Le malokdo ve, da tudi na Goričkem gojijo sviloprejke. Pred tremi leti se je s to zanj takrat še neznano dejavnostjo začel ukvarjati Janez Škalič iz Sela, potem ko se mu je ponudila priložnost sodelovanja z mariborsko fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede. Ta je z veterinarsko fakulteto iz Budimpešte in inštitutom za svilogojstvo iz Padove ugotavljala vpliv hranjenja ličink sviloprejke s starimi sortami murv, ki rastejo pri nas. Takrat so tudi opravili pregled vseh starodavnih murv v Sloveniji in na Madžarskem, na koncu pa je bil opravljen praktični preizkus hranjenja gosenic sviloprejk z listi starih murv. »Ko sem privolil v sodelovanje, sem dobil v rejo majhne gosenice sviloprejk. Bilo jih je nekaj sto, zapredki pa so bili izredno lepi. Ker jih je bilo treba posušiti, so jih odnesli na inštitut v Padovo in tam so bili nad tako velikimi in lepimi zapredki navdušeni. Prosili so me za nekaj zapredkov za muzej v Padovi, potem pa jih nisem dobil vrnjenih. Kljub temu sem gojenje sviloprejk nadaljeval,« pripoveduje Škalič. Pri nas ni težava gojiti sviloprejke, še pove, večji problem je, ker zanje ni dovolj hrane. Gosenice sviloprejk se namreč hranijo z listi bele murve, teh pa je premalo. »Z ženo sva doma posadila nekaj sto dreves, drugače pa se oskrbujem z listi iz matičnega nasada mariborske fakultete,« je povedal Škalič. Vsaka gosenica med razvojem poje približno 20 gramov listja. Pri tem je treba upoštevati, da pojedo liste brez peclja in žil v listu, zato je količina listov za eno gosenico, ki jo morajo svilogojci zagotoviti, vsaj 40 gramov. Sobesednik tudi razloži, da se gojitelji sviloprejk najbolj bojijo virusov in bolezni, ki jih lahko zanesejo v rejo z uvoženimi listi murv. »Zaradi virusa lahko propade celotna reja, zato je pomembno, da rastlin iz tujine ne uvažamo. Širjenje virusa je namreč težko ustaviti, problem pa je, da ubija gosenice, ko so že v zadnji fazi razvoja.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Iz gosenice v metulja
Postopek gojenja sviloprejk po besedah Škaliča ni zelo zahteven, je pa treba biti dosleden, saj so gosenice dokaj občutljive. »Gojiti jih začnemo spomladi in vse do konca junija, ko se morajo zapresti, saj jim kasneje višje temperature več ne ustrezajo. Je pa svilogojstvo edina dejavnost v kmetijstvu, ki jo lahko natančno načrtujemo,« še pove. Sviloprejke so beli metulji, ki v naravi zaradi temperatur in drugih naravnih sovražnikov ne bi preživeli. Ti metulji ležejo jajčeca, ki jih gojitelji ohranijo čez zimo, gosenice pa se izležejo šele takrat, ko je v naravi dovolj listja murv. »Jajčeca se poležejo v desetih do štirinajstih dneh, potem pa se izvalijo majhne, od 2 do 2,5 milimetra dolge gosenice, ki začnejo jesti listje. Od izvalitve do takrat, ko se zapredejo, se štirikrat levijo. Od prve faze, torej od izvalitve, do zadnje faze, preden se zapredejo, lahko zrastejo tudi do osem centimetrov, ta postopek pa traja približno 34 dni,« razlaga Škalič. Gosenice se nato iztrebijo in se zabubijo v zapredek. Znotraj zapredka se naredi buba, ki se v približno dveh tednih razvije v metulja, ki v tem zapredku naredi luknjo in zleze ven. Nato se ves postopek ponovi. Za pridobitev svile pa je treba te zapredke posušiti. »Sušimo jih pri šestdesetih stopinjah približno en dan, nato jih lahko trajno hranimo. Če pa želimo pridobiti svileno prejo, damo zapredek za približno minuto v vrelo vodo, poiščemo začetek niti, ki jo nato na vretenu v predilnici odvijamo.« Svilogojec iz Sela tega doma še ni poskušal, kot je povedal, nima niti zadostnih količin zapredkov, da bi jih lahko prodajal. Za pridobitev kilograma svile bi namreč potreboval vsaj 2500 gosenic, saj je v vsakem zapredku le od 0,4 do 0,5 grama svilene niti.
Je pa bilo nekoč svilogojstvo pomembna kmetijska dejavnost, predvsem v 19. stoletju je tudi na slovenskih tleh prinašalo dodaten vir zaslužka mnogim prebivalcem. Kasneje je zaradi bolezni skorajda izginilo, sedaj pa se po prizadevanjih znanstvenikov in tudi posameznikov, kot je Škalič, ponovno vzpostavlja tudi v naših krajih.