Z novim letom se je začel izvajati dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi, katerega izvajanje je država naložila centrom za socialno delo. Zaradi uveljavitve prve od več pravic, ki jih prinaša zakon, pravice do oskrbovalca družinskega člana, je Center za socialno delo (CSD) Pomurje decembra zaposlil eno strokovno delavko, ki se posveča področju dolgotrajne oskrbe, njena prva naloga pa je prevedba družinskega pomočnika v oskrbovalca družinskega člana.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Na območju Pomurja ima status pomočnika 13 oseb, ki so tudi vse dale soglasje, da postanejo oskrbovalec družinskega člana. Odločbo o tem bodo prejele takoj, ko bo začel delovati informacijski sistem, to pa se bo zgodilo predvidoma konec februarja. Prav tako na vseh enotah CSD Pomurje strokovni delavci dajejo informacije glede uveljavljanja pravice ter sprejemajo nove vloge.
»Do 12. februarja smo prejeli 59 novih vlog za oskrbovalca družinskega člana. V teh primerih je treba poslati zaprosilo na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) za mnenje, katera kategorija je pri vlagatelju podana. Kajti pogoj za oskrbovalca družinskega člana je, da spada v četrto ali peto kategorijo dolgotrajne oskrbe. Mnenj še nimamo in ne moremo izdajati odločb, informacijski sistem naj bi začel delovati predvidoma 29. februarja,« pojasnjuje Sandra Babič, direktorica CSD Pomurje. Odločbe o prevedbi družinskega pomočnika v oskrbovalca bi tako lahko izdali že marca, kajti v teh primerih ni treba na novo pridobivati mnenja, ampak se upošteva zadnje mnenje invalidske komisije, kar pomeni, da upravičenec spada v četrto kategorijo dolgotrajne oskrbe. Kako hitro bodo lahko izdajali odločbe na osnovi novih vlog, pa je odvisno tudi od tega, kako hitro bo ZPIZ izdajal mnenja.
Predloga niso sprejeli
Za pravice, ki jih prinaša zakon o dolgotrajni oskrbi, se na enotah CSD Pomurje zanimajo predvsem svojci, ki že zdaj skrbijo za svoje družinske člane, še pove Babičeva. Torej ne prihajajo neke tretje osebe, ki bi želele postati oskrbovalec družinskega člana oziroma bi izražale pomisleke, zakaj je pogoj za pridobitev statusa biti družinski član oziroma bivati skupaj z njim. Toda zakon prav zaradi te omejitve, kdo je lahko oskrbovalec, prinaša prva razočaranja. »Če naredimo primerjavo z invalidi, ki imajo pravico do osebnega asistenta, je možnost za izbiro osebnega asistenta zastavljena zelo široko, medtem ko je po zakonu o dolgotrajni oskrbi oskrbovalec družinskega člana lahko samo član družine, ki ni zaposlen. To prav tako ne more biti upokojenec ali študent,« opozarja Vijola Bertalanič, članica upravnega odbora Združenja društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki je predlagalo, da bi tudi upokojencem omogočili, da opravljajo storitve oskrbovalca, ne da bi izgubili pravico do pokojnine, za delo pa bi prejeli neko plačilo, vendar to ni bilo sprejeto.
Bertalaničeva opozori tudi na to, da s tem, ko so oskrbovalci lahko samo družinski člani, zakon izključuje tiste starostnike, ki živijo sami in nimajo družinskih članov. »Tako kot je lahko osebni asistent nekdo, ki ni član družine, bi morali tudi tu dati možnost, da bi storitev za enega ali dva oskrbovanca opravljale osebe, ki bi to sprejele kot svojo zaposlitev.« Opozori tudi, da bo zaradi tega, ker so oskrbovalci družinskega člana lahko samo člani družine, zelo malo starostnikov deležno te pravice. Kajti le malo svojcev se bo odločilo ali imelo možnost, da se odpovejo zaposlitvi. Takšno stanje bo po mnenju Bertalaničeve pri skrbi za starejše še bolj spodbujalo delo na črno. Sama to prepoznava v primerih, ko sorodniki nekoga zaprosijo, da v času njihove odsotnosti neguje svojca, za opravljeno varstvo in nego pa jim plačajo na roko. Takšno delo, ki ni udarno, tudi ne omogoča preverjanja, še opozori sogovornica, ki prav tako spomni, da veliko naših ljudi oskrbuje starejše tudi v Avstriji. »Če je bil namen zakona res ta, da se izboljša položaj ostarelih doma, potem bi morala biti možnost za pridobitev statusa oskrbovalca družinskega člana zastavljena veliko širše.«
Izjemno kadrovsko šibki
Izpostavlja tudi, da se je država pri načrtovanju varstva starejših in zagotavljanju dodatnega kadra, ki ga za to področje zelo primanjkuje še posebej v institucionalnem varstvu, usmerila ne v izboljševanje plačila za takšno delo, ampak v privabljanje ljudi iz tujine, hkrati pa ne izkoristi potenciala, ki ga imamo za to pri domačih ljudeh. Vijola Bertalanič opozori tudi na problem dolgotrajnih postopkov za priznavanje pravice dolgotrajne oskrbe, saj naj bi trajali dva meseca, to pa je zaradi nujnosti reševanja nekaterih življenjskih situacij nesprejemljivo. To vprašanje je delno povezano z obsegom dela, ki se z uveljavljanjem zakona o dolgotrajni oskrbi nalaga centrom za socialno delo. »Centri smo kadrovsko izjemno podhranjeni in komaj obvladujemo vse naloge, ki jih izvajamo na podlagi veljavne zakonodaje, in absolutno smo pričakovali, da dolgotrajna oskrba ne bo posegala v našo redno dejavnost. Žal trenutne izkušnje kažejo drugače,« je dejala Sandra Babič. Uporabniki po informacije o pravicah do dolgotrajne oskrbe prihajajo na vse tri enote CSD Pomurje, medtem ko je strokovna delavka za to področje v Murski Soboti, kamor pa jih, po dogovoru, ne napotujejo. To pomeni, da se strokovni delavci posvečajo iskalcem informacij ob drugem delu.
Skrbi jih tudi, ali bodo vse delo, ki se jim nalaga na novo, lahko opravili z zaposlenimi, ki jih bodo lahko v ta namen zaposlili dodatno. Ob zdajšnji strokovni delavki, ki se posveča področju izvajanja dolgotrajne oskrbe, naj bi z začetkom prihodnjega leta zaposlili še šest strokovnih delavcev in enega upravno-administrativnega delavca. »Ob visokem deležu starejših v regiji in glede na problematiko, ki jo naši strokovni delavci ugotavljajo na terenu, je upravičen strah, ali bomo s tem številom zaposlenih zmogli opraviti vse te naloge po pravilih stroke in tako, da bodo naši uporabniki pravočasno dobili vse storitve, ki jim po zakonu o dolgotrajni oskrbi pripadajo,« je še poudarila Babičeva.