Geza Erniša se je rodil leta 1952 v Tešanovcih, po končani srednji šoli v Novem Sadu se je vpisal na študij teologije na evangeličanski teološki fakulteti v Bratislavi na Slovaškem in študij nadaljeval v Erlangu v Nemčiji. Po diplomi je opravljal duhovniško službo v Gornjih Slavečih in vmes magistriral na temo Vpliv pietete na evangeličansko teologijo. Leta 1995 je bil izvoljen za seniorja Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem, leta 2001 pa je vodenje Cerkve prevzel kot prvi škof, istega leta so ga izvolili še za člana parlamenta Svetovne luteranske zveze. Od leta 1998 je vodil Evangeličansko cerkveno občino Moravske Toplice in skrbel tudi za vernike v Selu. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim je od predsednika države Boruta Pahorja za povezovalno, uspešno in k strpnosti usmerjeno vodenje Evangeličanske cerkve prejel visoko državno odlikovanje srebrni red za zasluge. Po končanem drugem mandatu mu je sinoda Evangeličanske cerkve na Slovenskem podelila naslov častnega škofa.
Erniša je avtor več knjig, publikacij, člankov ter pobudnik, da je Evangeličanska cerkev na Slovenskem dobila nekaj temeljnih knjig in ponatisov, izjemno pomembna je tudi njegova vloga pri soustvarjanju različnih simpozijev, posvečenih doprinosu protestantizma in reformacije v Prekmurju in na Slovenskem. Mnogi simpoziji in raziskovanja so prinesli nova spoznanja in dejstva, še posebno ga je razveselilo, ko so pred nekaj leti v bratislavski licejski knjižnici odkrili še en, četrti znani izvod Temlinovega Katekizma.
Pustil močan vtis
S svojim delovanjem in razmišljanjem in poudarki je pustil močan pečat tudi v Trubarjevem letu ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva, ob 500. obletnici začetka reformacije ter ko so leta 2018 v Moravskih Toplicah gostili konferenco Svetovne luteranske zveze. Bil je dolgoletni urednik mesečnika Evangeličanski list in Evangeličanskega koledarja, prav tako je bil aktiven na drugih področjih cerkvenega in družbenega delovanja, je eden od pobudnikov likovne kolonije, ambasador programa Svit, vinski vitez in še kaj. Živel in deloval je na podlagi Kristusovega evangelija in je eden tistih, ki se niso dokazovali le z besedami, temveč s svojim zgledom. Bil je škof v evangeličanskem smislu primus inter pares, prvi med enakimi, ter se zavedal, da je nad vsemi, tudi duhovniki in škofi, edino božja beseda.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Geza Erniša je slovensko Evangeličansko cerkev vodil 18 let, tudi v času slovenskega osamosvajanja, ko si je Cerkev morala najti prostor in utrditi vlogo. Da smo Slovenci dobili svojo državo, je bilo zanj izjemnega pomena in s ponosom je poudarjal, kako so temelje slovenstva in samostojnosti s slovenskimi knjigami in slovenskim jezikom ter nagovarjanjem Slovencev gradili slovenski in prekmurski evangeličanski reformatorji, duhovniki in pisci. Njim se lahko Slovenci zahvalimo za marsikateri pomemben konstitutivni element. Državni praznik dan reformacije, ki je tudi po njegovih prizadevanjih postal državni praznik, pa ni, kot je menil, le praznik evangeličanov, ampak praznik, s katerim se lahko identificirajo tudi drugi, verujoči in neverujoči.
Živel protestantske vrednote
Izjemen je njegov prispevek k prepoznavnosti in podobi Evangeličanske cerkve, ki je v slovenski zgodovini odigrala pomembno vlogo, a je bila v preteklosti tudi zaradi maloštevilnosti spregledana. Nekoč je na sinodi poudaril, da ne gre samo za »lepo podobo Cerkve v javnosti, ampak predvsem za vsebino, ki jo bomo poslali v življenje našega občestva in družbe«. Zavzemal se je za »protestantske vrednote, kot so strpnost, delavnost, pridnost, varčnost in medčloveška pomoč, kar je treba graditi na dveh platformah, na neposrednem odnosu do Boga in spoštljivem odnosu do vseh, s katerimi skupaj živimo. Zavzemal se je tudi za povezovanje in dobro sodelovanje cerkva, za ekumenizem, v katerega je močno verjel in ga razumel v smislu, da bi znali božjo besedo in krščanske vrednote, ki so tudi občečloveške, čim bolj posredovati ljudem, katoličanom, pravoslavcem in evangeličanom. To je ideal »ene cerkve,« je zapisal v svoji knjigi V službi ljudi.
Naklonjen je bil žlahtnemu konservatizmu, evoluciji, ne revoluciji, hkrati pa je odprto razpravljal o različnih temah. Odločno je odgovarjal na pereča, aktualna in kdaj tudi provokativna vprašanja, ki se tičejo človeka in so delila javnost. Svoje mnenje je znal strokovno utemeljiti in oblikovati stališče, vedno pa je govoril s spoštovanjem in skušal najti razumevanje tudi za drugače misleče. Zavzemal se je za argumentirano, strpno in pravično razpravo ter pri tem deloval povezovalno, ne izključujoče. Marsikdo porinjen na rob je v njegovih besedah lahko našel zatočišče. Nekoč je za Vestnik povedal: »Vsi ljudje v ta svet rojeni so enakopravni in enakovredni. To je Božji dar. Naše talente in naše sposobnosti moramo dati v službo Bogu in ljudem. Ne glede na naš družbeni status, spol, etnično pripadnost, starost, talentiranost ali druge značilnosti in razlike si vsi ljudje zaslužijo enako spoštovanje.«
Cerkev gradijo ljudje
V ospredju njegovega razmišljanja je bil tudi človek, podobno kot je bil človek kot božja stvaritev v središču razmišljanja Trubarja. Ko je bil Erniša drugič izvoljen za škofa, leta 2008, je za Vestnik povedal: »Ljudje smo poklicani v ta svet tudi zato, da širimo svoja miselna obzorja, svoj duhovni, ne le materialni svet. Nujno pa je, da ostanemo čuteča in ljubeča bitja.« In nikoli ni pozabil dodati, da so ljudje tisti, ki gradijo in tvorijo cerkev, ne zidovi.
Erniša, ki je prihajal iz majhne slovenske luteransko evangeličanske cerkvene skupnosti in še manjše župnije, je pogumno in suvereno stal ob škofih in duhovnikih, ki so vodili veliko večje, tudi večmilijonske verske skupnosti. Kot teologa in misleca so ga v mednarodnem prostoru izjemno spoštovali ter pozorno prisluhnili njegovemu mnenju in argumentom. Eden izmed mnogih njegovih prijateljev je bil nemški duhovnik Klaus Schmidt, s katerim sta položila temelje humanitarnemu delu Evangeličanske cerkve ter pomoči bolnim in revnim in ljudem v stiski, ne glede na vero, nacionalnost ali kakšno drugo pripadnost. Pomoči človeku ni razumel kot miloščine, ki jo drugi velikodušno dajejo, ampak je pri tem govoril o dostojanstvu.
Zbrali smo tudi nekaj odzivov
Škof o škofu»V službi ljudi je naslov avtobiografije, ki jo je častni škof Geza Erniša izdal leta 2017, ko smo praznovali 500 let reformacije. Biti sočloveku na razpolago in v pomoč, se solidarizirati z njim in se zavzemati zanj je bilo življenjsko vodilo, ki je oblikovalo in vsebinsko izpolnilo njegovo delovanje kot duhovnika, seniorja, škofa in častnega škofa. 'Službo evangeličanskega duhovnika še vedno opravljam z veseljem in veliko mero odgovornosti,' je izjavil v intervjuju pred petimi leti. Njegovo poslanstvo v službi ljudi je bilo empatično, spoštljivo, predano evangeliju ter poslanstvu naše Cerkve. Takega sem ga poznal in takšen mi bo ostal v spoštljivem ter lepem spominu.«
Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji
Nataša JuhnovLeon Novak
Za edinost med kristjani
»V Očetovo hišo je odšel dober prijatelj katoličanov in skrbni voditelj svojih vernikov. Najprej je bil dober vernik, predan svoji Cerkvi, velik humanist in ekumenski delavec ter prijatelj mnogih katoličanov. /…/ Njegova skrbnost na humanitarnem področju je blagodejno pričevala Kristusovo skrbnost za vse ljudi, ne glede na vero in osebno prepričanje. /…/ Pokojni škof nas je tudi spodbujal k molitvi za edinost med kristjani.«
Peter Štumpf, soboški škof
Zgled in opora
»Večkrat sem imel čast, da sem sodeloval pri Tvojih obiskih v tujini. Vedno si znal najti pravo razmerje med (osebno in narodno) samozavestjo in skromnostjo – pa najsi je šlo za srečanja s predstavniki velikih evangeličanskih cerkva v Nemčiji, z malo versko skupnostjo v okolici Neaplja ali z ekumensko dobrohotnim katoliškim nadškofom zgodovinsko (ne)slavnega Tridenta. Dragi Geza, v življenju si bil in v spominu boš ostal zgled, opora in spodbuda mnogim, tudi meni. Hvala Ti.«
Marko Kerševan, sociolog
Biti s človekom
»Bil je srečen človek. /…/ Njegova žena Ružena in njegovi otroci so razumeli, kaj pomeni biti s človekom, ki je božji služabnik v pravem pomenu besede. Nikoli ne bom pozabil prekmurskega zajtrka z molitvijo v Moravskih Toplicah. Če je kje doma krščanstvo in ekumenizem, sem ga jaz, katoličan, začutil prav v tej družini.«
Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar
Vizionar
»Slovensko protestantsko društvo (SPD) Primož Trubar je vseslovenskega in laičnega značaja. Zato je zasidranost in sprejetost našega društva na tukajšnjih avtohtonih tleh Evangeličanske cerkve (med drugim tudi s tradicionalno in odmevno likovno kolonijo) nedvoumen dokaz tvoje široke razgledanosti, tolerance in vizionarstva. /…/ Dragi Geza. Nadgrajeval si pred 500 leti postavljene protestantske temelje za oblikovanje slovenske narodne zavesti. In samobitnosti. In identitete. In slovenstva.«
Matjaž Gruden, predsednik SPD Primož Trubar
