Ob stanovanjski hiši ima urejeno sobo, v kateri je na stotine starin. Kot je povedal, se v zbirki najde večje število ur, tako ročnih, stenskih kot kaminskih, nekaj kolovratov, likalnikov, krožnikov, kovancev različnih valut, šivalnih strojev in še in še. »Starine zbiram že 35 let, to je moj hobi in na te predmete sem ponosen. Zbirati sem jih začel še v časih, ko sva z ženo bivala v enem od stanovanjskih blokov v Murski Soboti. V kleti sem imel urejeno delavnico, v kateri sem za začetek popravil starejšo uro. Ko je spet bíla, sem jo odnesel v stanovanjske prostore, jo postavil na posebno mesto in bil navdušen,« razlaga zbiralske začetke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Novi predmeti so hitro prihajali, nosili so mu jih sorodniki, prijatelji, kakšne je tudi zamenjal, veliko pa jih je od njegovih ali ženinih prednikov. »Najbolj navezan oziroma ponosen sem na ogledalo v baročnem stilu,« pravi, žena Danica pa doda, da sta ga prinesla z njene domačije v Tešanovcih. »Ko sva se poročila, sva se preselila v drugo sobo in smo to ogledalo odnesli ven. Dobesedno vrgli smo ga pod koruznjak, kjer je nekaj časa ležalo. Potem pa sem ga nekega dne spet opazil, se navdušil, ga odnesel v delavnico in restavriral. Tako je postalo del moje zbirke,« opisuje.
S starodobnikoma na potep
Sobo s starinami smo si ob obisku Draga Horvata ogledali tudi mi. Je kot manjši muzej, za katerega lastnik pridno skrbi. Vsako nedeljo po zajtrku se namreč odpravi tja, pobriše prah s predmetov, nato pa uživa ob pogledu nanje. Vse ure tudi še delujejo, ko obiščeš sobo, z vseh koncev slišiš različno tiktakanje, sogovornik pa hiti z razlagami, od kod je kateri predmet in kako ga je restavriral. »Imam sedem različnih kolovratov. Veste, kaj je razlika med prekmurskim in štajerskim? Prvi je pokončen, štajerski pa ležeči,« opiše.
Tudi predali, omare in obešalniki, v katerih so stvari spravljene, imajo pridih nostalgičnosti.
Horvat, po izobrazbi gradbeni tehnik, hrani tudi dve starodobni kolesi, s katerima se z ženo še zapeljeta po prekmurski ravnici. »Sam imam kolo znamke Steyr iz leta 1933, ženin pa je znamke NSU, natančne letnice izdelave pa še nisem zasledil,« pove sogovornik.
Precej predmetov je tudi iz tujih držav. Hrani posebno posodico za pitje čaja, ki jo je dobil od tete in strica iz Argentine. Ženin sorodnik pa mu je za zbirko poklonil starejšo harmoniko, na katero so igrali ob proščenjih oziroma ob praznikih zavetnikov cerkva. Horvat se ukvarja še z lovstvom, zato je navdušen tudi nad orožjem starejše izdelave. Vsak predmet ima zanj poseben pomen, restavrira in popravlja jih tako dolgo, da spet delujejo: »Vse popravim, včasih se v delavnici zadržim tudi do 3., 4. ure zjutraj. Nato me pride žena pogledat in preverit, ali sem še živ,« se pošali. Najstarejši ohranjen predmet je iz leta 1832, gre za krožnike, ki jih je našel v njihovi stari hiši. Pokazal nam je tudi porcelanaste krožnike, na katerih se še pozna znak, da so bili izdelani v nacistični Nemčiji, veliko pa mu pomeni tudi zemljevid Slovenske krajine, ki ga je ohranil od prednikov.
