nekaj sto metrov od njihove hiše, in takoj začel oživljanje. Srce je spet začelo biti, še preden je prišla ekipa nujne medicinske pomoči iz Ljutomera. »Tudi zdravnik Duh mi je segel v roko in mi čestital za opravljeno ter povedal, da sem eden redkih, ki ostanejo mirni, in da sem pravilno odreagiral ter naredil vse, kar je bilo treba. Tako kot oče bi se tudi sam zdaj hotel zahvaliti zdravniku in celotni ekipi, ki je prišla. Res so zelo v redu. Ne gledajo na to, ali je človek bogat ali reven, ampak naredijo, kar je treba,« še pove Janez.
Le zbran je treba ostati
Janez se je udeležil prikaza postopka oživljanja z aparatom AED, ki so ga organizirali na turistični kmetiji, poleg tega je prostovoljni gasilec, oživljanje pa je del znanja, ki ga morajo pokazati na izpitu za gasilca. Sicer je že prej menil, da bi moralo več ljudi priti na prikaz oživljanja in uporabe aparata, zdaj pa je o tem še bolj prepričan. »Uporaba aparata je zelo preprosta. Namestiti je treba dve elektrodi, potem pa te aparat sam vodi, kako naprej. Pomembno je, da si pri stvari in da te ne zgrabi panika, saj je oživljanje treba začeti takoj. Kajti z vsako zamujeno minuto možganske celice začno odmirati,« pripoveduje Janez. Po izkušnji, ki jo je sam doživel, res vsem ljudem toplo priporoča, da pridejo na predstavitve in da vzamejo aparat v roke ter ga sami preizkusijo. Strah je povsem odveč, saj je ravnanje z njim veliko preprostejše od uporabe mobilnih telefonov, ki jih danes uporablja že skoraj vsak.
»Zgodnje oživljanje z defibrilatorjem pomembno vpliva na preživetje, saj ga poveča za petdeset odstotkov in več,« je povedal zdravnik Sašo Duh.
O tem, da je z oživljanjem rešil očeta, vedo že tudi sodelavci v Elektru Maribor, kjer je zaposlen kot monter. Tudi oni so se čudili temu, da se je v tisti kočljivi situaciji sploh spomnil na aparat in je ostal zbran do konca. Ob tem pa so se lahko vsi zamislili, pove Janez, še posebej zato, ker je delo, ki ga opravljajo, še posebej nevarno tudi za njihova življenja.
20 oživljanj, nekajkrat z AED
»Ko smo mi prišli na lokacijo, je sin že namestil defibrilator in izvajal temeljne postopke oživljanja. Videli smo, da je pravilno izvajal zunanjo masažo, da je pravilno namestil elektrodi aparata AED in upošteval navodila, ki mu jih je dajal aparat,« se dogodka v Cubru spominja zdravnik Sašo Duh, ki je z ekipo nujne medicinske pomoči tisto noč prišel na kraj dogodka. V okviru ljutomerske nujne medicinske pomoči, katere vodja je prav Duh, imajo na leto približno 20 oživljanj, nekajkrat pa se ob tem uporabi tudi avtomatski zunanji defibrilator. »Zgodnje oživljanje z defibrilatorjem pomembno vpliva na preživetje, saj ga poveča za petdeset odstotkov in več,« je povedal sogovornik.
Na območju občin Križevci, Veržej, Ljutomer in Razkrižje, ki obsegajo skupaj 175 kvadratnih kilometrov površine in zajemajo približno dvajset tisoč prebivalcev, je zdaj nameščenih 21 aparatov AED. Mreža je razpredena tako, da je aparat dostopen v petih minutah, ekipa nujne medicinske pomoči pa za prihod do bolnika potrebuje od nekaj minut v Ljutomeru do petnajst minut in več, ko gredo do najbolj odročnih krajev. Prav zato sta ob zastoju srca pomembni takojšnja laična pomoč in uporaba aparata za oživljanje.Letos prvi posredniki
»Letos bomo začeli po protokolih, ki jih predpisuje ministrstvo za zdravje, usposabljanje laikov, prvih tako imenovanih posredovalcev. To bodo v glavnem člani gasilskih društev in Rdečega križa, ki bodo takoj, ko prejmejo klic, odhiteli do človeka, ki je doživel zastoj srca, in začeli temeljne postopke oživljanja. Vsi bodo izurjeni v tem in tudi za uporabo defibrilatorja,« je povedal ljutomerski zdravnik. Sistematično usposabljanje laikov, ki bodo vmesni člen pri prvi pomoči, bo sledilo projektu Rešimo življenje - vsaka minuta šteje, ki ga ljutomerski zdravstveni dom izvaja že od leta 2011 in v okviru katerega vsako leto poučijo o oživljanju od 800 do 900 ljudi. »Prav primer v Cubru je rezultat našega dela v preteklosti. Pomembno je, da je človek preživel, največji dosežek pa, da je po izvedeni reanimaciji v dobrem zdravstvenem stanju in da se je lahko vrnil v svoje okolje,« še pove sogovornik.
