»Nekje sem našel star, še delujoč fotoaparat. Ker ni imel bliskavice, smo morali, če smo fotografirali ponoči, prižgati posebne vrečke s plinom, ki so se ob prižigu zasvetile. S tem fotoaparatom sem kot mladenič hodil po vasi, ko so dekleta pasla krave, in smo se fotografirali. Pokazalo se je, da delam dobre fotografije, zato sem se bolj resno lotil te dejavnosti,« je svojo pripoved začel Ernest Škerlak iz Lucove, ki se je v življenju ukvarjal z marsičim, najbolj pa sta ga zaznamovali fotografija in glasba.
Največ se je naučil sam
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Ernest Škerlak, za katerega lahko povemo, da je pravi »ezermešter«, je bil rojen 22. aprila 1936 v Lucovi, na svoji domačiji pa živi še danes. Otroštvo je preživel z dedkom in babico, saj sta starša odšla s trebuhom za kruhom. »Tri leta sem živel na Hodošu, pri babici po mamini strani. Tam sem tudi obiskoval osnovno šolo in se zaradi priganjanja strica moral redno učiti. A za to mi ni žal.« Osnovnošolsko izobraževanje je leta 1946 nadaljeval v Gornjih Petrovcih, potem ko je ponovno prišel živet na svojo domačijo. Po pripovedovanju se je tudi kasneje dobro učil in bi lahko šel v srednjo šolo, vendar za to ni bilo denarja. »Zato sem ostal doma in se začel ukvarjati s kmetijstvom. Doma smo imeli kmetijo, kjer smo dvakrat do trikrat letno imeli majhne prašiče, redili smo tudi večjo živino, predvsem bike. Vsako leto smo jih prodali najmanj pet. Poleg tega smo se ukvarjali z vrtnarstvom, prodajali smo cvetlice in sadike zelenjave.« Doda, da se je moral zelo hitro naučiti vsega dela na kmetiji, saj mu je oče umrl zelo mlad. »Kmalu pa sem se začel ukvarjati s fotografiranjem. Potem ko sem našel stari, še delujoč fotoaparat in sem ugotovil, da imam žilico za to, sem se začel učiti. Hodil sem k fotografoma v Mursko Soboto in Kuzmo in se naučil dodatnih veščin in ravnanja s fotoaparatom,« pravi Škerlak. O tem, kako je prišel do prvega sodobnega aparata, pa pove: »Enkrat je prišel neki gospod iz Amerike, po naključju sva se srečala. Pokazal mi je fotoaparat znamke Minolta. Navdušen sem bil nad njim in si sam zaželel takega. Zanj sem moral prodati dva bika, da sem si ga lahko potem v Avstriji kupil. To je bil moj prvi lastni fotoaparat.«
Fotografije razvijala v domači krušni peči
Škerlak je bil ljubiteljski fotograf, pa tudi eden redkih, ki so na Goričkem in v okolici sploh fotografirali. »Bil sem prisiljen fotografirati najrazličnejše dogodke. Pogrebe, obhajila, poroke, slavja, fotografiral sem tudi za osebne dokumente, saj se starejši niso vozili v Mursko Soboto.« Spominja se, da je prvi pogreb fotografiral leta 1955. Tam je spoznal možakarja iz Ljubljane, ki se je s fotografiranjem ukvarjal že dalj časa. »Svetoval mi je, kako naj fotografiram, na kaj naj bom pozoren, da bodo fotografije še boljše, za kar sem mu bil zelo hvaležen.« Ob tem se spomni anekdote z nekega prvega obhajila v Župniji Markovci. »Ker so bili fotoaparati takrat še prava redkost, jih ljudje niso poznali. Tudi zato se deklica, ki je opravila prvo sveto obhajilo, ni želela fotografirati, saj se je bala, da jo bo to bolelo.« Kot fotograf je doživel še marsikaj zanimivega. »Bile so tudi nekoliko manj prijetne stvari. Pri enem pogrebu se je zgodila nesreča. Ker takrat še ni bilo pogrebnih zavodov, so krsto z umrlim nosili fantje in možje iz vasi. Očitno so se pred pogrebom malce napili. Ko so po trakovih spuščali krsto v zemljo, so jim na eni strani ušli iz rok, zato se je krsta odprla, umrli pa se je nagnil iz nje. O tem se je še dolgo govorilo,« je povedal in dodal, da mu sicer pogrebov ni bilo težko fotografirati.
Črno-bele fotografije je Lucovčan izdeloval in razvijal doma, barvnih se ni lotil, saj se je tehnologija hitro spreminjala in šla naprej. »Sicer sem si kupil vso potrebno opremo za razvoj barvnih fotografij, vendar je že naslednje leto prišla še boljša in novejša, zato sem to idejo opustil.« Z ženo sta črno-bele fotografije razvijala v domači krušni peči, v dveh urah sta jih izdelala tudi sto. »To so bile majhne fotografije, postopek pa dokaj zapleten. Paziti si moral, da ni prišla zraven svetloba, pomembno je bilo tudi sušenje. Včasih se mi je kakšna fotografija prilepila na okensko steklo, tam sem jih namreč sušil,« je svoje podvige opisal sogovornik, ki se je ukvarjal tudi s snemanjem. Ima okrog dvesto originalnih videokaset s porok, ki jih je snemal po celotnem Goričkem, pa tudi v Zagrebu in Monoštru. Pri delu mu je bila v veliko pomoč žena Irma, ki je včasih poprijela tudi za fotoaparat. »Včasih je bilo treba iti na dva dogodka ob isti uri. Ženo sem zato naučil ravnati s fotoaparatom, da mi je lahko pomagala.« Škerlak je fotografiranje za druge opustil pred približno štirimi leti, sedaj morda posname le še kakšno fotografijo zase. »Če bi hotel to še naprej početi, bi moral opraviti tudi izpit, saj bi moral odpreti obrt, tega pa nisem želel. Dovolj je bilo,« poudari sogovornik.
Prepariral je ptice in igral bobne
Erni, kakor ga kliče večina ljudi, je v življenju opravljal številna dela. Bil je zidar, ukvarjal se je s polaganjem ploščic, vrsto let je delal na domači piščančji farmi, vzljubil je tudi čebele, poleg vsega omenjenega pa je našel v življenju še eno strast, ptice. »Enkrat sem dal za neki časopis intervju, v katerem sem povedal, da zbiram jajca vseh tukaj živečih ptic. To so zasledili tudi v ornitološkem zavodu iz Ljubljane, me poklicali in prišli na obisk. Dogovorili smo se, da se bom začel ukvarjati s prepariranjem ptic. V Mursko Soboto k Zvezdi sem moral prinesti vrabca in tam so me ljudje z ornitološkega zavoda učili, kako se preparirajo ptice,« pojasni ljubitelj ptic, ki ga je še posebej močno zaznamovala tudi glasba. »To je bilo moje največje delo in največje trpljenje. Ko smo hodili igrat, smo včasih odšli od doma v ponedeljek in se vračali ob koncu tedna. Žena je morala doma skrbeti za otroka, kmetijo. Ni bilo lahko,« pove. Približno dvajset let je bil bobnar skupine Kolorados, ki je igrala predvsem na porokah in vaških veselicah. Kot je povedal, je včasih v avtu tudi zaspal, ko je vozil domov druge člane skupine. »Bili smo prva skupina, ki je imela orgle, na Goričkem tega takrat še ni bilo.« Škerlak je tri leta obiskoval tudi glasbeno šolo v Murski Soboti in se učil igranja na harmoniko, po očetovi smrti pa je ta instrument opustil. »Kasneje sem spet začel, ko je Irma prišla živet k nam. To je bilo okrog leta 1964,« je povedal. Sedaj je že več kot deset let aktiven član skupine ljudskih pevcev in godcev Turističnega društva Vrtanek Gornji Petrovci, s katero je v teh letih opravil že približno 250 nastopov tako v Pomurju in drugod po Sloveniji kot tudi v Avstriji in na Madžarskem. Za svoje aktivno življenje in delo je pred leti prejel naslov častnega občana Občine Gornji Petrovci, poleg tega se v njegovi zbirki bohotijo številna druga priznanja, nagrade in medalje. »Priznanja mi veliko pomenijo, saj so dokaz mojega trdega dela vse življenje, pa tudi znak zahvale,« pove dolgoletni vaški predsednik Lucove. Kot rad poudari, so pod njegovo roko v vasi naredili prve kilometre asfalta, prav tako so uredili elektriko v vežici in zvoniku.
Z ženo Irmo imata sina Ernesta in hčerko Šariko, po hčerkini strani je dobil še dve vnukinji, Nino in Samanto, razveselil se je tudi pravnukinje Sofije, ki rada pride k pradedku in prababici na obisk v Lucovo. »Ko sem praznoval sedemdeset let, sem imel povabljenih okrog 380 ljudi, ki so se z mano poveselili in proslavili jubilej. Veliko mi pomeni, da me imajo ljudje radi,« pove človek, ki je v bogatem življenju spletel številna prijateljstva. »Veliko je bilo trdega dela, veliko smo prestali, vendar je bilo tudi lepo.«