V čudnih koronskih časih je nastala Pesem siren – Besedilo je napisal Feri Lainšček, glasbo Aleksander Kogoj, aranžma Patrik Greblo
Glasbeno kariero Irene Kogoj Regine je najbolj zaznamoval nastop na Pesmi Evrovizije leta 1996 – zapela je skladbo Dan najlepših sanj. Že v otroštvu in mladosti, ki ju je preživela v Prekmurju, natančneje v Murski Soboti, je sanjala, da bo nastopala na velikem evrovizijskem odru, ko je z drugimi člani družine na televiziji spremljala to tekmovanje. Pred 25 leti ji je uspelo. »Moj najpomembnejši glasbeni uspeh je bil gotovo stati na evrovizijskem odru. Ob slovenskem izboru za pesem Evrovizije, ki sem se ga večkrat udeležila, sem bila uspešna tudi na drugih festivalih. Od Festivala narečnih popevk, kjer sem dobila prvo nagrado strokovne žirije, do Slovenske popevke. Na slovenskem izboru za pesem Evrovizije sem bila prva, ki sem pela skladbo v prekmurskem narečju.« Vedno se je trudila, da bi bil njen nastop drugačen, originalen, zato je pogosto tako z glasbo kot vizualno naredila vtis na publiko v dvorani in pred malimi zasloni.
Začetki s petjem in kitaro
Kljub uspehom pa svoje poklicne poti ni posvetila le glasbi. »Najbrž zato, ker sem že na začetku dojela, kako težek kruh je to in kako težko je uspeti. Zdelo se mi je, da bi se morala, če bi se predala glasbi, odreči marsičemu, kar imam rada.« Ko je bila stara 21 let, je dobila ponudbo iz Nemčije, a se je odločila, da bo svojo glasbeno pot nadaljevala v Sloveniji. »Že ob zmagi na Emi sem morala žrtvovati precejšen del zasebnega življenja. Bilo je tudi precej stresa, neprespanih noči. Jaz pa sem bila ob tem še noseča. Vendar je stati ne evrovizijskem odru res nekaj nepopisnega.«
Čeprav je dve tretjini življenja v Ljubljani, se še vedno šteje za Prekmurko in to tudi vsakomur s ponosom pove. "Vsakega človeka za zmeraj zaznamuje otroštvo, prvih 15 let življenja." FOTO MIRAN JURŠIČ
V otroških letih v Murski Soboti je poslušala glasbo na radijskih postajah in gramofonskih ploščah. Vso glasbo, ki so jo poslušali tudi njeni domači in prijatelji. »Te skladbe sem prepevala domačim. Med njimi so bile tudi evrovizijske pesmi. V najstniških letih pa sem se navdušila nad igranjem kitare in glasbo kantavtorjev, kot sta Bob Dylan in Joan Baez, ki je bila moja velika vzornica, tudi meni glasovno podobna. Velika vzornica mi je bila tudi Barbra Streisand.« Mnogi so opazili njen glasbeni talent in jo spodbujali, potencial v njenem petju pa je videl tudi zborovodja Tomaž Kuhar, ko je bila članica pevskega zbora v osnovni šoli. Pela je v kvartetu, ki ga je Tomaž spremljal na kitari. Prvi samostojni nastop je imela na prireditvi na srednješolskem centru v Murski Soboti, ko je bila v prvem letniku gimnazije, pela je in igrala kitaro. »Nastopila sem s skladbo, ki sem jo sama napisala. Po koncertu pa je sledil aplavz polne dvorane. To ti ostane za vedno v spominu. To močno občutje, ta energija. Nekaj, kar si želiš še večkrat doživeti.«
Ganjeni, srečni poslušalci
Po uspešni glasbeni karieri se je vse bolj posvečala poslovni karieri in družini, vendar se še rada odzove na kako povabilo za nastop, še posebej na dobrodelnih prireditvah. »Na teh prireditvah je zelo hvaležna publika, ki te ima rada, prijeten pa je tudi občutek, da si za druge naredil nekaj dobrega. Sem se pa nekoliko umaknila iz komercialnega nastopanja. Največ delam kot režiserka zvoka, kar pomeni, da sem tudi poklicno v stiku z zvokom, glasovi, glasbo. Glasba mi je tako danes le hobi, a mi še vedno veliko pomeni.« Rada zapoje tudi ob posebnih trenutkih, ko si to njeni bližnji zaželijo. Spomni se, ko je bila na obisku pri mami v bolnišnici, ko je bila ta že precej bolna. Pripeljali so jo v vozičku in ko se je z njo pogovarjala, jo je neka gospa vprašala, kdaj jo bodo spet slišali peti na televiziji. »Rekla sem ji, da lahko zapojemo tudi sedaj skupaj. Tako smo skupaj zapeli mojo Dan najlepših sanj. Takšni trenutki so nekaj najlepšega, ko vidiš, kako so ljudje ganjeni, srečni, ko te slišijo peti. Taki trenutki mi ostanejo v večnem spominu in me ženejo naprej, da se izražam s svojim glasom in se s svojo glasbo dotaknem čustev drugih ljudi.«
Jure Zauneker
Ni ji všeč, da je vse v življenju odvisno od klika računalniške miške. Če bi bila poklicna glasbenica, bi ji bilo danes zelo težko, kot je tudi mnogim drugim glasbenikom.
Čeprav je dve tretjini življenja v Ljubljani, se še vedno ima za Prekmurko in to tudi vsakomur s ponosom pove. »Vsakega človeka za zmeraj zaznamuje otroštvo, prvih 15 let življenja. Otroštvo in mladost sem preživela v Prekmurju in tu me poznajo tako, kot sem. V Prekmurju ni površinskih odnosov, so globoka čustva.« V času pandemije ne more v pokrajino ob Muri. V tem času marsikaj pogreša. Ni ji všeč, da je vse v življenju odvisno od klika računalniške miške. Če bi bila poklicna glasbenica, bi ji bilo danes zelo težko, kot je tudi mnogim drugim glasbenikom. »Vsa glasba je postala na klik in zastonj, tako da so glasbeniki pred pandemijo živeli le od nastopov. Primarni vir zaslužka so jim pomenili nastopi v živo, ki pa jih danes ni. Težko je tudi drugim, ki so sodelovali pri izvedbi nastopov. Vendar se trudim gledati na prihodnost pozitivno. Po dežju vedno posije sonce.«
V studio Abbey Road
V teh čudnih koronskih časih je nastala njena nova skladba z naslovom Pesem siren, za katero je besedilo napisal Feri Lainšček, glasbo njen mož Aleksander Kogoj, aranžma pa Patrik Greblo.
»Gre za čutno skladbo, ki se dotika globoke in večne ljubezni. Dava si vse, večna je le pesem siren; utrinki mimo letijo. Lahko sem senca samo, lahko sem sijaj, kakor bogovi želijo.« Lepo je bilo spet ustvarjati v studiu, a je bilo delo tudi okrnjeno oziroma zelo drugačno, ker so nekatere stvari počeli na daljavo in je manjkalo osebne povezanosti. »A morda je skladba prav zato dobila še močnejši čustveni naboj. Meni se zdi, da kar prekipeva od neke močne energije, ki me najprej mistično pozdravi, potem postane napeta in me na koncu popolnoma pomiri. Glasba te kar odnese v neki drugi svet in upam, da se bo tako dotaknila tudi poslušalcev, tako kot se je mene in drugih, ko smo jo ustvarjali.« Končni miks in »mastering« skladbe sta bila narejena v najbolj znanem londonskem studiu Abbey Road, kjer so snemala velika glasbena imena, kot so The Beatles in The Rolling Stones. »Ko se bomo spet znašli v bolj normalnih življenjskih tirih, si bova z možem privoščila še snemanje v tem legendarnem studiu in komaj čakam na ta dan. Pesem, ki jo bova tam posnela, pa ima moj mož že v mislih.«
Jure Zauneker
Murska Sobota, Soboško poletje 2019, Regina in skupina Kabum.
