Pred osemindvajsetimi leti 26. decembra ni bilo nobenega dvoma, da Slovenci želimo svojo državo, svoj jezik, svojo identiteto in da to želimo složno. Velika večina volivcev, torej množica ljudi, je na plebiscitu odločila, da hoče isto – samostojnost. Složnost, ki jo je bilo moč čutiti na vsakem koraku, ponos ob spominjanju na te dogodke še sijeta iz vsakega pripovedovalca. Mlade generacije tovrstne enotnosti nis(m)o nikoli občutile. Državniške drže, ponosa, da smo Slovenci, nam v šoli niso vcepili. O turških vpadih smo morali vedeti neprimerno več kot o zgodovini nastanka naše države. Ker je bilo preveč občutljivo? Ali ker se po 27 letih, odkar dejansko imamo svojo državo, »večni« politiki še vedno niso zedinili, kdo je bil osamosvojitelj, kdo nasprotnik osamosvojitve, kdo je ljudi metal v hude jame, kdo kradel. Ta nedorečenost močno diši po tem, da ima maslo na glavi sleherni od njih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Čeprav so politiki tisti, ki držijo večino niti našega življenja v rokah, se vendarle v vsakdanu moramo znajti vsak po svoje. A veliko lažje in prijetneje je, če to storimo skupaj, si pomagamo in smo enotni. Božični čas, ki nas sicer vedno bolj kot z mirom navdaja s stresom, bi moral biti čas, ko se ustavimo in se posvetimo drug drugemu. Se človeku nasmehnemo, mu stisnemo roko ali ga objamemo. Kako zelo dragoceno je to, velikokrat ugotovimo šele, ko okrog nas ni nikogar več, ki bi nam to dejanje, ki nič ne stane, a veliko da, podaril. Božički in pevci, ki so na božič obiskali bolnike v soboški bolnišnici, so morda kateremu bolniku še zadnjič narisali nasmeh na obraz ali povzročili, da je po njegovem licu stekla še zadnja solza. Solza sreče, ganjenosti, radosti, da jih je nekdo opazil, se ustavil pri njih, jim stisnil roko. Jih opazil, da še živijo in da je nekomu mar zanje. To, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa le eno, ni iz trte izvito. Že ob najmanjšem prehladu si želimo le, da bi čim prej ozdraveli. Hujše diagnoze nam postavijo, bolj se oži nabor naših drugih želj, dokler ne ostane le zdravje. Takrat nas velikokrat razsvetlijo še druga spoznanja, da smo pogrešljivi v službi, da niso vsi prijatelji, ki to pravijo, da si želimo biti le v krogu družine. Prostovoljci in pevci, ki so na božič bolnikom pričarali božično vzdušje, so se odrekli času v krogu družine, da so lahko razveselili ljudi, ki tega razkošja ta trenutek nimajo. Ni jim bilo težko, to so naredili, ker so čutili, da je tako prav; ljudi pa na ta način razveseljujejo že dvajset let.
Ostajajo enotni in složni pri tem početju, česar nam Slovencem – in Pomurci nismo izjema – na številnih področjih manjka.
Prihodnje leto bomo praznovali 100 let od priključitve Prekmurja matični domovini. Sprašujem se, koliko mladih Pomurcev se zaveda, kako zelo pomemben praznik je to. Se zavedamo, da bi danes vsi govorili madžarsko, če se to ne bi zgodilo? A vprašanje je tudi, ali se tega dovolj močno zavedajo starejši, predvsem politiki, ki bi se morali. Orban svoje madžarske lovke spet čvrsto steguje proti Prekmurju z deljenjem državljanstev, financiranjem nogometnih igrišč, kjer ni mladih igralcev, z denarjem za tak in drugačen razvoj madžarsko govorečih prebivalcev Slovenije. Zdi se, da naša država vse le mirno spremlja in ga prijazno gosti. Stoletja so minila, da smo se izvili iz krempljev madžarske oblasti, tudi ko smo za nekaj dni imeli svojo Mursko republiko, jo je zatrla madžarska Rdeča armada. Ne dovolimo, da se nam zgodovina ponovi.
Če želimo, da nam bo v tem sicer rajskem delu države šlo bolje, moramo spet sodelovati, postati složni. Premajhni smo, da bi preživeli tako, da gledamo le nase in svojo korist. Da bomo vsi živeli bolje, moramo biti spet enotni in ostati samostojni. Predvsem pa biti človek človeku.
