Zavod Kocljevina: Samooskrba je temelj preživetja

Nekdanji prehodni dom so začeli uporabljati za kmetovanje in hkrati zaposlovanje oseb iz ranljivih družbenih skupin, kot so starejši, invalidi, ljudje s psihičnimi težavami, odvisniki in etnične manjšine. »Trenutno je v zavodu zaposlenih 16 ljudi. Šest prek zaposlitvenega centra, za te imamo tudi tri mentorje, potem so še štiri osebe zaposlene prek javnih del in rehabilitacije oziroma usposabljanja na delovnem mestu. Vsi delajo po svojih zmožnostih, kar pač komu bolj ustreza oziroma lahko opravlja,« je povedal Alojz Kavaš, direktor zavoda, ki je tudi mentor zaposlenih. »Velikokrat rečem, da je mentorstvo delo preroka iz Nazareta. Poskušamo uravnovešati vse odnose, najtežje je namreč delati z ljudmi. Ranljive družbene skupine so še toliko bolj občutljive za vplive iz okolja, saj tudi same prihajajo sem iz različnih družbenih razmerij,« je pojasnil. Odnosi med zaposlenimi na Kocljevini so sicer dobri. »Sledimo konceptu samooskrbe, torej temu, koliko zemlje potrebuje štiričlanska družina, da lahko normalno preživi. To seveda vključuje živali, pridelavo sadja, zelenjave. Te stvari je treba poznati, nato pa jih videti skozi dimenzije transtržnega gospodarstva,« pove Kavaš. Ravno zato na kmetiji razvijajo specifične kulture, saj, kot pravi, nimajo ravno občutka za agrarno vprašanje. »Razvijamo oziroma pridelujemo vse, kar je bilo nekoč v Panonski nižini. Če bomo poskrbeli zase, ne bomo lačni. Sami smo odgovorni za to, za preživetje svoje družine, svojega soseda, za to ne bo poskrbela država,« je prepričan Kavaš, ki se tudi zato toliko bolj trudi zagovarjati in poudarjati skupnost in njene potrebe pred državo, družbo, razredom.

Želja je vzpostaviti ljudsko zdravilstvo

Ne eko socialni kmetiji Kocljevina sejejo semena starih sort, ki niso hibridi. »Že iz časov Marije Terezije se ve, kaj mora 'vertinja' imeti na vrtu in kmetiji. Deset kokoši, kakšnega zajca, ki se bo hitro razplodil. Če imaš majhnega otroka, je dobro imeti tudi kozo, ki dá zadosti mleka. Ob tem pa vso zelenjavo, ki se vloži za ozimnico ali se porabi sproti,« razloži Kavaš in doda, da tudi na kmetiji vložijo veliko zelenjave za zimo. Sejejo tudi piro, iz katere si pečejo kruh, pa oves, ki ga porabijo za hrano konj, ki jih imajo na kmetiji, delajo tudi sokove iz jabolk in grozdja. Zaposleni na kmetiji tako pridobivajo znanja v pridelavi poljščin, zelenjave in sadja, predelavi v mlevske izdelke, sušenju sadja, zelenjave in zelišč, v semenarstvu, graditeljstvu ter živinoreji. »Od letošnjega leta nam bo nekoliko lažje, saj nam je uspelo urediti kuhinjo, izpolnjujemo tudi vse HACCP-standarde, zato bomo lahko vse, kar pridelamo, tudi prodali,« napoveduje Kavaš. Poleg vsega omenjenega veliko pozornosti namenjajo tudi razvoju čebelarstva z naravno kozmetiko. Tako bodo imeli v prihodnje na Kocljevini krajše predavanje, na katerem se bodo priučili osnov te dejavnosti, želijo pa si, da bi se lotili tudi ljudskega zdravilstva. »Semenarstvo, živinorejo, sadjarstvo, vse to že obvladamo in se s tem ukvarjamo, ljudsko zdravilstvo pa je dejavnost, za katero si zelo prizadevamo. Jaz sam sem za to malo 'prenor', če se lahko tako izrazim, zato bi bilo dobro, če bi nam uspelo pripeljati morda kakšnega farmacevta, ki bi nam te stvari razložil in predstavil. Žal je tako, da nimamo več modrosti, védenja, ki so ga imeli naši predniki, zato je to težko ponovno vzpostaviti. Veliko ljudi jemlje ljudsko zdravilstvo kot nekaj nepotrebnega, sam pa svoje zaposlene opozarjam, kako pomembno je imeti znanje iz te stroke. Vedno namreč pravim, da je pred identiteto vedno samooskrba,« še pravi Kavaš in doda, da smo ljudje res samostojni, velikokrat pa ne vemo biti samotvorni.

Kocljevina v trajno last občine

Zavod je v okolju dobro sprejet. Čeprav brodijo, kakor je povedal Kavaš, v močvari, uživajo podporo okolice, saj skušajo pri svojem delu ohranjati ogromno dediščine, značilne za Panonsko nižino, ki je že krasila njihove stare starše in starše. Pravi sicer, da nekih temeljnih pogojev za socialno ekonomijo ni, zato bi bil tudi preboj na tem področju v tem trenutku nekoliko težji. Kljub temu pa mu je skupaj z zaposlenimi uspelo ustvariti dobro delovno okolje za ranljive družbene skupine, ki se učijo življenjskih modrosti za preživetje. Seveda imajo tudi cilje, ki jih želijo v prihodnje doseči, med kratkoročne zagotovo spada to, da bi Občina Moravske Toplice dobila v trajno last objekt, v katerem delujejo, skupaj s površinami, ki jih obdelujejo. »Občina ima že pet let v brezplačnem najemu Kocljevino, ki je last ministrstva za notranje zadeve, sedaj pa bo to končno prišlo v njihovo trajno last. Nekaj so sicer že kupovali sproti,« je razložil Kavaš in dodal, da drugih večjih dolgoročnih načrtov oziroma ciljev nimajo.
»Situacija ni takšna, da bi načrtovali, preveč je turbulentno, zato je še toliko bolj pomembno, da smo čuječi, da reagiramo na trenutek. Mi smo precej majhen sistem, zato si to lahko privoščimo.« Kot pravi, je že večkrat predstavil koncepte samooskrbe tudi pristojnim na ministrstvu za obrambo, Karitas in Rdečem križu, vendar do sedaj ni bilo nekih vidnih odzivov. »Predlagal sem, da bi ljudje iz varne hiše, socialno ogroženi prišli sem, se tu učili dela in postali samooskrbni ter se nekoč tudi samo postavili na noge, začeli znova. To so takšni koncepti, za katere morajo oblastniki dozoreti,« meni. Samooskrba kot način preživetja je torej tisto, kar na Kocljevini zagovarjajo in temu primerno tudi delajo. Tudi med našim obiskom so bili vsi na njivah, čas je namreč primeren za spravilo pokošene trave, trebljenja plevela iz poljščin, koruze. Svojim zaposlenim se je pri delu na njivi pridružil tudi Kavaš, medtem pa še dodal zanimivo misel. »Našim vedno pravim, naj ne vlečejo ven meča, saj bodo z mečem pokopani. Včasih to težko razumejo, saj vidijo okolico, ki dela isto. Težko je zato nekoga prepričati, da je za to, da ne bomo lačni, dosti pomembnejša motika kot puška ali sekira.«