Prebivalci Martinja so nedavno dobili dokument, ki bo ostal zapisan tudi za naslednje generacije. Duhovnik, pesnik in pisatelj Lojze Kozar mlajši je izdal zbirko treh knjig V nebo in v njih predstavil življenjepis božjega služabnika Alojzija Kozarja, svojega strica, ki je otroštvo in mladost preživel v tej vasi na Goričkem.
Prva knjiga trilogije nosi naslov Srebrni deček, v njej avtor opisuje otroštvo in mladost Alojzija Kozarja. V drugi knjigi z naslovom Zlati pastir bralci spoznavajo odraslo življenje in delo božjega služabnika, v tretji knjigi, ki nosi naslov K luči, pa je prikazano dogajanje na zemlji in v nebesih po smrti Kozarja starejšega. »Pisanja knjig sem se lotil postopoma, približno tako, kot sem spoznaval svojega strica. Najprej kot sorodnika, pozneje kot župnika v Odrancih, hkrati pa kot pisatelja, vsestranskega kulturnega ustvarjalca, vzornega človeka. Ves čas sem videl, da je bil poseben, velik, pomemben človek, ki nam še danes lahko veliko pove, čeprav je že skoraj 25 let pokojen,« je povedal avtor.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Ker se je življenje božjega služabnika začelo v Martinju ob Srebrnem bregu, ima srebrna barva v trilogiji posebno mesto in se skozi vse pripovedi vleče kot rdeča nit. Govori o človeku, ki je bil izjemen v svojem prizadevanju, svojem delu, a se zaradi skromnosti in preprostosti ni želel preveč izpostavljati. »On je tako živel, celotno njegovo življenje in njegova življenjska drža pa sta name naredila močan vtis. Seveda na začetku nisem vedel, da bo nastala trilogija, vedel pa sem, da je njegovo življenje zelo obsežno, da bi ga zajel v le eno knjigo. Nekako je vse pripeljalo do tega, kar je bilo nakazano že pred desetimi leti, ko je v Odrance prišel nadškof Marjan Turnšek. Ta je ob blagoslovitvi stričevega kipa povedal v nekaj besedah to, kar je opisano v treh knjigah, torej Z Goričkega prek Odranec v nebo,« pove Kozar mlajši.
Vsaka na svoj način
Avtor je vsako knjigo napisal drugače. Prva je pisana kot tretjeosebna pripoved, druga kot prvoosebna pripoved oziroma kot če bi zgodbo pripovedoval Alojzij Kozar starejši, tretja knjiga pa je ponovno napisana kot tretjeosebna pripoved, s tem da jo avtor dopolni z odlomki, ki prinašajo zgodbe in dvogovore iz nebes oziroma kot če bi jih pripovedoval božji služabnik. »Ker so nastajale knjige vsaka zase, se je spreminjal tudi način pisanja,« je pojasnil avtor del. Prva knjiga nagovarja bralce na svoj način, saj prikazuje čas, ko je glavni akter zgodbe še hodil po martinjskih bregovih, spoznaval okolje in ljudi. »Druga knjiga, ki opisuje njegovo odraslo dobo in zrelo delovanje, mora na drugačen način prikazati njegovo dragoceno delo. Če je torej deček srebrni in je povezan s Srebrnim bregom, se je z Zlatim pastirjem pokazalo, kdo je stric zares bil, kaj vse je delal in nam zapustil.
Tretja knjiga pa nam želi povedati, da je vse njegovo življenje vodilo k lepemu, svetlemu cilju, k luči, h kateri vsi želimo. V tej knjigi zato na svet gledamo z drugega zornega kota, ki nam je nepoznan, z nekega večnostnega vidika,« je dejal sogovornik.
Alojzij Kozar je bil človek številnih talentov. Poleg duhovniškega poklica, ki ga je opravljal, je bil pisatelj, priznani zborovodja, mentor in zapisovalec ljudskih pesmi, besedil in not, bil je tudi urednik in mentor, precej resno se je ukvarjal tudi s čebelarstvom, slikarstvom, urarstvom in zeliščarstvom, posebej pri srcu mu je bilo kolesarjenje. Ker v njegovih mlajših letih še ni bilo javnih avtobusnih prevozov, kaj šele avtomobilov, je veliko prekolesaril, to je bila zanj torej tako sprostitev kot nuja. Znan je bil tudi po neverjetni sposobnosti prilagajanja in po tem, da je iz vsake zgodbe in situacije potegnil nekaj dobrega. »Res je vedno želel narediti tisto, kar je čutil, da mora, in ne tisto, kar mu je bilo lažje,« je dodal avtor.
V postopku razglasitve za svetnika
Alojzij Kozar starejši je umrl 29. aprila 1999, vendar pa se je, kot poudari nečak, njegova pot nadaljevala oziroma dobila nov smisel, o čemer govori tretja knjiga. »To je v bistvu cilj cele trilogije, saj nam pokaže Kozarjevo posebnost, izvirnost, veličino. Trilogija se zaključi na temo dogajanj in aktivnosti v zvezi z beatifikacijo za božjega služabnika,« pojasni avtor.
Ob stoti obletnici rojstva Kozarja starejšega so v župniji Odranci potekale različne dejavnosti, verniki in člani župnijskega pastoralnega sveta pa so se strinjali, da bi bilo škoda vse to, kar so takrat sami doživeli, omejiti na majhno skupnost ljudi. Škofu so izročili prošnjo, naj naredi potrebne korake, da bi Cerkev kandidatu priznala pomen, ki ga že uživa, torej da bi ga razglasili za svetnika. »Škof je prošnjo vernikov poslal v Rim na kongregacijo za zadeve svetnikov in dobil pritrdilen odgovor o začetku postopka. Od takrat torej potekajo aktivnosti na škofijski ravni, kjer je treba zbrati pričevanja tistih, ki so ga poznali. Zbrati je treba dokumente, ki govorijo o njem. Ko se to gradivo zbere in prevede v enega tujih jezikov, običajno v italijanščino, se preda kongregaciji, tam pa nato tečejo postopki naprej,« je razložil avtor trilogije. Dodal je, da se na podlagi dokumentov nato pripravi znanstven življenjepis, potrjen z dokumenti in pričevanji, šele nato to preuči komisija kardinalov in da svoje mnenje. Zadnjo besedo ima papež, še prej pa se mora zgoditi čudež na priprošnjo kandidata. »Svetniki torej ne nastajajo v Rimu, ampak med nami. Če želimo, da Cerkev nekomu prizna to čast, moramo tudi sami nekaj za to narediti, predvsem s tem, da ga spoznavamo in se mu priporočamo,« je še povedal.
Trilogijo je avtor sklenil z izjavo, da je stric vedel, da je doma pri Bogu. Vedel je, da mora iti v nebo. V to smer je hodil že kot otrok in mladenič, kot srebrni deček. Še bolj zavzeto je hodil kot župnik v Odrancih, kot zlati pastir. »Dogajanje po njegovi smrti pa govori o prepričanju ljudi, da je v nebo tudi vstopil, da je prišel k luči in da je ves obsijan z lučjo.«
