Znano je, da je bila rimskokatoliška ljudska šola v Lipovcih ustanovljena in sezidana leta 1894, pouk v njej pa se je začel septembra leto pozneje. Pouk je v vasi potekal vse do konca šolskega leta 1977/78, pozneje so učenci obiskovali Osnovno šolo (OŠ) Beltinci, lipovska šolska zgradba pa je prešla v roke krajevne skupnosti (KS). Ob začetku pouka so na šolskem dvorišču zasadili lipo, ki stoji še danes. Stara je 128 let, obseg njenega debla je 575 centimetrov.
Sogovornica je pregledala šolsko kroniko, ki jo hrani beltinska šola, in iz nje izbrskala nekaj zanimivosti. Ugotovila je, da so v publikaciji podatki redno vpisani od leta 1921/22. Iz njih izhaja, da je bil prvi učitelj na lipovski šoli Karel Čižek, zadnji pa Ivan Zajc. Pouk je do leta 1906, ko je bila tudi uvedena dvorazrednica, deloma potekal v maternem jeziku, deloma v madžarskem, trinajst let pozneje pa je bila uvedena laiška šola. Največ učencev, kar 205, je šolo obiskovalo v šolskem letu 1934/35, prav 30. julija 1934 je bila šola z odlokom banske uprave razširjena na štiri razrede.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POGOJ MLAJŠIH SELEKCIJ V POMURSKI LIGI) Popuščanja ne bo, Kacijan in Režonja nočeta biti predsednika, za katerima ne bo več nogometa
»Zdaj sva osovražena, ker sva postavila pogoje, vendar če teh ni, ne bo na dolgi rok nič ostalo,« se je povedno izrazil prvi mož lendavske MNZ Slavko Režonja, ki je z Danilom Kacijanom postavil pogoj, da mora klub imeti mlajše selekcije, če želi napredovati ligo višje. Spremembe so bile potrebne za dobrobit klubov in njihov obstanek. Kaj pravijo v klubih in nogometnih šolah ter kako odgovarjata na pomisleke, da bo zaradi tega manj klubov?
Profesorica slovenščine in sociologije ter knjižničarka na OŠ Beltinci je iz pregleda šolske kronike ugotovila še, da je od aprila do junija 1945 v šoli delovala bolnišnica rdečearmejcev, po osvoboditvi pa se je oktobra istega leta pouk nadaljeval, obiskovalo ga je 120 učencev. In kako se je pouk vsako šolsko leto začel? Kot je dejala sogovornica, so pisci zapisali, da so 1. septembra popisovali otroke, naslednji dan je bila sveta maša, tretji dan pa se je začel pouk. Omenila je še, da se je beseda razrednik prvič pojavila v kroniki v šolskem letu 1932/33, iz nje izhaja tudi, da so nekateri učenci izostali zaradi nedoseganja učnih ciljev in zato število učencev na začetku in koncu leta ni bilo enako. »Šolska kronika natančno poroča o prekinitvi pouka v jesenskem času zaradi dela na polju, o tem, kolikokrat so bili učenci pri spovedi, kdaj je bila birma, kakšno je bilo zdravstveno stanje otrok in da se je šolsko leto vedno končalo z mašo. Do šolskega leta 1939/40 je kroniko za posamezno šolsko leto pisal šolski upravitelj, redno pa jo je pregledoval šolski nadzornik in to potrdil s podpisom,« svoje ugotovitve navaja Cvetka Rengeo.
Doprinos Gumilarjev
Posebej je pregledala obdobje, ko sta na šoli delovala Frančiška in Franc Gumilar. »V šolskem življenju v Lipovcih in širše sta pustila globoke sledi, spomin nanju oziroma njun doprinos še danes živi v spominu najstarejših prebivalcev kraja,« pravi Rengeova. Spomnila je, da sta zakonca v Lipovce prišla oktobra 1924 in tam ostala do konca šolskega leta 1946/47, ko sta bila premeščena v šolo na Hajdini pri Ptuju. Gumilar se je rodil v Murski Soboti in je v Čakovcu končal učiteljišče. Kot učitelj in šolski upravitelj je služboval v več krajih, v Lipovcih je funkcijo šolskega upravitelja opravljal med letoma 1924 in 1946. Lipovčanki se zdi zanimivo, da je kot vojak avstro-ogrske armade padel v rusko ujetništvo, od koder se je, kot je zapisano v knjigi Prekmursko šolstvo, vrnil leta 1920 po morju prek številnih držav. Njegova žena je prihajala iz Sežane, pozneje je poučevala na več pomurskih šolah. »V šolskem letu 1924/25 je v Lipovcih Franc Gumilar kot napreden učitelj že osnoval obrtniški tečaj. Obiskovalo ga je 15 vajencev na teden štiri ure, v šolskem letu 1931 pa je ustanovil kmetijsko nadaljevalno šolo. Obiskovalo jo je 23 kmečkih fantov in tečaj je trajal pet mesecev,« je še povzela podatke iz šolske kronike.
Franc Gumilar je poznan tudi po tem, da je v Prekmurju začel zbirati različno gradivo, za katero je menil, da ga je vredno ohraniti, in s tem početjem začel spodbujati ustanavljanje pokrajinskega muzeja. »V letih 1934 in 1935 je dal pobudo za ustanovitev Prekmurskega muzejskega društva in muzejske knjižnice, ki sta začela delovati v Murski Soboti in pomenita zametek današnje muzejske dejavnosti v Pomurju,« razlaga sogovornica. Gumilar je bil tudi med ustanovitelji skupine in časopisa Mladi Prekmurec, njegove vsebine pa boste našli tudi v arhivih Trgovskega lista. »Kot zanimivost naj navedem, da Pokrajinski arhiv Maribor hrani razredni katalog iz šolskega leta 1938/39, ki ga je izpolnil Gumilar kot šolski upravitelj in razrednik. Vpisani so podatki o starših in o šolanju ter ocene za prvo in drugo polletje za naslednje predmete: vedenje, verouk z moralnim poukom, slovenski jezik, srbohrvaški jezik, zgodovina, zemljepis, računstvo in merstveno oblikovanje, poznavanje prirode, praktična gospodarska znanja, higiena, gospodarstvo-gospodinjstvo, ročno delo, risanje, lepopisje, petje, telovadba po sokolskem sestavu. To je 16 zaključnih ocen.«
Nekdanji šolski upravitelj je na šoli v Lipovcih ustanovil in vodil še dramsko skupino, po odhodu iz kraja pa ga je spet pritegnilo muzejsko delo. Tako je bil od leta 1947 do upokojitve leta 1962 upravnik ptujskega muzeja in je veliko pozornosti namenjal raziskovalnemu delu zaposlenih v arheologiji in etnologiji, posvečal se je tudi muzejskemu pedagoškemu delu. Rengeova še navaja, da se je po upokojitvi preselil v Maribor in v tamkajšnjem pokrajinskem arhivu raziskoval madžarsko gradivo.
Obudili spomine
Zakonca Gumilar sta imela štiri hčerke, Ido, Pavlo, Emo in Marijo. Zbiralka gradiva iz Lipovec pove, da se je najstarejša Marija poročila z Brankom Rudolfom iz Slovenskih Konjic, ki je bil profesor botanike in zoologije in služboval na več slovenskih gimnazijah. Med okupacijo je bil brez službe in takrat je živel pri ženinih starših v Lipovcih. Rudolf je bil med vojno zaradi sodelovanja z NOB zaprt, po osvoboditvi pa je med drugim kot časnikar delal pri soboškem Novem času. »Od leta 1947 je bil direktor Drame in upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, urednik poljudnoznanstvene knjižnice in prvi ravnatelj Umetnostne galerije v Mariboru,« našteva sogovornica, ki doda še, da je Rudolf avtor otroške pesmi Huda mravljica. Marija in Branko sta imela štiri otroke, eden je leta 1944 v Lipovcih rojeni Franček. »Bil je samostojni književnik, dramaturg pri Viba filmu, filmski pedagog. Ukvarjal se je tudi s politiko in bil poslanec v državni skupščini,« je omenila in dodala, da je za svoje delo leta 1990 dobil nagrado Prešernovega sklada. Danes živi v Ljubljani in je za potrebe priprave zbornika Cvetki Rengeo pripovedoval o spominih na stara starša in na Lipovce, ki jih je v mlajših letih obiskoval. »O spominih na stare starše je napisal tudi izredno zanimiv roman Odpiram mlin, zapiram mlin, ki je družinska kronika posebne vrste, pisal pa jo je pet let,« je dejala o delu, ki je leta 1989 izšlo pri založbi Kmečki glas.
Danes po besedah knjižničarke od velike in vsestransko dejavne družine Gumilar živi še Pavla, sedaj Majcen, ki šteje 93 let. Tudi ona je bila učiteljica, živi v Laškem in tudi iz njenega arhiva je kar nekaj zgodovinskih fotografij o šolstvu v Lipovcih. »Gospa Pavla še govori prekmursko in goji živ spomin na starše Gumilar, na življenje v šoli v Lipovcih, na lipovske ljudi, spominja se Forjanovih, Mencigarjevih, Renglovih, ki še danes živijo za šolo, in drugih družin. Prav tako je še živ spomin na to, kako so se drsali na ledu v grabah prek šole, kopali v Ledavi, družili z otroki ...« Zanimivo je še to, da so bili Gumilarjevi prijatelji pisatelja Miška Kranjca iz Velike Polane.
V prostorih nekdanje šole v Lipovcih je danes urejen vaški dom, v katerem je sedež KS Lipovci, prav tako kulturno in društveno središče lokalnih prebivalcev. Cvetka Rengeo še pove, da je danes tam, kjer je bil nekoč šolski vrt, parkirišče, ohranjen pa je še majhen del nekdanjih pomožnih stavb, v katerem se shranjujejo orodja in pripomočki. »Ohranjen in obnovljen je prav tako nekdanji vodnjak, iz katerega teče bistra voda,« sklene sogovornica. V Lipovcih bodo čez dve leti pripravili slovesnost in druge dogodke, s katerimi se bodo spomnili začetkov šolstva, izdali bodo zbornik, Rengeova pa bo vesela, če ji bo še kdo, ki hrani kakšno gradivo iz tistih časov, to posodil, da bo lahko še vključila v raziskovanje in obogatila zbrano gradivo.