Severni sij smo v Sloveniji letos lahko spremljali v noči z desetega na enajsti maj. Kajdič je dejal, da je bil sij tokrat višje na obzorju kot po navadi, barv je bilo več in pojav je bil intenzivnejši. »Šlo je za dogodek, ki se ni zgodil že več kot dvajset let.« Vzrok za nastanek severnega sija je po njegovih besedah 150 milijonov kilometrov od nas, na soncu. Na soncu so sončne pege, več jih je, bolj je sonce aktivno, je pojasnil. »Sončeva aktivnost se spreminja v periodi enajstih let in trenutno smo blizu maksimuma, zato je peg veliko. V začetku 17. stoletja jih je odkril Galileo Galilej,« pravi raziskovalec in avtor bloga z imenom Sončni blog. Obdobje enajstih let imenujemo sončni cikel, od začetka njihovega štetja do danes smo jih našteli 25.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Koronalne snovi
Strokovnjak je nadaljeval, da so sončne pege povezane z izbruhi koronalnih snovi. »Na soncu se zgodi eksplozija in sonce v medplanetarni prostor vrže ogromne količine mase,« opiše in doda, da se ti izbruhi širijo od sonca s hitrostjo nekaj sto kilometrov na sekundo. Maksimalna hitrost izbruha pri samem soncu pa je tri tisoč kilometrov na sekundo. Ko izbruhi potujejo, lahko dosežejo posamezne planete, tudi zemljo. Devetega maja letos je sonce proti zemlji izstrelilo najprej dva izbruha, sledili pa so še trije. Pri nizu prvih dveh izbruhov se je drugi zaletel v prvega, ker je bil hitrejši, in podobno se je zgodilo s tretjim in četrtim. Ko sta izbruha prišla do zemlje, se je zgodila geomagnetna nevihta.
Kajdič je ob tem povedal, da ima zemlja magnetno polje, in ko se izbruh zaleti vanj, ga skuša poriniti stran. Takrat se začne magnetno polje spreminjati v svoji jakosti in smeri in prav tem hitrim in kratkotrajnim variacijam pravimo geomagnetna nevihta. Ta izraz je v prvi polovici 18. stoletja skoval Alexander von Humboldt. Motnje v magnetnem polju zemlje je opazil tudi George Graham. Bil je angleški urar, ki je izdeloval tudi kompase in opazoval nihanja igle. Pozneje, leta 1741, je po besedah Kajdiča Olaf Hiorter opazil geomagnetno nevihto in napovedal polarni sij. Ta se je res zgodil in to je bil prvi primer vesoljske vremenske napovedi. Vsak izbruh snovi sicer ne povzroči geomagnetne nevihte.
Intenzivni izbruhi
Vzrok za nastanek severnega sija je, kot je nadaljeval raziskovalec, vstop nabitih delcev iz sončevega vetra v zemljino atmosfero. Delci zaradi visoke energije trčijo z atomi in molekulami kisika in dušika v ozračju, zaradi česar ti začnejo oddajati svetlobo.
»Ko je sonce v maksimumu aktivnosti, se zgodi nekaj izbruhov na dan, ko je v minimumu, pa morda eden na teden.« Letos maja so šli izbruhi snovi v smeri zemlje in povzročili geomagnetno nevihto. Njihove jakosti se merijo z dvema indeksoma. To sta indeks Dst in KP. Jakosti po prvem se merijo v enoti nanotesla (nT). Normalne vrednosti indeksa se gibljejo med –20 in 20, ob geomagnetnih nevihtah pa so vrednosti čim bolj negativne. Bolj so negativne, bolj intenzivna je nevihta. Indeks Dst ima več razredov, od šibkega, zmernega, intenzivnega, hudega do ekstremnega. »Maja je vrednost indeksa dosegla –212 nT. Ekstremnih geomagnetnih neviht je v sončnem ciklu v povprečju šest,« je dejal. In ob takih geomagnetnih nevihtah pride do severnih oziroma polarnih sijev. Seveda niso vsi vidni iz naše države. Nazadnje je bila geomagnetna nevihta s podobnim indeksom kot letos leta 2003.
Dotaknil se je tudi poimenovanja polarni sij. Uporablja se ne glede na to, da so že v 19. stoletju ugotovili, da se njihovo število v neposredni bližini magnetnih polov našega planeta zmanjšuje. Kajti ne zgodijo se neposredno nad tečaji, temveč vzdolž dveh ovalov, ki obkrožata magnetna pola. Oval se imenuje Aurorin oval. Če se nahajamo pod njim, bomo sij videli nad sabo, če ne, pa na horizontu. Oval se je maja zelo razširil in odebelil. V celotni Skandinaviji in v severnih delih Evrope, tudi v Nemčiji in na Nizozemskem, so ga opazovali v zenitu, ko se je zemlja zavrtela, so ga lahko videli tudi v severnem Teksasu v Združenih državah Amerike.
Morda še kakšen
Polarni sij ima različne barve. Če se zgodi do okoli sto kilometrov nad tlemi, trkajo sončevi delci z molekulami dušika in takrat sij sveti vijoličasto. Kajdič pravi, da takega sija v Sloveniji še nismo videli. Višje delci trkajo z atomi kisika, ki dajejo zeleno svetlobo, najvišje, vse tja do 250 kilometrov, pa je sij rdečih barv. Tudi v tistih območjih delci trkajo s kisikom, a je ta redkejši, zato je barva drugačna. Višina trkov torej vpliva na to, na katerih območjih je sij viden. »Višje greš v nebo, dlje te lahko vidijo. Ker zeleni polarni sij nastaja nižje od rdečega, se ga vidi do manjših razdalj na zemlji,« pojasni. Letos so bile vidne zelene in rdeče barve, navadno pa le rdeča, pravi Kajdič.
Severni sij je maja seveda pritegnil pozornost, pojavljale so se fotografije, dogodek je bil redek, a kot poudari, ni bil zgodovinski. Ocenil ga je kot nedolžnega, ker ekstremni dogodki lahko povzročijo posledice. Eden najbolj znanih ekstremnih izbruhov koronalne snovi je tako imenovani Carringtonov dogodek iz leta 1859. Povzročil je moteno delovanje telegrafov in tudi noči so bile ponekod zelo svetle. Njegova moč je bila po indeksu DST med –1760 in –850 nT.
Sončni cikel, ponovimo, zdaj je 25., bo maksimum dosegel v začetku prihodnjega leta. Po besedah Kajdiča je pričakovati, da bo na soncu takrat še več sončnih peg, in če bodo prave, si lahko želimo, da bi se zgodil še en tak dogodek kot maja, in tako bi lahko tudi iz Slovenije opazovali polarni sij. »Taka aktivnost sonca se bo nato ponovno pojavila čez enajst let,« je napovedal.