Na sedežu murskosoboške območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) je pred dnevi potekala razprava o uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji in njihovi uporabi v sosednjih državah. Poleg članov območne enote in vodje sektorja za fitofarmacevtska sredstva pri Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) Jerneja Drofenika so v razpravi sodelovali predstavniki vseh najbolj znanih svetovnih multinacionalk za proizvodnjo FFS, ki imajo predstavništva v Sloveniji.
Urad ne preprečuje uporabe
Že nekaj časa med kmeti prevladuje prepričanje, da so pri registraciji in dovoljeni uporabi FFS v podrejenem položaju v primerjavi s kmeti v nekaterih sosednjih državah. Omenjajo predvsem Avstrijo, kjer naj bi bilo dovoljeno bistveno več kot pri nas. Vodja svetovalne službe Kmetijsko-gozdarskega zavoda v Murski Soboti Stanko Kapun je predstavil nekatere primerjave. Izkazalo se je, da imamo v Sloveniji nekaj problemov pri dovoljenjih za uporabo nekaterih zaščitnih sredstev. Vodja sektorja za fitofarmacevtska sredstva pri UVHVVR Jernej Drofenik je vse predstavnike opozoril, da UVHVVR ni služba, ki bi omejevala izdajanje dovoljenj za uporabo FFS. V izjemnih razmerah rešuje probleme tudi z izdajo začasnih dovoljenj za uporabo posameznih FFS (letos je bilo to za sladkorno peso). Opozoril pa je, da pri iskanju rešitev potrebujejo ustrezne strokovne podlage, ki jih mora pripraviti zbornica. Iz tega izhaja, da urad ne onemogoča uporabe FFS, je pa jasno, da upošteva domače in evropske zakonske omejitve pri uporabi. S tega vidika ni mogoče trditi, da so naši kmetje pri uporabi FFS na splošno v podrejenem položaju v primerjavi s tistimi v sosednjih državah, so pa področja, kjer je dejansko tako.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Razstava Petra Obala) Ne ilustriranje dogodkov, ampak angažirana umetnost
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so nedavno odprli samostojno razstavo slikarskih del likovnega pedagoga Petra Obala. Dela se dotikajo občečloveških etičnih in moralnih načel. Na ogled do 13. maja.
V Avstriji lahko, pri nas ne
Največji pridelovalec čebule Branko Sobočan iz Dolnje Bistrice je poudaril, da Avstrijci lahko uporabljajo sredstvo, ki zavira skladiščno kaljenje čebule, pri nas pa se ne sme uporabljati. Zato je v primerjavi z avstrijskimi pridelovalci, ki svojo čebulo na veliko prodajajo na naših policah, v bistveno slabšem položaju, kar se pozna v nižjih cenah zaradi navidezno manjše kakovosti domače čebule. To pa je bil edini oprijemljivi primer, za katerega je mogoče trditi, da je naš pridelovalec v podrejenem položaju. Čeprav je šlo za pomembno vprašanje, je ostalo na obrobju razprave.
»Čiste« buče in življenjska doba
Bistveno več so govorili o zatiranju plevela, ki je letos kmetom povzročil veliko težav pri pridelavi buč. Toda tudi pri tem je treba opozoriti, da vseh ni mogoče metati v isti koš. Več kot dve tretjini pridelovalcev oljnih buč je z letošnjim pridelkom zadovoljnih. Slaba tretjina pa izpad pridelka pripisuje nekontroliranim izbruhom plevela, ki je buče zadušil, tako da so dosegli komaj za cent pridelka na hektar. Prepoved oziroma neregistriranost pripravkov za zatiranje plevela naj bi bila vzrok za širjenje tujerodnih rastlin. Posebej sta bila omenjena ambrozija in divji sirek.
Problem plevela v bučah je predstavil predsednik območne enote KGZS Franc Küčan. Pri tem se je skliceval na »čiste njive« z bučami v Avstriji. Danilo Rihtarič ga je v razpravi podprl in šel nekoliko dlje. Prepričan je, da so FFS jamstvo za pridelavo zdrave in varne hrane, kakršna naša hrana je. Če ne bi pridelovali zdrave in varne hrane tudi konvencionalno, se ne bi podaljševala življenjska doba prebivalstva. Ta je v času ekstenzivnega kmetovanja dosegala le okrog 40 let. Ob napadanju FFS se po njegovem mnenju zanemarjajo posledice, ki se pojavljajo na rastlinah in so dejansko nevarne za zdravje ljudi. Pri tem je omenil mikotoksine v vseh žitih in za zdravje nevarne bolezni, kot je škrlup pri sadju. Nekoliko nenavadna je bila njegova obramba glifosata kot enega najbolj učinkovitih in po njegovem mnenju ter mnenju dela stroke najboljšega herbicida v sodobnem kmetijstvu. Na tej točki zgodba s FFS dobiva novo razsežnost, tudi zaradi podcenjujoče razprave o ekološkem kmetovanju.
Ekološko kmetovanje ni vedno čisto
To, da ekološko kmetovanje ni na vseh ravneh čisto ali pošteno, delno drži. Zato, ker se pri ekološkem kmetovanju vedno s prstom kaže na dva ali tri velike kmete (čez 100 hektarjev obdelovalnih površin), ki tega obsega pridelave niso sposobni obvladovati. Kmetije, ki jih omenjajo, tudi nimajo delovne sile, da bi vsaj delno obvladovali njivske površine.
Buče in motika
Rihtarič pa je vendar prezrl nekaj pomembnih dejstev. Mikotoksini so danes resnično velik problem, vendar niso posledica prepovedi uporabe FFS, ampak t. i. povečevanja produktivnosti ali enostavneje hektarskih donosov. Pri normalnem pridelku (tretjina ali četrtina sedanjih) pred 30 leti in več in v takratnih normalnih razmerah se kmetje niso srečevali z mikotoksini in zaradi tega tudi niso umirali bistveno prej kot danes. Tako kot so današnji zagovorniki FFS med kmeti so njihovi predhodniki, nekateri pa celo sami stali na okopih, ko so sredi sedemdesetih let zagovarjali uporabo najbolj revolucionarnih in najbolj zdravih zaščitnih sredstev v kmetijstvu – atrazinov, ki so še danes v prsti in zajetjih pitne vode. Žal takrat še ni bilo ozaveščenosti in tudi ne poti, da bi se prebivalstvo lahko uprlo atrazinu.
Uporaba FFS pri pridelavi oljnih buč ni odrešujoča. Küčan je v podkrepitev potrebe po registraciji ustreznih FFS za zatiranje plevela navajal čiste avstrijske njive z bučami. Vprašanje je, ali so njive brez plevela res zgolj posledica uporabe FFS. Avstrijci zaradi velikih ambicij z bučnim oljem na svetovnem trgu delajo izredno podrobne analize olja, med drugim so opravili podrobne analize prisotnosti ostankov pesticidov v olju. Ugotovitve so bile alarmantne, buče, tako so zapisali na svojem portalu, so eden največjih »pivnikov« pesticidov. Zato so verjetno avstrijski pridelovalci, kot tudi velik del naših, buče »reševali« na mehanski način – z motiko.
FFS in proizvajalci
FFS so velik posel, zato ni presenetljivo, da so bili na sestanku predstavniki vseh multinacionalk, ki se ukvarjajo s proizvodnjo FFS in semen in imajo svoja predstavništva v Sloveniji. Vseh šest je podprlo kmete, da se uveljavi medsebojno priznavanje registracije FFS znotraj EU. Po njihovi oceni je ena od večjih ovir pri dostopu do FFS v Sloveniji ravno postopek registracije. Ob konservativni politiki našega urada pri izdajanju dovoljenj za uporabo posameznih FFS je drug večji problem majhnost našega trga. Gre zgolj za retorično pojasnilo. Ne glede na velikost trga je interes multinacionalk po obvladovanju vsakega trga, saj gre za dejavnost, ki obrača velike denarje in ustvarja ekstremne dobičke. Da nekaterih sredstev na našem trgu ni ali jih naš urad ne registrira, lahko pripišemo tudi njihovemu medsebojnemu boju na trgu. Ključen element za registracijo ali obnovo dovoljenja za uporabo je MRL (maximum residue limits) – najvišja dovoljena količina FFS, ki se vnaša v hrano. Poudariti velja, da gre za vsebnost posameznih aktivnih snovi. To pa še ne pomeni, da je proizvajalec posamezne aktivne snovi tudi lastnik MRL. Dejansko so dolžni opraviti analize o vsebnosti posameznih aktivnih snovi v hrani in krmi proizvajalci posameznih preparatov na osnovi posamezne aktivne snovi. In tu se po navadi zaplete. Eden od predstavnikov proizvajalcev je dejal, da za določeno aktivno snov ni mogoče najti lastnika MRL, da bi lahko začeli postopek registracije.
Obvladovanje trgov
Pri proizvajalcih FFS pogosto spregledamo, da gre za koncerne, ki imajo v svoji proizvodnji na eni strani močno razvito »kmetijsko preventivo«, na drugi pa jih najdemo med največjimi proizvajalci preparatov in zdravil za potrebe humane medicine. Ta sektor je v zadnjem letu, ko je doživel nekajodstotni padec dobičkov iz kmetijstva, opravil veliko »reorganizacijo«. Prišlo je do združevanj in zanimivo je, da jih večina obvladuje drug pomemben segment kmetijstva – semena. Tako je pred dnevi BASF predstavil svojo strategijo razvoja do konca naslednjega desetletja. Zapisali so, da prepričljiva ponudba povezuje semena, zaščito pridelka in digitalne rešitve. Cilja sta donosna rast in za polovico večji prihodki do leta 2030. To pomeni, da bi prodaja dosegla 22 milijard evrov do konca leta 2025.
BASF je bil v preteklosti znan le po proizvodnji FFS. Z lanskim nakupom »semenske proizvodnje« Bayerja svoje ambicije po obvladovanju kmetijskega sektorja močno širi. Pri opredeljevanju svoje poslovne filozofije poudarijo, da so merila trajnostnega razvoja močno poudarjena v celotnem procesu raziskav in razvoja. Do leta 2029 obljubljajo 30 novih produktov, osem novih aktivnih sestavin z edinstvenimi učinkovinami in vrhunska semena hibridne pšenice, soje, oljne ogrščice, koruze, sončnic, bombaža, zelenjave, riža in sadja. Nekaj podobnega smo pred desetletjem lahko že prebrali, vendar pod drugim imenom. Kako so se obnesli ti t. i. novi sistemi, so kmetje že izkusili.
Tu pa smo na točki, ko je potreben nekoliko drugačen razmislek o zdravi in varni hrani – brez glifosata, morda ob motiki na njivi z bučami.