»Spoznala sva se v Ljutomeru na veterinarski postaji,« začne o svoji ženi Andreji, s katero sta v majhni prleški vasici Bolehnečici pred skoraj 25 leti odprla eno izmed prvih zasebnih ambulant za živali, pripovedovati Tomaž Šantl. Takrat je bila še pripravnica, on pa veterinar, ki je že prvi dan nastopa službe leta 1991 jasno povedal, da bo takoj, ko bo dovoljena ustanovitev zasebne ambulante, šel na svoje. Čez dobrih pet let se jima je želja uresničila. Kupila sta parcelo, zgradila hišo in ob njej odprla prvo zasebno veterinarsko ambulanto v Prlekiji in tretjo v Sloveniji.
Ne moreš biti odličen veterinar v vsem
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Orala sta ledino s trimesečno hčerko Urško v rokah. »Začetki so bili težki. Nisva mogla dobiti poslovnega partnerja, zato sva šla sama v to. Nato sva vsako leto zaposlovala po enega delavca,« se spominja Andreja. Tri leta kasneje se je njuna družina povečala še za hčerko Nežo, prav tako je raslo družinsko podjetje. »Trenutno nas je v ekipi enajst, od tega osem veterinarjev, dva veterinarska tehnika in administratorka. Moram povedati, da sva strašno ponosna, saj imava zaposlene krasne ljudi,« pove Tomaž Šantl. Povezanost in dober odnos jim ogromno pomenita, to pa ohranjajo z jutranjim ritualom, ko se vsi zberejo ob kavi in izmenjajo svoje izkušnje, prenesejo informacije, navodila in razporedijo delo. »Jaz imam obraten problem od večine, in sicer da imam preveč pridne ljudi, ki jih včasih zvečer naganjam domov.«
Kljub temu da zdravijo vse vrste živali, na vsakem področju delujejo posebej strokovno. »Zelo hitro smo ugotovili, da je pomembno, da imamo področja razdeljena med seboj, saj ne moreš biti odličen veterinar v vsem. Eni se bolj vidijo v kirurgiji, drugi v konjski reprodukciji, prašičereji, spet tretji v mali praksi. Vsakemu zato omogočimo, da se izobražuje v smeri, ki ga zanima, in tako raste,« ob tem pojasni Šantl in hkrati izpostavi težavo pomanjkanja moških veterinarjev za specifično delo, kot je nega in korekcija parkljev rejnih živali ter za delo na terenu z velikimi rejnimi živalmi. »Trenutno pri nas z velikimi živalmi delajo Zvonko Šajtegel, Miran Lešnik, Andrej Vrzel in Marjan Hartman, kmalu pa dobimo okrepitev iz tujine.« Tomaž Šantl je že kot študent sanjal, da bo delal s konji, zato se je večkrat med študijem in po njem odpravil na prakso v tujino, kjer je pridobil ogromno znanja s področja konjev. Danes poleg vodenja ambulante in rednega veterinarskega dela zavzema področje zdravstvenega varstva prašičev, osemenjevanje kobil in je tudi preglednik konj. Delo izključno s konji pa prepušča veterinarki Lei Vodopivec.
»Pri našem delu ne smeš zaspati«
Njihova filozofija je, da nikoli ne vedo dovolj in nikoli niso dovolj opremljeni. Poleg tega, da se vsi zaposleni udeležujejo izpopolnjevanj doma in v tujini, se lahko pohvalijo tudi z najmodernejšo opremo in postopki tako v ambulanti za male živali, v konjski praksi kot na terenu. »Pri našem delu ne smeš zaspati, vedno je treba v nekaj vlagati. To je naš način življenja, v katerega smo vpeti ves čas. Delamo z entuziazmom in vse, kar imamo, vlagamo v podjetje,« poudari Šantl. Dobra in moderna oprema ter nudenje kakovostnih storitev jim veliko pomenita. V njihovih prostorih tako najdete pregledovalnico, laboratorij, operacijsko dvorano, zobno ambulanto, rentgen, hospital, skladišče zdravil in ambulanto za konje. So namreč ena od treh veterinarskih ambulant v Sloveniji, ki imajo operacijsko dvorano in operacijsko mizo za konje. »Pri nas izvajamo vrhunske posege s pomočjo strokovnjakov iz tujine. Trenutno nam pri tovrstnih operacijah pomaga kirurg Uwe Bublitz iz Švedske, delamo pa artroskopije na sklepih, operacije kolik, prav tako druge težje veterinarske posege pri konjih.« Sodobno imajo opremljeno tudi ambulanto za male živali in hospital. V prihodnosti želijo svoje storitve in prostore še širiti.
Kot edini v regiji opravljajo endoskopske oziroma laparoskopske sterilizacije psic, težjih od 10 kg, kar velja za najvarnejšo in najmanj invazivno metodo. »Rana je minimalna, izredno majhna, operacija in pooperativno okrevanje pa zelo hitro,« predstavi hčerka Urška, ki študira veterino v Zagrebu in se želi v prihodnosti posvetiti predvsem malim živalim. »Potreba po veterinarjih za male živali se močno povečuje, k nam živali vozijo od blizu in daleč. V ožjem okolišu žal nekako še vedno velja miselnost, da se bolj posvečamo velikim, rejnim živalim, a temu ni tako,« pravi Tomaž Šantl. Pri njih se z malimi živalmi trenutno ukvarjata dve veterinarki, Nina Peče in Vita Čivnik, glede na potrebe bi jih rabili še več.
Njihov ljubljenček je Melanija
Pomembno jim je tudi počutje strank. »Želimo si, da obisk veterinarja za žival in tudi za lastnika ne bi bila stresna izkušnja,« podčrta Urška. Pred ambulanto so tako uredili pasje igrišče, okolico pa lahko izkoristijo tudi za krajši sprehod in tako lažje prebijejo led. »Vedno se trudimo, da bi bili čim bolj dostopni tako za lastnike kot živali oziroma da obisk veterinarja ne bi bil stresna izkušnja.« Svoje storitve nudijo 24 ur na dan, saj imajo organizirano dežurno službo. Njihova prednost je tudi, da živijo tik ob ambulanti in so živalim ves čas na voljo. To še posebej veliko pomeni, ko zaradi hujše bolezni živali potrebujejo 24-urno nego. »Takrat mačko ali psa zadržimo v hospitalu, bolnišnici v malem, kjer jih oskrbujemo z infuzijami, zdravili, previjamo rane. Trudimo se, da je ljubljenčkom v tem času čim bolj prijetno, kar tudi pripomore k hitrejšemu okrevanju.« V hospital občasno zaidejo še najdenčki, ki jih k njim pripeljejo iz Društva za zaščito živali Pomurja. Po veterinarski oskrbi in socializiranju jim nato poskušajo čim prej najti nove lastnike.
Z veseljem pa vsem predstavijo svojo družinsko in ljubljenko veterinarske ambulante – kravo Melanijo. »Želimo pokazati ostalim, da se krava lahko vzreja na drugačen način,« še pove Urška. Poleg nje skrbijo za ponija Pikca, dve mački, po dvorišču se sprehajajo tudi kokoši. Izredno so ponosni na ambulantno kobilo Analin, ki dosega odlične rezultate na kasaških tekmovanjih. Ob prihodu v ambulanto vas poleg njihove administratorke Mire Kaučič vedno pozdravita še kosmata predstavnika ekipe: Sultan in Tomi. Njihova ljubezen do živali veje prav tako iz slik, ki vas pozdravijo na vhodu ambulante. Med njimi so številne zahvale lastnikov in zgodbe živali, ki so jim rešili življenje.