Ko smo se z Berlinčanom srečali, je bil na poti že 415 dni, med postankom v Pomurju je tudi na Goričkem posadil drevo spomina.
Ideja o potovanju po svetu in sajenju dreves se je Nemcu utrnila zaradi njegovih travmatičnih izkušenj. Že kot otrok je bil deležen hudega nasilja. Tepla sta ga tako mama kot očim, ki je bil alkoholik. Z njim se je mama morala poročiti po tem, ko je še kot mladoletno dekle zanosila in ko je bila nekaj časa zaprta tudi v samostanu. Nesrečno otroštvo ga je že pri rosnih devetih letih privedlo do prvih samomorilnih misli, potem ko je bil pretepen skoraj do smrti. Pred nekaj več kot enajstimi leti so mu zdravniki diagnosticirali hudo obliko depresije, kar je vodilo v šestmesečno bolnišnično zdravljenje, kasneje pa še v tedenske terapije. »Decembra 2014 sem poskušal narediti samomor. V bistvu sem bil že skoraj klinično mrtev, ko me je našel moj partner, vendar so me uspešno oživeli. Dve leti pozneje sva se na veliko noč s partnerjem sporekla, tudi sam je namreč zavračal kakršno koli obliko pomoči za zdravljenje depresije, za katero je bolehal. Takrat sem odšel od njega, naslednji dan pa je naredil samomor,« je tragično izkušnjo opisal Berlinčan. Vse to dogajanje ga je spodbudilo k projektu Drevesa spomina, ki je kasneje preraslo v neprofitno združenje.
»Pol leta po partnerjevi smrti je bil najtežji čas v mojem življenju. Nisem videl več nobene prihodnosti, v nekem obdobju nisem imel volje in moči nadaljevati življenje, ves čas sem samo jokal. Čutil sem neverjetno krivdo, vsaka sekunda življenja je bila zame kazen. Takrat sem začutil, da ne bom preživel naslednjih nekaj tednov, če ne bom ničesar spremenil,« je pojasnil.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Poiskala ga je v najtežjih trenutkih
Nomadski način življenja, če mu lahko tako povemo, je začel marca 2018 v Nemčiji. Skozi celotno državo je pešačil do Švice, od tam do Avstrije, kamor je prispel letos, nakar je šel do Madžarske. V minulih dneh je prispel v Slovenijo, najprej se je ustavil na Hodošu, nato so ga prijazni domačini gostili v Križevcih, od tam pa se je odpravil na drug konec Goričkega, kjer je posadil drevo v spomin na osebo, ki je naredila samomor. Žalujoča, recimo ji Ana, je Berlinčana in njegovo zgodbo zasledila na spletu, kjer lahko kdor koli naveže stik z njim. Ana je iskala pomoč zase v trenutku, ko ji je bilo najtežje in ko je bilo najtežje njenemu otroku, ki je pred nekaj meseci izgubil življenjsko sopotnico, sama pa mu ni znala in zmogla pomagati. Izguba je močno prizadela vso družino. »Na spletu sem iskala vse, kar je bilo povezano s samomori. Našla sem Maria, ki je imel traso svoje poti že narisano. Vseeno sem stopila v stik z njim, mu povedala našo zgodbo in ga prosila, ali bi se na poti ustavil tudi pri nas in v spomin na našo najdražjo posadil drevo,« je povedala sogovornica. Kot je še dodala, je pomembno, da imajo žalujoči v teh zares težkih trenutkih ob sebi ljudi, ki jim stojijo ob strani, ki so jim opora v času žalovanja in ki jim lahko vsaj delno pomagajo pri odgovorih na vprašanja, ki se jim ob izgubi zastavljajo.
Med našim obiskom je Mario že nekaj dni preživel pri Ani, kakor smo jo poimenovali, in tam posadil drevo ginko. Kot je pojasnil, svojci sami izberejo drevo, ki ga nato skupaj posadijo. »Drevesa nabavimo v najbližjih vrtnarijah, vedno pa sadimo nižja drevesa,« pove Nemec, ki je pojasnil tudi, zakaj je za svoje poslanstvo izbral ravno sajenje dreves. »Drevo je sestavljeno iz več različnih delov. Ima steblo, skorjo, veje, korenine, liste, sadove. Kot tako je odličen simbol tudi za ljudi in družino, hkrati pa nam daje neko novo perspektivo življenja.«
Samomor skušal narediti zaradi SMS-sporočila
Po našem obisku je Berlinčan nekaj dni še ostal na Goričkem, nato pa se je odpravil naprej skozi Slovenijo. Kadar le hodi in ne sadi dreves pri žalujočih, ostane na isti lokaciji največ dan ali dva, nato pa nadaljuje pot. »Spim vedno v šotoru, ki si ga postavim v kampih ali kar kje na obrobju gozda. Če dežuje, raje ostanem v šotoru in nabiram moči za nove kilometre,« je opisal.
Iz Slovenije ga bo pot vodila po celotni Italiji, nato pa si bo od oktobra do začetka maja prihodnje leto vzel odmor. »Vseeno moram nekaj delati in zaslužiti denar za nadaljevanje poti. Vrnil se bom v Berlin, kjer občasno delam kot civilni pogrebnik. Po zimskem premoru bom nadaljeval pot, šel bom v Francijo, Belgijo, Nizozemsko in Dansko, nato želim nadaljevati do Velike Britanije in Irske ter se vrniti do Španije in Portugalske, potem pa bom verjetno potreboval tudi čezoceansko ladjo, da bom prišel do Amerike. Upam, da mi bo uspelo Evropo prehoditi v treh letih,« je dejal nekdanji novinar.
Ob koncu našega pogovora je Dieringer še poudaril, da projekt Drevesa spomina ni mišljen le kot spominska slovesnost. Vsaka družina, ki izkusi samomor, se namreč počuti kriva, hkrati jo okolica velikokrat obsoja, ne dobi niti ustrezne pomoči. »Ljudje morajo razumeti, da samomor ni odločitev, ki jo sprejmeš v nekem trenutku. To je vedno zadnje dejanje neke mentalne bolezni, po navadi depresije, ki se razvija od posameznika do posameznika drugače in jo je včasih možno dobro zdraviti, včasih pač ne. Ko sem jaz skušal narediti samomor, je to bilo zaradi enega bednega SMS-sporočila, ki sem ga prejel. Sedaj vem, da zanj ni bilo vredno umreti, vendar so moji možgani takrat naredili klik, počutil sem se kot lutka na vrvici in enostavno več nisem bil jaz. Ljudje morajo razumeti, da potrebujejo ob depresiji in samomorilnih mislih pomoč, sami tega ne zmorejo predelati,« je poudaril in dodal, da se je na pot odpravil tudi zato, da bi ljudi z mentalnimi boleznimi opogumljal in jim skušal pokazati, da obstajajo v življenju tudi druge, svetlejše plati.