Nekaj prekmurskih fotografov je pri svojem fotografskem delu na terenu ali v fotografski delavnici uporabljalo izvirno narečno fotografsko izrazje pri opisu nekaterih fotografskih pojmov. Eden izmed njih je bil izraz »kejpar« (iz madž. kép = slika), torej v prevodu iz prekmurščine slikar oz. fotograf. Prav nenavadna pa je besedna zveza oziroma reklo v prekmurščini, ki ga je več desetletij uporabljal poklicni fotograf Alojz Šbüll (1899–1995) iz Sotine. Kadar je odhajal fotografirat na teren, je domačim ali naključni družbi naznanil, da »iden dojgemat«.
Torej ni »fotografiral«, ampak je objekt (podobo) fotografije »dolgemao« oziroma jo je »dolzeo«. Ni znano, ali sta to besedno zvezo pri svojem fotografskem delu uporabljala tudi poklicni fotograf Jerolim Purač iz Murske Sobote in Franjo Štingl, ljubiteljski fotograf iz Dobrovnika. Omenjena fotografa sta avtorja prvih barvnih posnetkov Prekmurja.
Že v drugi polovici 19. stoletja
Začetek barvne fotografije sega v leto 1861, ko je James Clark Maxwell naredil prvi barvni posnetek in dokazal, da z mešanjem modre, zelene in rdeče lahko pridobimo katero koli barvo iz vidnega spektra. Leta 1895 sta brata Lumiere patentirala tribarvni Lumierjev diapozitiv. Leta 1907 pa sta na trg lansirala avtokromne plošče, ki so omogočale enostaven postopek izdelave barvne fotografije, uporabne tudi za ljubiteljske fotografe.
Za komercialno barvno fotografijo je pomembno leto 1935. Tega leta je družba Kodak razvila prvi barvni dia postopek, leto zatem pa še nemška družba Agfa. Gre za začetek zlate dobe barvnih posnetkov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Pred drugo svetovno vojno je bila barvna fotografija še vedno ekskluzivni medij. Na območju današnje Slovenije se je v tem času z barvno fotografijo ukvarjalo manj kot trideset poklicnih ali ljubiteljskih fotografov, vendar je njihova barvna produkcija, razen nekaj znanih barvnih opusov posameznih fotografov, v veliki meri še neraziskana oz. v smislu avtorstva težje določljiva. Po številu izstopa barvna fotografija novinarja in ljubiteljskega fotografa Karla Kocjančiča (1901–1970), ki je v omenjenem obdobju naredil okrog 1500 barvnih posnetkov.
Primož Lampič, avtor knjige Svetloba kot barva, temeljnega dela o barvni fotografiji pri nas, domneva, da se je v Sloveniji iz obdobja 1937–1945 ohranilo okrog 5000 barvnih posnetkov. Tretjino tega hranijo institucije, preostalo je v zasebnih zbirkah. V Lampičevem delu barvna produkcija obeh prekmurskih fotografov ni omenjena.
V Prekmurju smo do konca 30. let 20. stoletja poznali le barvane črno-bele fotografije in monokromno tonirane fotografije, ki pa jih ni bilo veliko. Že omenjeni fotograf Alojz Šbüll je med letoma 1933 in 1945 s pomočjo nečakinje obarval na stotine črno-belih fotografij. Pri barvanju že osušene kopije oz. fotografije je uporabljal avtentičen presojni nanos, ki ga je pridobil z vodnim mehčanjem raznobarvnega krep papirja. To barvno zgoščenino je na fotografijo nanašal s prsti in jo utrjeval z lastno slino. Številni naročniki tako obarvane fotografije so dobili efektno optično iluzijo v barvah in seveda temu primerno ceno.
Prvi barvni posnetek Mure
Brez dvoma je bil poklicni fotograf Jerolim Purač iz Murske Sobote prvi, ki se je v Prekmurju ukvarjal z barvno fotografijo. Njegov posnetek dveh deklet pri avtomobilu (predvidoma iz let 1939/1940), ki ga vidimo na teh straneh, je eden od najzgodnejših barvnih posnetkov, ki so nastali v Prekmurju.
Impresiven, če ne že ikoničen je njegov ciklus barvnih posnetkov, ki jih je naredil v Murski Soboti med letoma 1939 in 1942. Izjemno atraktivne so podobe sejemskega vrveža na nekdanjem Glavnem trgu (danes Trg zmage), žanrski prizori soboških trgovin in ulic. Iz časa madžarske zasedbe so posnetki soboškega parka in gradu ter nekaj arhitekturnih profilov Vučakove vile.
Skupno se je ohranilo 46 barvnih diapozitivov, ki jih je posnel Jerolim Purač. Osemnajst preslikav originalnih diapozitivov, ki jih danes fizično ni več, hrani Stanka Dešnik. Osemindvajset diapozitivov na dia filmu 24 x 36 mm v originalnih stekelcih pa hrani Dragan Mešič, oba iz Murske Sobote.
Franjo Štingl je 16. ali 17. aprila 1941 naredil prvi znani barvni posnetek reke Mure (sicer kot sekundarni fotografski objekt – gl. fotografijo, pa vendarle). 4. 6. 1942 je fotografiral v Dobrovniku in Filovskih goricah. Gre za prvi žanrski barvni ciklus (šest posnetkov) z motiviko prekmurskega podeželja.
Franjo Štingl je v Prekmurju naredil enajst barvnih posnetkov. Poleg že omenjenega »dobrovniškega« ciklusa poznamo še tri posnetke porušenega železniškega mostu na reki Muri in dva posnetka z motivom rečnega mlina na Muri. Puračevih 46 in Štinglovih 11 barvnih posnetkov tvori kakovostno dopolnilo produkcije barvne fotografije, ki je nastala v preostalih delih takratnega slovenskega prostora do leta 1945. Franjo Štingl je poleg barvnih posnetkov iz Prekmurja v letih 1941–1945 posnel še 351 barvnih posnetkov z motivi iz Čakovca in okoliških krajev ter na Madžarskem.
Ob poznavanju njegovega celotnega barvnega fotografskega opusa in heterogenih motivičnih sprehodov od krajinskih barvnih študij do skrajno abstrahiranih objektov v 40. letih 20. stoletja se na neki točki spogledujem z mislijo o njegovem izjemnem fotografskem talentu, ki je že presegel izhodišča umetnostne fotografije. Poleg tehnično vrhunsko izvedenih posnetkov na to napeljuje premišljen odnos do fotografskega objekta, ki se načeloma ne zadovolji zgolj z ambicijo njegove prepoznavnosti in miselne linearnosti, temveč poskuša opazovalca prisiliti v kritičen odnos do fotografskega prizora. Njegovo fotografsko zapuščino, okrog 1800 izvirnih črno-belih avtorskih fotografij in povečav iz let 1933–1950 in okrog 2000 celuloidnih negativov ter 351 barvnih diapozitivov iz let 1941–1945, hranijo potomci v Kranju.
Tehnično delo
Jerolim Purač in Franjo Štingl sta pri svojem delu uporabljala 15-dinski dia film znamke Agfacolor 24 mm s 36 posnetki. Barvne filme so slovenski fotografi do leta 1940 pošiljali na razvijanje v Nemčijo, po tem letu pa na Agfino zastopstvo Anilokemika v Zagrebu.
Pojavlja se vprašanje o fotografskih kamerah, ki sta jih pri svojem delu uporabljala Purač in Štingl. Gotovo je šlo za zrcalnorefleksne enooke kamere s 24-milimetrskim formatom filma, ki ga je razvila družba Leica. V tem času je bilo pri nas mogoče kupiti kamere znamke Agfa KARAT, Leica in Kodak Retina, ki so se najpogosteje uporabljale pri barvni fotografiji.
Barvne posnetke si je bilo v Prekmurju vse do 60. let 20. stoletja moč ogledati zgolj z diaprojekcijskimi napravami. Ena od teh naprav je bil epidiaskop iz začetka 30. let 20. stoletja. Specializirane diaprojektorje za maloformatne diapozitive pa so uvedli po letu 1935. Katero napravo sta pri svojih diaprojekcijah uporabljala omenjena fotografa, danes žal ne vemo.
Mark KrennTrgovec in ljubiteljski fotograf Franjo Štingl iz Dobrovnika, 24. julija 1934. Fotografija Istvan Kovacs, Čakovec. Fotografijo hrani Mark KrennFranjo Štingl
Rodil se je 1. decembra 1907 v Čakovcu, kjer je končal osnovno šolo. Izučil se je za trgovca. Po izteku vajeniškega obdobja je nekaj časa kot prodajalec delal v eni od čakovskih živilskih trgovin. Leta 1932 se je priselil v Dobrovnik, kjer je kot najemnik prevzel nekdanjo trgovino judovske družine Milhofer. Nad vhodom v trgovino so se skozi leta menjavale zgolj oglasne table najemnikov: »Franjo Štingl – trgovina manufacture in špecerije«.
Zgradba, v kateri je poleg Štinglove trgovine delovala še mesnica Petra Darvasa, je stala na vaškem trgu v središču vasi. V začetku leta 1933 je Franjo Štingl spoznal svojo bodočo soprogo, učiteljico Slavico Krulc (1906–1991) iz Kranja, ki je poučevala na dobrovniški osnovni šoli. Leta 1936 sta se v Kranju poročila. Naslednje leto se jima je rodil sin Silvester (1937–2018), znan slovenski džezovski pianist, skladatelj in aranžer. Franjo se je s fotografijo začel ukvarjati v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja. Njegovi prvi znani posnetki z motiviko slovenskih gora so iz leta 1932. Pri fotografiranju je uporabljal vrhunsko ročno dvooko zrcalnorefleksno kamero znamke Rolleiflex, mod. 6RF 621 STANDARD 6 x 6 cm, ki jo je predvidoma kupil leta 1933. Sredi 30. let 20. stoletja je bilo Štinglovo fotografsko delo usmerjeno na pokrajinsko in žanrsko fotografijo. Navdihujoči so njegovi posnetki reke Mure, ki je bila tudi kasneje pogosto objekt njegovih fotografskih zapisov.
Rojstvo sina spodbudi Štingla k intenzivnejšemu ukvarjanju z družinsko fotografijo. Po začetni planinski, pokrajinski in kasneje žanrski fotografiji v obdobju 1933–1937 se začne ukvarjati s kompulzivnim fotografiranjem znotraj družinskega kroga. V tem času fotografira tudi okoliška naselja, ki jih obiskuje z družino (Čentiba, Lendava, Murska Sobota, Bogojina, Moravci, Puconci, Veržej itn.), ter hrvaške kraje med Varaždinom in Čakovcem.
Po podatkih, ki sem jih dobil od njegovih potomcev iz Kranja in Zagreba, naj bi imel Franjo Štingl v enem od prostorov Milhoferjeve hiše lastno fotografsko delavnico in temnico, kjer je med drugim izdeloval tudi povečave (običajno 17 x 13 cm) svojih posnetkov, za katere je menil, da so bližje kriterijem umetnostne fotografije.
Eksperimentiral je s toniranjem in barvanjem fotografij. V posameznih primerih gre za visoko estetizirane fotografske podobe, ki jim težko določimo primerljiv ocenjevalni kriterij glede na preostalo ljubiteljsko produkcijo v Prekmurju. Vse njegove fotografije 6 x 6 cm, ki jih hranijo posamezniki v Dobrovniku in potomci v Kranju, so tehnično brezhibne in največkrat opremljene z valovito ali črtasto geometrijsko vinjeto. Po navadi fotografijo spremlja tudi podatek o motivu in kraju fotografiranja. Novembra leta 1938 se je družina Štingl preselila v Čakovec, vendar so člani družine v Dobrovnik in sosednje kraje občasno še prihajali. V Dobrovniku je bila družina tudi 4. junija 1942, ko je Franjo naredil prvi znani barvni posnetek tega kraja.
Leta 2004 je Franjo Štingl umrl v Zagrebu.
Mark KrennFotograf Jerolim Purač, 29. januar 1928. Avtoportret. Fotografijo hrani Mark KrennJerolim Purač
Rodil se je 14. junija 1897 v Gračanici (poleg Doboja) v Bosni in Hercegovini, v muslimanski družini očetu Sadiku in materi Čamili (dekl. Suša). Konec leta 1915 je bil vpoklican v 2. bosansko-hercegovski pehotni polk skupne avstro-ogrske vojske, ki se je v tem času v sestavi 15. korpusa V. avstro-ogrske armade boril na soškem bojišču. Po kapitulaciji in razpustitvi avstro-ogrskih vojaških enot sredi novembra 1918 se Jerolim Purač ni vrnil v domači kraj, temveč se je v začetku decembra istega leta pridružil novoustanovljenim slovenskim vojaškim enotam. V sestavi ljubljanskega pehotnega polka je sodeloval v bojih na Koroškem. 30. 4. 1919 so ga v bojih v Rožu pri Šentjakobu na južnem Koroškem zajele avstrijske domobranske enote.
Bil je edini bosanski vojak muslimanske veroizpovedi, ki se je boril v slovenskih vojaških enotah v letih 1918 in 1919. Po koncu vojaških aktivnosti (demobiliziran je bil konec oktobra 1919) je nekaj časa živel v Ljubljani, kjer je spoznal bodočo soprogo Marijo Bricelj, s katero sta se poročila šele leta 1939.
Po uradni prošnji na pristojno finančno okrajno ravnateljstvo v Ljubljani je bil kot nekdanji vojak kmalu sprejet med finančne stražnike – finance. Čez nekaj časa, verjetno že leta 1921, je bil premeščen k oddelku finančne kontrole v Beltincih.
Leta 1923 je od vdove beltinskega lekarnarja in ljubiteljskega fotografa Gustava Szepessyja (1886–1920) odkupil kakovostno fotografsko kamero na meh z vso pripadajočo opremo. Proti koncu 20. let 20. stoletja se je odločil za poklicno fotografsko pot. Takrat je že imel svojo fotografsko delavnico v Beltincih. Tu je nastalo nekaj kompozicijsko dobro zastavljenih posnetkov z motiviko beltinskih profanih in sakralnih zgradb ter žanrskih prizorov iz naselja in okolice.
Leta 1931 je svojo fotografsko dejavnost preselil v Mursko Soboto, kjer je odprl fotografski atelje na naslovu Aleksandrova ulica 18 (sedanja Slovenska ulica). V isti zgradbi je delovala slaščičarna Sidonije Novak (por. Pauko). Danes na tem mestu stoji zgradba nekdanje Blagovnice.
Leta 1939 je odprl nov fotografski atelje na Cvetni ulici 1 (sedanja Cvetkova ulica). Delno zastekljen lesen montažni objekt je stal nasproti današnjega Šavel centra. Jerolim Purač se je s fotografijo ukvarjal tudi v času madžarske zasedbe 1941–1945.
Da je bil izjemno tankočuten do svojega »umetniškega« fotografskega poslanstva, izvemo iz njegovega sporočila javnosti, ki ga je objavil v časopisu Muraszombat és vidéke 14. 10. 1942 v madžarskem jeziku in v »tedanjem« prekmurskem besednjaku. »Mojim kundsaftom na znanye! Na vnouga pitanya moji kundsaftov, ka zakaj tüde jaz ne obejsam vö poveksane kejpe za reklamo v predpresztori Varaskoga mozia (= kino, op. avt.) odgovarjam naszledürajoucse: »Moji szkrbno i künsztlarszko poveksani fotograficsni portreti szo vendar nej valon med moziplakate. Tüdi cse bi sto od moji kundsaftov tou szam zahtejvao, bi mi nej bilou po vouli. Puracs Jeromos – kejpar.«
Po letu 1945 je sledljivost njegove poklicne fotografske poti težje določljiva. V tem času je predvsem opazen upad števila njegovih fotografij v družinskih zbirkah. Fotografskega žiga, ki ga je v številnih različicah uporabljal vse od konca 20. let 20. stoletja, po letu 1945 ne uporablja več. Zato je težje določiti avtorstvo posnetka. V začetku 60. let 20. stoletja sta se s soprogo preselila v nekdanjo Hajnalovo hišo v sedanji Kocljevi ulici (danes je na tem mestu terasa okrepčevalnice Pajdaš).
Celotna fotografska zapuščina, ki sta jo hranila zakonca Purač (razen nekaj naključno ohranjenih kartonskih škatlic s steklenimi ploščami negativi in nekaj deset barvnih diapozitivov), je bila uničena ob rušenju stavbe v začetku 90. let 20. stoletja. Jerolim Purač je umrl leta 1978. S soprogo Marijo (1897–1979) sta pokopana na murskosoboškem pokopališču. Potomcev nista imela.
Jerolim Purač je bil v 30. letih 20. stoletja s svojo širokopotezno fotografsko dejavnostjo ena od najbolj markantnih osebnosti iz sveta tedanje poklicne fotografije pri nas. O tem priča v Prekmurju še danes splošno uveljavljen eponim (poimenovanje po kakšni osebi) »purač«, ki ga uporabljamo za osebo s fotografsko kamero, češ glej ga, purača.
