Gospod Smej, Dokler smo na zemlji, ne pridemo domov je naslov dokumentarnega filma, ki predstavlja pokojnega mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja. Režiral ga je Aleš Horvat iz Bogojine, kraja, ki je bil zelo ljub tudi Smeju. »Film je svojevrsten spomenik veličini osebe, ki jo je predstavljal škof dr. Jožef Smej. Je tudi plod prijateljevanja režiserja s škofom,« se glasi opis filma, ki je bil premierno predvajan aprila v Mariboru, pred kratkim so ga prvič predstavili v pomurski regiji. Ogledati si ga je bilo mogoče v kulturni dvorani v Črenšovcih, v sklopu dogodkov v Kleklovem letu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Uspeh prekmurskih vokalnih zasedb v Čakovcu
Priznanja zasedbama Aeternum in Vita
Odmik od golega dokumentarizma
Film je nastajal skoraj desetletje, v letih 2010, 2011, 2012, 2015, 2016 in 2018, in na različnih lokacijah. »Sam sem mu s snemalcem Igorjem Weingerlom verno sledil. Material se je nabiral, kar ni bila prednost, temveč se je kasneje izkazalo, da je prej pomanjkljivost. Izbirati je bilo treba med veliko izjemnimi posnetki in določiti posebne. Izbrati za neko stilno usmeritev. Vedel sem, da hočem imeti umetniški izdelek, ki se mora odmakniti od golega dokumentarizma,« pojasnjuje režiser. Priznal je, da če zavestno pogleda nazaj, je sam zavlačeval s snemanji, ker se je s Smejem tako dobro počutil. »Sploh pa sem sam hotel iz teme, v kateri sem se takrat brezciljno znašel. In škof Smej mi je to privoščil – se dotakniti njegovega notranjega miru.«
Film se začne s prizori, kako škof z drugimi bogoslužnimi delavci igra namizni nogomet. Vidimo ga lahko tudi v mariborskem arhivu, kjer si je ogledoval rokopise in razkril, da je v tem objektu prebival z bogoslovci v letih 1940 in 1941. V času snemanja sta bila živa le še dva, poleg njega še Stanko Janežič. Bogoslovje je Smej, ki se je rodil 15. februarja 1922 v Bogojini, eno leto študiral v Mariboru, štiri leta v Sombotelu, nato pa dobil odlok za kanonika. Od leta 1969 je deloval v Mariboru, za škofa je bil posvečen 23. maja 1983. Tisti, ki si boste ogledali film, boste škofa večkrat videli, kako se po mestu vozi s ponijem in kako je bil obkrožen s knjigami. Dejal je, da je imel knjige rad vse življenje, rad je bral, nekaj jih je napisal, prav tako prevajal, iz francoščine, nemščine, madžarščine in latinščine. »Prevajalsko delo je težaško delo, vendar se človek veliko nauči, če knjige, ki so jih napisali drugi, prevede. S tem bogati svojo notranjost, kamrico svojega srca,« je dejal v filmu in razkril, da je bil njegov najljubši avtor Dostojevski.
Dober človek
Različne prizore dokumentarnega filma ločujejo citati, ki so bili izbrani iz Smejevih knjig Po sledovih zlatega peresa, Ivanocyjeva skrivnost in Kaplja v vedru. Aleš Horvat je pojasnil, da je pri ustvarjanju filma težil k temu, da bo vseboval manj teološke plati in več človeške. »Kot teolog bo ostal znan, ker je bil to večji del njegovega poklica. Bil pa je seveda poet, pisatelj, neke vrste narodno zavedni svetovljan. Hotel sem zajeti njegovo vsakdanje življenje, humor, skratka realno življenje njegove navdihujoče duše. Njegovega srca. Presežnosti,« je opisal Horvat.
Snemanje je potekalo v Mariboru, Markovcih, Bogojini, pri Sveti Ani v Slovenskih goricah in v Žetalah. »Skozi filmski portret o vsakdanjih poteh škofa Smeja v njegovih poznih letih nas navdihuje človek, skozi katerega prav gotovo veje inspiracija, kako biti dober človek. Bil je resnični prijatelj vseh, sprejemal in podpiral je ljudi brez izjeme. Bil je neizmerno požrtvovalen, usmiljen in nikoli nezadovoljen. Ni hotel, da pred njim kdo govori o njegovi dobroti, v sebi je nosil veličino in ponižnost svetnika,« so zapisali ustvarjalci filma. Gledalci so to spoznali tudi sami. Velikokrat je prikazan, obkrožen z ljudmi, najsi bo to ob obisku vernikov ali na različnih dogodkih. »Duhovniška služba je služba ljudem, ni pa to poklic, v katerem je samo udobnost,« se je izrazil. Sneman je tudi v Bogojini, v cerkvi in pri rojstni hiši. Od kod so njegovi predniki v to vas prišli, je takrat dejal, še ni dognal, je pa gledalce seznanil s tem, da Bogojina velja za eno najstarejših vasi v Prekmurju, saj se v listini ogrskega kralja Andreja drugega omenja že leta 1208.
Rad je zahajal tudi k Sveti Ani v Slovenske gorice, kjer se je počutil kot doma. V letih snemanja se je vsaj enkrat tedensko rad odpravljal tudi na Piramido. Kot je dejal, je tam pri kapelici molil za vse prebivalce Maribora. Jožef Smej je bil tudi pisatelj, pesnik, zgodovinar, humanist. »Po ustvarjalni plati so njegova dela na mnogih področjih neprecenljiva za kulturno in jezikovno vzgojo, ne le versko. Neprestano delo, odločanje, tveganje, garanje, zavestna rast in pričevanje je pravo poslanstvo škofa in Jožef Smej je takšno poslanstvo zvesto izpolnjeval od svoje rane mladosti do konca. Bil je predvsem človek, v pravem pomenu besede. In zato je film naslovljen Gospod Smej,« razlagajo ustvarjalci. Horvat pri tem še doda, da je drug del naslovja – Dokler smo na zemlji, ne pridemo domov – izbran, ker je film izšel posmrtno. »Ta njegov moto ima še več smisla, saj ga s tem vrnemo domov, k nam,« je pristavil.
Velik privilegij
Po besedah režiserja so bili gledalci ob projekciji vidno ganjeni. »Nisem vedel, da se lahko ljudje še iskreno zjočejo. V Mariboru je film po naključju gledal tudi Andrej Hozjan in zaželel si je, da se film uvrsti v program Kleklovih dnevov,« pove režiser. Želi si, da se film prikaže tudi po drugih prekmurskih vaseh. Sploh tam, kjer sta bila škof in ekipa najbolj srečna. V zadnji fazi pa bo film dostopen tudi na youtubu, kar je odvisno od producentov, distributerjev in festivalov, na katere se prijavljajo. Producent filma je Jaša Gabrijan, montažerka Uja Irgolič, Branko Rožman pa je poskrbel za glasbo.
Dokumentarni film je dolg okoli 50 minut in nekaj prizorov je bilo posnetih tudi v bolnišničnem okolju. Škof je ob tem povedal, da je zbolel za rakasto boleznijo in kakšen mesec preživel v mariborski bolnišnici. »Takrat sem tudi prejel maziljenje in to mi je koristilo, da sem vdano šel na operacijsko mizo,« je dejal Smej, ki je v bolnišnici daroval tudi maše. Ob koncu smo ga videli oblečenega v bolniško haljo, ko je v pogovoru dejal, da se lahko spravimo tudi s tistimi, ki jih ni več med nami.
»Posebej sem vesel, da sem škofa posnel s pokojnim Bracom Zavrnikom, novinarjem, založnikom in mojim prijateljem. Braco je bil veliko mlajši in me je večkrat poklical, češ da greva obiskat škofa, ko je ta že bil v domu za ostarele,« je še dejal režiser, hvaležen, da je z ekipo izpeljal ta projekt. Kot je še poudaril, je verjetno njegov največji življenjski privilegij ta, da je poznal tako esenco človeškosti. »Čeprav so škofa klicali njegova ekscelenca, se sam ni zmenil za to. Njegova skromnost je bila epska, njegovi poudarki življenja so preprosti.«
Jožef Smej je umrl novembra leta 2020 v 99. letu, pokopan je v Bogojini, zadnja leta pa je preživel v Domu svetega Lenarta v Slovenskih goricah.