V Ustavi Republike Slovenije je od leta 2016 zapisano, da je pitna voda temeljna človekova pravica, generalna skupščina Združenih narodov (ZN) jo je kot temeljno pravico opredelila že leta 2010. Neodtujljiva pravica do vode, ki jo dobri dve leti torej poznamo tudi v Sloveniji, pa ne pomeni zgolj tega, torej pravice, ampak tudi dolžnost in zavezo, da ohranjamo naravne vire tudi za potomce.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(RIDE GORIČKO) Na kolesih lahko turisti spoznavajo lepote pokrajine ter gostinsko ponudbo
Stranke niso tipični kolesarski turisti, ampak turisti, ki želijo svoj oddih popestriti s kolesarjenjem.
Pitno vodo porabljamo v sanitarijah
Zakaj torej govorimo o vodi v sanitarijah? Ker lahko brez dvoma trdimo, da so voda, čeprav uveljavljena kot temeljna človekova pravica, in sanitarije še vedno pereč problem svetovnega prebivalstva. Verjetno se sprašujete, zakaj. Po podatkih World Toilet Organization (svetovne organizacije stranišč) živi namreč kar 4,5 milijarde ljudi brez dostojnega stranišča, nekaj manj kot milijarda ljudi na svetu pa izloča kar na odprtem. Kot je povedala Laura Korčulanin, antropologinja oblikovanja, raziskovalka in profesorica ter pobudnica in vodja projekta Give a shit, ki trenutno živi in dela na Portugalskem, je največji problem zaradi neurejenosti sanitarij in njihovega pomanjkanja gotovo v Afriki in Aziji, na primer v Indiji več kot polovica prebivalstva nima dostopa do urejenih sanitarij. Kako je to povezano z vodo? »Ključen problem, ki se ga še premalokrat zavedamo, je, da zahodni izplakovalni tip stranišča, ki ga uporabljamo tudi pri nas, uporablja pitno, prečiščeno in filtrirano vodo. Z vsakim potegom vode v modernih straniščnih školjkah porabimo več pitne vode – od tri do sedem litrov, pri starih tipih straniščnih školjk še več –, kot je imajo ljudje brez dostopa do nje na voljo za vso svojo dnevno uporabo, torej za kuhanje, čiščenje in higieno, in sicer okrog pet litrov,« je še povedala Korčulaninova in dodala, da po zadnjih izračunih v njeni doktorski raziskavi, ki jo opravlja pri oblikovanju, tričlanska družina z izplakovanjem zahodnih tipov stranišč na letni ravni porabi skorajda toliko pitne vode, kot je imajo prebivalci osrednje Afrike – na primer v Demokratični republiki Kongo, Ugandi, Angoli, Nigeriji, Togu – za letno povprečno uporabo, torej za pitje in prehrano.
Paradoks je torej, da marsikje po svetu nimajo dostopa do čiste pitne vode, mi pa jo uporabljamo za izplakovanje stranišč. Kot je povedala Breda Gašpar, namestnica vodje enote Vodovod pri Komunali Murska Sobota, je »problem« glede vode, če se usmerimo na Pomurje, da je pitna voda pri nas prepoceni in je zlahka dostopna. »Ravno zato bi morali razmišljati v tej smeri, da bi je čim manj porabili tudi za izplakovanje stranišč, s tem pa bi jo tudi manj onesnažili. Že sedaj bi morali razmišljati za prihodnje rodove, ker ne vemo, kako dolgo bomo še imeli tolikšne zaloge vode,« je še dodala.
Tričlanska družina z izplakovanjem zahodnih tipov stranišč na leto porabi skorajda toliko pitne vode, kot je imajo prebivalci osrednje Afrike za pitje in prehrano.
Pogovor o sanitarijah še vedno »prepovedan«
Za stranišča v domovih, po besedah Korčulaninove, porabimo kar 25 do 30 odstotkov pitne vode. »Prav zato so stranišča eden ključnih predmetov za intervencijo in za zmanjšanje uporabe pitne vode. Po drugi strani je potreba po radikalni inovaciji stranišč možnost premišljanja uporabe človeških izločkov kot potencialnega vira trajnostne energije.« Kljub temu da ne moremo zanikati, da je problem vode v sanitarijah ogromen, ostaja to tabutema. »Problematika tabuja se dotika ključne problematike pomanjkanja urejenih sanitarij in prav tako pomanjkanja obravnav te teme tudi pri nas. Razlogom, zakaj je tako, se s svojo znanstveno raziskavo posvečam zadnjih osem let. Človeški iztrebki so prevečkrat tabu oziroma so zapisani s kodeksi vedenja, ki jih pridobimo s socializacijo. Današnji predsodek do lastnih iztrebkov je določen s psihološkimi sramotnimi in gnusnimi igrami. Temeljni parametri družbe ocenjujejo, kaj je čisto in kaj umazano, kaj sprejemajoče in kaj nevarno. Telesni izločki in z njimi stranišča so že iz našega otroštva determinirani kot nekaj, kar se obravnava za vrati, v zasebnem, intimnem prostoru in je po navadi obravnavano z negativno predpostavko. Nekaj, kar odplakujemo in nikakor nočemo videti, je psihološko odrinjeno iz naše zavesti kot nekaj, kar je odpad, kar ni vredno in smiselno in je s samim odplakovanjem po navadi pozabljeno,« je paradoks tabuiziranja te teme pojasnila antropologinja oblikovanja in dodala, da je tema sanitarij vedno odvisna od specifičnega konteksta diskusije – odvisna od družbenih kulturnih specifik, ki determinirajo vsakega posameznika.
Projekt »Give a shit«
Kot odgovor na problematiko stranišč in vode v zahodnem svetu se je leta 2011 rodila ideja za projekt »Give a shit« Laure Korčulanin, ki je pobudnica in vodja omenjenega projekta, v katerem na njeno povabilo sodelujejo oblikovalci, arhitekti, inženirji, umetniki in drugi posamezniki. Projekt, ki predvsem ozavešča o sanitarijah in vodi, je od začetka posebej razpoznaven po svoji kreativni in umetniški dodani vrednosti, kjer izbirajo inovativne, predvsem pa interaktivne načine komunikacije, tako za namene ozaveščanja kot za integracijo posameznikov o razmišljanju o trajnostnih rešitvah skupaj z njimi. »Projekt je trenutno usmerjen tudi na ustvarjanje novih in komuniciranje o že obstoječih rešitvah, ki morajo biti nujno prilagojene potrebam okolja. Razdeljen je na štiri temeljne dele svojega udejstvovanja in fokusa, in sicer na raziskavo, edukacijo o problematiki in rešitvah, na umetniške intervencije ter na svetovanje za podjetja, industrijo in vladne organizacije,« je povedala vodja projekta in dodala, da se trudijo vzpostaviti in kreirati dialog med različnimi deležniki, ki so oziroma bodo potencialno vključeni v implementacijo inovativnih in trajnostnih stranišč v prihodnosti in v inovacijo, povezano z urbanim upravljanjem vode.
