Zakon o zemljiščih: Kmetijska podjetja streljajo z vsemi topovi

Prejšnji teden je v organizaciji Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) na sedežu Pomurske gospodarske zbornice potekal posvet z župani pomurskih občin (teh je bilo le nekaj) o načrtovanih spremembah kmetijske zakonodaje – predvsem na področju prometa s kmetijskimi zemljišči. Direktorica ZKŽP Tatjana Zagorc je v uvodu predstavila študijo Jožeta P. Damijana in Branka Koržeta z ljubljanske ekonomske fakultete, v kateri skušata na podlagi statističnih podatkov dokazati ekonomsko učinkovitost kmetijskih posestev, ki so zakupniki pretežnega dela državnih kmetijskih zemljišč.

V interesu naročnika?

Predlagani ukrepi glede zakupa in prometa s kmetijskimi zemljišči lahko po njuni oceni ogrozijo prehransko varnost Slovenije. Znano je, da predlog zakona dolgoročno oziroma po izteku posameznih najemnih obdobij predvideva zmanjševanje obsega zemljišč za najem velikih kmetijskih gospodarstev. S študijo ni nič narobe, saj korektno povzema statistične podatke, problem pa je, da ne upošteva drugih ključnih dejavnikov, ki vplivajo na t. i. visoko produktivnost kmetijskih posestev, in to verjetno v interesu naročnika. Kmetijska posestva kmetujejo na najkakovostnejših in strnjenih zemljiščih, statistični podatek, ki upošteva povprečni pridelek na kmetijah in hektarski donos, pa kaže na zaostajanje za dobro tretjino od doseženega na posestvih. Razmere za kmetovanje zasebnih kmetov so zelo različne. Že kakovostna boniteta kmetijskih zemljišč, na katerih kmetujejo eni in drugi, ni primerljiva. Posestva kmetujejo na zloženih zemljiščih najvišjega kakovostnega razreda, zasebniki pa kljub velikim vlaganjem nekdanje države v zložbe in melioracije kmetijskih zemljišč prek zadrug še vedno kmetujejo na manj kakovostnih in razdrobljenih zemljiščih. Šele v obdobju zadnjih dveh finančnih perspektiv so lokalne skupnosti s pomočjo evropskih sredstev lahko začele komasacijo.
Razlika med t. i. proizvodno učinkovitostjo posestev in kmetij izhaja iz še enega pomembnega dejavnika, »proizvodne zaokroženosti«. Posestva so delno ali povsem opustila živinorejo. Delno so ohranila prašičerejo, govedoreji pa so se povsem odpovedala. Z vidika prehranske varnosti gre v tem primeru za izredno pomemben dejavnik. Ravno na področju govedoreje Slovenija dosega samooskrbnost pri mleku in pri govejem mesu. V obeh primerih imamo celo nekaj odstotkov presežka. Pomenljiva je nizka samooskrba s prašičjim mesom, kljub temu da še srečujemo rejo na posestvih in pri zasebnikih.

Kar se tiče poljedelstva, kaže omeniti razmišljanje Jožefa Magyarja, lastnika in direktorja KG Lendava. Poudaril je vlogo nekdanje Pomurke pri odkupu in urejanju kmetijskih zemljišč. Realnost je taka, da je Pomurka vse to počela z državnimi sredstvi, ki jih je dobila, vendar so se takrat imenovala malo drugače kot danes. Zato je bila realna posledica »podržavljenje« teh zemljišč ob zagotovitvi prednostne pravice pri zakupu teh zemljišč sedanjim posestvom. Jožef Magyar ni vnaprej izrazil nasprotovanja predlaganim zakonskim rešitvam. Poudaril pa je nevzdržne razmere pri izvajanju dobre zemljiške politike. Sklad kmetijskih zemljišč po njegovi oceni s svojo politiko omejuje tako kmete kot posestva.

Študija zavaja

Na zavajajoče ugotovitve študije je opozoril nekdanji svetovalec in sedanji direktor KZ Ljutomer - Križevci Slavko Petovar. Poudaril je oljno ogrščico kot kulturo, pri kateri je mogoče meriti produktivnost kmetijskih posestev in zasebnih kmetov. Oljna ogrščica je kultura, ki se seje na primerljivih kmetijskih zemljiščih, razlika v povprečnem donosu pa je le okrog sto kilogramov po hektarju. Tako argument o ogroženi prehranski varnosti, »izračunani« v študiji, ne vzdrži. Tudi argument o visoki produktivnosti zaposlenih na posestvih je zavajajoč. Ta je verjetno optimalna in temu ne kaže oporekati. Na drugi strani pa je treba upoštevati še nekaj drugega. Kmetija z organizirano živinorejsko proizvodnjo zagotavlja minimalno eno delovno mesto na dvajset hektarjev površin.
Za dvig prehranske varnosti pa niso pomembna samo posestva in velike družinske kmetije, ampak celotna struktura kmetijskega sektorja. To je lepo ponazoril župan tišinske občine Franc Horvat, ki je dejal: »Iz velikih kamnov ni mogoče dobiti kakovostnega betona.« Zato je poudaril, da sam kot župan in verjetno tudi drugi župani ne bodo stopili za okope velikih posestev. Prepričan je namreč, da Prekmurje potrebuje normalno kmetijsko strukturo od majhnih do velikih. Brez te bo boj za kakovostna kmetijska zemljišča neizprosen, na drugi strani pa se bo nadaljevalo zaraščanje kmetijskih zemljišč.

Podcenjujoč predlog

Predstavniki kmetov so predstavili že znana stališča, zato glede predlogov tudi ni bilo mogoče pričakovati nekega kompromisa. Pomenljivo je, da sta tako Zagorčeva kot predsednik združenja kmetijskih podjetij Branko Virag ves čas ponavljala, naj sklad kmetom ponudi 6000 hektarjev neobdelanih zemljišč. Gre za ciničen in podcenjujoč predlog. V predstavljanju različnih argumentov in tudi napovedi o zaščiti svojih interesov bi se tako posestva kot tudi kmetje morali zavedati, da nimajo neomejene pravice do razpolaganja z zemljo in da zemlja ni in ne more biti zgolj sredstvo za ustvarjanje velikih dobičkov. Ne nazadnje velik del stroškov kmetijske proizvodnje pokrivajo neposredno davkoplačevalci prek subvencij, zato so grožnje povsem odveč. Tudi velike infrastrukturne objekte za večjo produktivnost ali obnove npr. nasadov v veliki meri sofinancirajo davkoplačevalci.
Kar se tiče poljedelstva, kaže omeniti razmišljanje Jožefa Magyarja, lastnika in direktorja KG Lendava. Poudaril je vlogo nekdanje Pomurke pri odkupu in urejanju kmetijskih zemljišč. Realnost je taka, da je Pomurka vse to počela z državnimi sredstvi, ki jih je dobila, vendar so se takrat imenovala malo drugače kot danes. Zato je bila realna posledica »podržavljenje« teh zemljišč ob zagotovitvi prednostne pravice pri zakupu teh zemljišč sedanjim posestvom. Jožef Magyar ni vnaprej izrazil nasprotovanja predlaganim zakonskim rešitvam. Poudaril pa je nevzdržne razmere pri izvajanju dobre zemljiške politike. Sklad kmetijskih zemljišč po njegovi oceni s svojo politiko omejuje tako kmete kot posestva.

Sklad toži svoje ministrstvo

KG Lendava ni samo zakupnik kmetijskih zemljišč, ampak je tudi kupec kmetijskih zemljišč. Tako je začelo odkupovati kmetijska zemljišča od urbarialne skupnosti. Gre za zemljišča, ki so bila urejena v prejšnji državi in jih je po denacionalizaciji in vrnitvi urbarialni skupnosti KG Lendava vzelo od lastnikov v najem. Posamezni lastniki so začeli svoje deleže zemljišč prodajati in KG jih odkupuje. Tu se je zgodba zalomila. V primeru nakupa deleža (nekaj deset arov) se je kot drugi ponudnik prijavil sklad. Upravna enota je zaradi tega, ker ima KG že v lasti del zemljišč urbarialne skupnosti, izdala odločbo in potrdila posel KG Lendava. Zoper to odločitev se je sklad pritožil na kmetijskem ministrstvu, ki je ponovno odločilo v prid KG. In zdaj je prišlo do nenavadnega stanja. Sklad se je odločil za tožbo svojega ustanovitelja, torej ministrstva. S takim načinom delovanja sklada po prepričanju Magaryja ni mogoče pričakovati aktivne zemljiške politike. Po njegovem mnenju je pomenljivo, da sklad molči ali pa se ne vključuje aktivno v nakupe v mejnem pasu, ko zemljo kupujejo tujci. Tudi to, da del kmetijskih zemljišč upravljajo tujci, se mu zdi sporno. Magyar je kljub vnaprejšnjemu zavračanju nekaterih kmetov predstavil izhodišče, na podlagi katerega bi obe strani lahko dosegli kompromis. Toda to stališče ni ravno blizu predstavnikom drugih posestev.
Nekaj je odprava diskriminatorne obravnave pri zakupu njiv, drugo pa je povezano s podjetji, ki imajo v najemu zemljišča s trajnimi nasadi. Mitja Herga, direktor podjetja P & F Jeruzalem Ormož, ugotavlja, da bo glede tega treba predlog zakona doreči.