Ameriški režiser, scenarist in producent Gary Sherman (rojen leta 1945), dobitnik častnega hudega mačka na letošnjem Grossmannovem festivalu, je najbolj znan po svojih kultnih grozljivkah Linija smrti, Mrtvi in pokopani, Poltergeist III in nagrajenem dokumentarnem filmu Legenda o Boju Diddleyju. A zanimiva je zgodba o njegovih umetniških začetkih, ki nam jo je razkril v pogovoru.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na širšem seznamu reprezentantov tudi Janža in Horvat
Slovenska reprezentanca bo prihodnji teden pričela s pripravami na evropsko prvenstvo. Selektor Matjaž Kek je razkril širši seznam igralcev, ki si bodo na Brdu pri Kranji prizadevali za nastop v Nemčiji.
Med odraščanjem počel vse mogoče
»Že od otroštva sem vedel, da bo moja nadaljnja usoda povezana z delom v taki ali drugačni vrsti umetnosti. Iskal sem samo medij, ki bi mi to omogočil. Zato sem slikal, kiparil, risal, počel vse mogoče. Ko sem maturiral na srednji šoli, so mi starši dejali, naj grem študirat in se izobrazim za zdravnika, pravnika ali računovodjo. (smeh) Jaz pa tega nisem hotel.«
Do takrat je deloval v glasbi, vendar so mu starši prepovedali, da bi se ukvarjal s tem, in mu zabičali, naj si najde kakšno pravo delo. »A že v srednji šoli sem bil v rock skupini, s katero smo posneli album in celo prišli na ameriško lestvico Top 40. (smeh) Vendar je neki drug dogodek vplival na moj nadaljnji študij. Ko so iz nacistične Nemčije izgnali arhitekte šole Bauhaus, so ti prinesli to gibanje v Čikago. Sprva se je imenovalo Novi Bauhaus, nato pa je iz tega nastal Inštitut za oblikovanje (Institute of Design, op. p.). Ta je sčasoma končal v kampusu illinojskega tehnološkega inštituta (IIT - Illinois Institute of Technology, op. p.). Tako sem se zlagal staršem, da bom šel študirat na šolo za inženirje, v resnici pa sem se vpisal na umetniško šolo na Inštitutu za oblikovanje.«
Prvo leto se je učil temeljev umetnosti in študiral vse, kar je povezano z njo: arhitekturo, produkcijsko oblikovanje, vizualno oblikovanje, fotografijo in druge umetniške vsebine. »Vse to sem tudi počel, dokler ni nekega dne k nam prišel predavat Aaron Siskind, ki ga imajo za očeta sodobne fotografije. Ko je videl moje fotografije, je rekel: 'Naslednje leto bom tukaj reden predavatelj in želim, da bi bil ti eden od mojih študentov.' Kako lahko takemu človeku rečeš ne? (smeh) In tako sem kar nenadoma študiral na smeri fotografija. Kot fotograf sem bil pravzaprav znova rojeni Aaron Siskind, ki dela abstraktne fotografije. Delal sem bližnje posnetke razpok v pločnikih, grafitov na zidovih in podobne stvari. V resnici sem samo eksperimentiral.«
Od glasbenih filmov do snemanja reklam in celovečercev
Ko so starši izvedeli, da obiskuje umetniško šolo, niso več hoteli plačevati šolnine, zato se je moral skozi študij sam prebijati z delom, zapustil je tudi dom in si poiskal svoje stanovanje. »V šolski omari sem našel 16-milimetrsko kamero Arriflex S iz druge svetovne vojne. Malce sem jo popravil in usposobil, kupil 16-milimetrski film in začel snemati, ker se mi je zdelo to zanimivo. Takrat sem se preživljal kot studijski glasbenik in sem sodeloval pri snemanju skladb legendarnega Boja Diddleyja za založbo Chess Records. Vprašal sem Diddleyja, ali ga lahko malce posnamem s kamero, in je odgovoril, da bi bilo to sijajno. Tako sem ga snemal vsak dan. Dokler ni nekega dne vstopil Marshall Chess, sin ustanovitelja založbe Leonarda, in me vprašal: 'Sherman, kaj za vraga počneš?' Rekel sem mu, da snemam samo za šolski projekt, a je vseeno želel videti, kaj sem posnel. Tako sem čez dva dni pod eno roko prinesel 16-milimetrski projektor, pod drugo pa kup zavitkov posnetega materiala. (smeh) Predvajal sem ga na steno Marshallove pisarne, in ko je pogledal posnetke, je ves razburjen stekel po svojega očeta, strica in vse pomembneže v založbi. Ko so pogledali posnetke, mi je dejal, da bomo posneli film o Boju Diddleyju. Sprva sem se branil, da ne vem nič o snemanju filmov, pa mi je odvrnil: 'Jaz bom najel ekipo, ti samo počni še naprej to, kar počneš.'«
Tako se je znašel na turneji Boja Diddleyja, ki je trajala nekaj tednov, in samo snemal. Imel je ekipo za zvok in res vse, kar mu je Marshall obljubil. »Ko sem se vrnil s turneje, me je povlekel v montažno sobo, čeprav sploh nisem vedel, kako se montira. (smeh) Ampak tudi tu sem imel ekipo, ki mi je pomagala, in tako sem ustvaril svoj prvi film. Kupilo ga je 75 televizijskih postaj po vsem svetu, z njim smo zmagali na več filmskih festivalih, klicalo me je vedno več glasbenih založb. Posnel sem še več dokumentarnih filmov, enega tudi za univerzo v Čikagu, enega pa za javno radiotelevizijsko mrežo PBS (Public Broadcasting Service, op. p.), ki je dobil tudi televizijsko nagrado emi.«
Njegovi glasbeni filmi so ga pripeljali do snemanja reklam, te pa do snemanja v Londonu. Kar nekaj znanih režiserjev, med njimi Ridley Scott in Alan Parker, je začelo s snemanjem reklam v Londonu, kar jih je nato pripeljalo do snemanja celovečernih filmov. Enako pot je prehodil Sherman, ki je imel še to srečo, da je bil njegov producent v Londonu Jonathan Demme, še eden od zelo znanih režiserjev (Ko jagenjčki obmolknejo, Filadelfija ...).