Ana Vovk Korže z Inštituta za promocijo varstva okolja področje samooskrbe izjemno dobro pozna. Trajnostne rešitve v praksi prikazuje na svojem učnem poligonu za samooskrbo v zaselku Dole, ki je del naselja Modraže v Občini Poljčane. Profesorica fizične in regionalne geografije je tudi avtorica številnih priročnikov, v katerih svetuje glede samooskrbe v praksi, naravnih vrtov, zemlje itd.
»Starih praks, ki so bile naravnane na tradicionalno obravnavo zemlje, v tem času ni treba upoštevati, saj moramo veliko večjo pozornost nameniti podnebnim spremembam, ki so danes tukaj v obliki naravnih katastrof, bolezni, pomanjkanja hrane, pojava številnih beguncev ... in že zahtevajo žrtve,« pravi in poudarja, da ne smemo stati križemrok, ampak začeti spreminjati stvari. To ne velja samo za podeželje, ampak tudi urbana območja, recimo s premičnimi vrtovi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ti glasbeniki bodo decembra nastopali ob soboškem drsališču
Nastopil bo tudi zmagovalec festivala Melodij morje in sonce.
»Samooskrba je ključna vez med ekosistemi in ljudmi, kajti možnosti za samooskrbo se v okolju, kjer živimo, zelo razlikujejo. Nimamo vsi istih možnosti glede na podnebje in značilnosti prsti. Spodbudno pa je, da lahko samooskrbo izvajamo kjer koli, in tako ni izgovora, da je ne moremo,« je poudarila na nedavnem posvetu na Pomurskem sejmu. Pri tem je opozorila, da nam manjka celostni pogled na to, kako ekosistemske rešitve delujejo, pa tudi razumevanje pojmovanja ekosistema. »To je fizično okolje in živo okolje, ki ga sestavljata vegetacija in živalstvo,« je pojasnila. »Narava je vse do razvoja človeštva sama regulirala razmerje med porabo in proizvodnjo, danes pa jo človek predvsem s kemikalijami in uničujočimi postopki spreminja, ena od posledic pa so podnebne spremembe.«
Narava se zna sama obnavljati
Eden od ukrepov, ki nam pomagajo pri vzdrževanju ekosistema, so ekoremediacije (ERM). Pojem je v slovenskem prostoru razmeroma nov, zato ga veliko ljudi še ne pozna. Beseda ekoremediacija dobesedno pomeni uporabo naravnih zakonitosti in procesov za varovanje in obnovo okolja. »V praksi to pomeni, da okolje varujemo in obnavljamo tako, kot deluje narava sama. Danes lahko človek, ki je ključen v vseh segmentih, s svojimi ukrepi poskrbi, da narave ne bo več prizadel.«
»Marsikje lahko z oblikovanjem vegetacijskega pasu omogočimo shranjevanje energije ali preprečimo, da nam energija povzroča pretirano segrevanje – recimo hiša v zemlji. Vzdolž zemljanke in gomilastih gred pa lahko izkopljemo tudi t. i. ERM-jarke. Ti so namenjeni shranjevanju komunalne vode. Ko se bliža vlažen del leta, odstranimo zeleni pokrov ERM-jarka in dodamo prepustni material, da se bo tudi z vrha lažje vsrkavala voda,« je razložila.
Eden od načinov je tudi zbiranje deževnice. »Deževnico zbiramo na pobočju, da voda ne začne odtekati ploskovno. Naredimo zbiralnik ali bajer, mlako. Padavinska voda se zbira iz dežja ali ploskovnega odtoka.« Na pobočjih pa lahko uporabimo tudi travne mulde. »Voda v njih se zadrži in zaliva spodnje plasti, kjer so korenine rastlin. Najpogosteje jih uporabimo na pobočjih v kombinaciji s terasami.« Na robovih pobočij lahko zasadimo tudi rastline, ki imajo globoke korenine in zadržujejo vodo. Tak primer so beli gaber, miskantus in topoli. Miskantus je kot rastlina vse bolj iskan zaradi ponora CO2, kot biomasa pa je uporaben za toplotno izrabo. Zaradi odpornosti proti zunanjim vplivom se njegovi listi uporabljajo za zastirko, iz stebel pa izdelujejo zelo energijsko bogate brikete.
Kot sončne zavese, v gozdne vrtove in kot nasad lahko posadimo grmišča, ki veljajo za lovilce vetra, prašnih delcev in za biotop za živali. Med vse bolj iskanimi tehnologijami so tudi zelene strehe, ki preprečujejo nihanje temperatur in jih uporabljajo za prilagajanje na podnebne razmere. »Obstaja več možnosti izdelave zelenih streh,« je dodala. Pomembno ekosistemsko funkcijo imajo tudi močvirja, v katerih se zadržuje voda, deževni vrt in bionasip oziroma rastlinske čepice. Pri bionasipu uporabljamo gosto nasajena drevesa, predvsem vrbe, na umetno nasutem nabrežju. Z njimi tudi umetno zadržujemo hrup s prometnic in hrupnih območij.
Eden od ukrepov je postavitev drevesnega stranišča za kroženje organskih snovi. »Korenine dreves uporabijo odpadne substance s procesom humifikacije za svojo rast, pri čemer se pri procesu nitrifikacije sproščata dušik in ogljik, oboje je pomemben vir hrane za rastline.« S peščenimi filtri, ki so prve čistilne naprave, ki jih uporabljamo še danes za filtracijo različnih delcev v vodi, pa s fizikalno-kemijsko reakcijo izboljšujemo tudi lastnosti vode. Med ekosistemske rešitve spada tudi greda z lastnim zalivalnim sistemom.
Za samooskrbo torej ni izgovorov, saj jo lahko izvajajo vse generacije povsod, na različne načine in brez večjih posegov v naravo.
