Zavetišča in zaščitniki pravic živali so kmalu po večurnem posvetu o boljši prihodnosti živali v državnem zboru doživeli hladen tuš realpolitike. V predlani noveliranem zakonu o zaščiti živali je namreč bilo z namenom odprave možnosti usmrtitve zapuščenih živali, kar so se nadstandardna zavetišča sicer tako ali tako redko posluževala, določeno, da naj bi za živali prvi mesec skrbele občine, nato tri mesece imetniki zavetišč, po 120 dneh pa bi stroške dnevne oskrbe krila država. V skladu s temi določbami zakona je kmetijsko ministrstvo letos le pripravilo in v javno obravnavo, ta bo trajala do petka, 3. februarja, poslalo Pravilnik o merilih za izračun stroškov dnevne oskrbe psov in mačk, ki se plačujejo iz proračuna Republike Slovenije. Slovenska zavetišča, društva za zaščito živali, veterinarji in celo koalicijski poslanci so nad predlaganim prispevkom države šokirani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kruta usoda šestletnice z Vaneče, a Sara Šiplič je od rojstva prava borka
Rodila se je s srčno napako, zdravniki so ji diagnosticirali še noonanov sindrom.Tudi zanjo bodo zbirali sredstva na tradicionalni dobrodelni prireditvi v Puconcih.
Zavetišča bodo prisiljena v zaprtje
Do potrditve cenika zavetišča naj bi namreč država krila dvajset centov na dan za mačke, težke do treh kilogramov, štirideset centov na dan za težje mačke in za pse, težke do deset kilogramov. Za psa, ki je težak med 10 in 30 kilogrami, bi država prispevala 1,35 evra na dan, za pse, težje od 30 kilogramov, pa bi šlo iz državnega proračuna 2 evra na dan za stroške hrane in vode. »Če prevedemo tako po domače, da bomo vsi razumeli: država želi, da tudi po 120 dneh imetniki zavetišč plačujejo vse, razen na primer 6 evrov na mesec za mačko. Humoristi eni,« so se na predlog odzvali v Zavetišču Horjul in dodali, da so zavetišča polna, pogodbe občinam se odpovedujejo, novih zavetišč pa ni. Veterinarka Mima Nabergoj iz Veterinarskega inženiringa Nabergoj opozarja, da so slovenska zavetišča podfinancirana in prenatrpana, kar bo vodilo v padec kakovosti oskrbe živali in na koncu še v zaprtje zavetišč. »Gospodarsko družbo, kar zavetišče je, nihče ne more prisiliti, da bo delala za hvala lepa. Če bo ta predlog uveljavljen, bo sledil revolt slovenskih zavetišč,« pa napoveduje Marjan Ivan Kerčmar, šef zavetišča Mala hiša v Lukačevcih, ki se je tudi podpisal pod poziv združenja slovenskih zavetišč o ureditvi problematike.
Na kmetijsko ministrico Ireno Šinko se je v zvezi s sofinanciranjem zavetišč obrnila tudi Meira Hot, poslanka koalicijskih Socialnih demokratov (SD) in podpredsednica državnega zbora. Hotova v poslanski pobudi navaja, da je predlagani izračun stroškov oskrbe živali v zavetišču »sramoten in nedopusten«, kmetijsko ministrstvo pa poziva, da podpre zakonsko pobudo, ki jo je skupaj s poslansko skupino SD predlagala že večkrat. Ta predvideva, da se stroški oskrbe živali v zavetišču razdelijo na način, da bi 50 odstotkov stroškov tovrstne oskrbe pokrivala država, drugo polovico pa občina. »Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nadaljuje s prakso izčrpavanja zavetišč, s čimer onemogoča zagotavljanje zaščite in dobrobiti zapuščenih živali,« je v pisni izjavi dodala Hotova. Zanimivo, nedavno je poslansko vprašanje na Šinkovo naslovila tudi Urška Klakočar Zupančič, poslanka vladajočega Gibanja Svoboda in predsednica državnega zbora, ki očitno bije tihi boj s Hotovo glede primata na področju varstva živali. Klakočar Zupančičeva sicer kmetijske ministrice ne sprašuje o financiranju zavetišč, ampak o domnevnem slabem delu veterinarske inšpekcije po prejemu prijav zanemarjanja in mučenja živali.
Koncesije in javni razpisi, nič več pogodbe
Ureditev sistema zavetišč za živali pri nas je bila sicer že večkrat v preteklosti predmet kritike zaščitnikov pravic živali zaradi domnevne netransparentne porabe javnega denarja in pomanjkljivega nadzora. Zavetišče Mala hiša, ki je po statusni obliki družba z omejeno odgovornostjo in je v večinski lasti murskosoboške veterinarske družbe Veterinaria, delež pa imata tudi Občina Moravske Toplice in njeno javno komunalno podjetje Čista narava, tako na podlagi sklenjenih pogodb z občinami opravlja obvezno javno službo na območju Pomurja. Po javno dostopnih podatkih je Mala hiša od ustanovitve leta 2008 in do januarja letos prejela skupno več kot 1,8 milijona evrov javnega denarja. Obstoječa ureditev s pogodbenimi razmerji ni v skladu z zakonodajo, saj bi občine morale za opravljanje gospodarske javne službe podeliti koncesijo na podlagi javnega razpisa.
Kot prva v Pomurju je lanskega decembra to storila Mestna občina Murska Sobota, ki se je s svojim novim koncesionarjem pred leti zapletla v spor ravno zaradi cen. Mala hiša je bila na razpisu lanskega decembra edini ponudnik, koncesijo pa je zavetišče dobilo za obdobje osmih letih. V tem času jim bo soboška občina za storitve plačala dobrih 75 tisoč evrov, v ceno pa ni vključen davek. Kot kažejo javno dostopni podatki, je sicer soboška občina v zadnjih osmih letih Mali hiši za opravljene storitve nakazala slabih 54 tisoč evrov. Akt za podelitev koncesije so lani sicer pripravili in sprejeli tudi v beltinski občini, za pričakovati pa je, da bodo temu slej ko prej sledile tudi vse preostale pomurske občine.
Krivec za nizke cene je ... zakon?
Na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer so določili predlagane cene, sicer priznavajo, da je večina odzivov na predlog pravilnika negativnih, predvsem v smislu prenizke vrednosti začasnih cen dnevne oskrbe živali. »Pa vendar bi želeli tukaj izrecno izpostaviti, da Zakon o zaščiti živali v 31. členu nalaga sprejetje pravilnika, ki določa merila za določitev stroškov dnevne oskrbe psov in mačk, ki se financirajo iz proračuna RS, pri čemer se kot dnevna oskrba smatra hrana, voda in veterinarska oskrba in ne vsa ostala potrebna infrastruktura za delovanje zavetišč,« so pojasnili za naš časopis. Kot poudarjajo, bi bilo za financiranje vseh stroškov, ki jih imajo zavetišča za oskrbo živali, potrebno spremeniti zakon. Po koncu javne obravnave bodo prejete pripombe in predloge analizirali in pripravili končno vsebino pravilnika, do takrat pa pričakujejo od deležnikov, da natančno preberejo predlog in podajo konkretne pripombe na posamezne člene in tako pomagajo izboljšati besedilo predpisa. »Seveda pa lahko pravilnik opredeljuje le merila za stroške, ki jih določa zakon,« so še opozorili.