V Melincih v eni od stranskih ulic stoji stanovanjska hiša Neradovih, za njo pa manjši objekt, ki zaradi svoje simpatičnosti hitro pritegne pogled. Kakšni so vtisi šele, ko vstopite vanj! Zdi se, kot bi prišli v muzej, a hitro spoznate, da oprema niso le razstavljeni eksponati, ampak se za njimi skrivajo zgodbe.
Miha Nerad nam je ob obisku dejal, da je že v otroštvu zbiral fotografije, podobe, predmete, vezenine, prtičke, manjše kose pohištva. Pri babici v Trnju so imeli skladišče, »granar«, kjer je bilo shranjenih veliko stvari od prababice. »Kot otrokom so nam vedno govorili, da gor ne smemo. Ko smo bili že malo večji, smo šli in našli omare, postelje, fotografije ...« Večino tega je shranil, ker je bil nad tem tako navdušen. »V otroštvu sem tudi rad spal pri babici, rad sem poslušal zgodbe o tem, kako so nekoč živeli. To sem si želel v živo predstavljati, zato sem opremil hiško, za katero se zdi, da se je v njej ustavil čas,« pove.
Sezidali so jo sicer že leta 2008, jo sprva uporabljali ob kmečkih opravilih ali za druženja, pozneje pa je sogovornik v njej namestil zbrano opremo. Pred nekaj meseci jo je obnovil in dobila je novo podobo. Babičino hišo v Trnju je stric iz Kanade dal podreti, Nerad pa je od tam odpeljal nekaj gradbenega materiala – od domače opeke do lesenih tramov – ter ga uporabil pri hiški. Vgradil je še okna in vhodna vrata, ki jih je dobil od sorodnikov iz Nedelice in so bile sestavni del cimprane hiše iz leta 1905.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Ob prestopu praga smo vstopili v prvega od dveh prostorov. V enem kotu sta miza in klop, v drugem postelja. Pripadala je njegovi prababici in pravi, da se je na njej rodilo deset otrok. Prav tako je iz Trnja miza. »Za njo so jedli moji predniki in je stara čez sto let.« Na stenah visijo številne podobe, urejen je tako imenovani bogkov kot, ki je bil nekoč v kmečkih hišah, nekaj je tudi črno-belih fotografij prednikov. Seveda ne manjka niti krušna peč. Sogovornik opiše, da so imeli pred leti na sosedovem zemljišču v najemu kmetijo. »Hiša, ki je stala tam, je bila butana in vse je bilo urejeno kot nekoč. Lastniki so se čez čas odločili za preureditev, zemljišče smo vrnili, opremo, ki sem jo vrsto let zbiral, pa sem prinesel nazaj domov. V tisti hiši je bila krušna peč, ki sem jo jaz obnovil, v njej smo dosti kuhali in pekli, se ob njej družili s folkloristi, zato sem želel krušno peč tudi doma. Hotel sem jo narediti sam, a mama ni bila najbolj navdušena. Tako sta jo po vzoru sosedove peči naredila mojstra iz Madžarske,« je v smehu opisal. Na njej so originalne ploščice, ki jih je pridobil od sokrajanov, v krušni peči pa še vedno pogosto zakurijo in pripravljajo hrano.
Več kot 200 predmetov
Pri pogovoru se nam je pridružila še Mihova žena Jožica, ki se prav tako navdušuje nad starinami. »Imela sem jih rada že od prej, Miha pa je v meni to še bolj obudil. Vedno sem rada brskala po babičini in dedkovi omari, ker se mi je zdelo marsikaj zanimivo,« je zatrdila. Skupaj s hčerkama, Annamarie in Katarino, živijo v sosednji Avstriji, kjer delata, med vikendi pa se vračajo v Melince in tudi najmlajši članici družine čas radi preživljata v hiški.
V drugem, sosednjem prostoru je urejena kuhinja, v kateri so peč na drva, v kredenci in na policah pa posode, skodelice in podobno. Po Neradovi oceni je v hiši čez dvesto predmetov. Veliko je lončenih izdelkov, ki jih še uporabljajo, na ogled so stari likalniki, ure, podobice ... »Domači mi pravijo, da je na stenah preveč nabožnih fotografij in da jih nekoč niso imeli toliko. Ker sem dosti teh dobil v dar, ne želim, da se na njih nekje na podstrešju nabira prah, zato sem jih restavriral in obesil,« je dejal. »Dosti so mi dali sosedje, sovaščani, sorodniki. Vedeli so za moj interes in me klicali, naj pridem pogledat in si odnesem, če mi je všeč,« je hvaležno dodal.
V hiši ni speljane električne energije, v temi uporabljajo petrolejske svetilke ter sveče. Miha Nerad je zatrdil, da je notranjost v veliki meri dokončana, v načrtih pa ostaja ureditev lope, v kateri bodo našli prostor orodje, košare, lesene kočije ... Prav tako še nekateri predmeti čakajo na restavriranje. »Od Valerije Žalig sem prejel eno večjo lončenino, za katero dolgo nismo mogli ugotoviti, za kaj se je uporabljala. V eni od knjig sem nato našel fotografijo in spoznal, da je namenjena pranju perila. Prav tako imam shranjen voz, značilen za panonsko območje.«
Sanje o turistični kmetiji
Ljudje so po besedah zakoncev vzhičeni, ko jim pripovedujeta o hiški. »Nekateri pravijo, da zaradi takih, kot sem jaz, še obstaja upanje, da se ohrani tradicija,« tako Miha. Ni namreč veliko mladih, ki bi bili tako navezani na nekdanje običaje, predmete, obrti. V prihodnje si želita to kmečko hišo predstavljati še drugim. »Najine sanje so, da bi imela turistično kmetijo,« pripomni Jožica. Miha doda, da je njegova velika želja, da bi lahko kdaj postavil cimprano hišo. Sedanja je bila namreč zgrajena iz odpadnega materiala, želi pa si čisto avtentično. »Cimprane hiše so čisto posebne, ko vstopiš vanje, je že drugačen občutek. Imajo svoj slog in tudi pohištvo v njih mora biti originalno, saj jim to da dušo,« je dejal z žarom v očeh.
Ni le ljubitelj starin in preteklosti, ampak je obenem vešč številnih opravil. Naučil se je izdelovati opeko na tradicionalen način, po čemer so Melinci tudi poznani, popravlja stvari, jih restavrira, zna presti na kolovrat in šivati. »Vedno me je zanimalo, kako se je vse to počelo,« pojasnjuje. Ustvarja tudi oblačila za folkloriste. Je član Kulturno umetniškega društva Beltinci in tamkajšnje folklorne skupine. Ne mara, če mora oblačila za kom nositi, zato je začel s šivanjem. »Težko je bilo najti blago, lan, ker nihče več ne tke, ampak uspel sem.« Sešil je tudi oblačila za celotno družino in za čas nedavnega folklornega festivala so si jih tudi nadeli. To niso bila folklorna oblačila oziroma noše za vsakdan, ampak tiste, ki so bile značilne za pražnje dogodke, denimo cerkvene obrede. V šivanje je vložil veliko ročnega dela, saj je na nošah precej okrasja, a pravi, da prav to da pravo vrednost. Pri tem je še razkril, da si želi v prihodnje početi več takih stvari, tudi presti, sejati lan in podobno. »Kmetija mi malo manjka, prej smo imeli tudi živali, ampak nisem doma, da bi lahko vse to počel. Se mi pa zdi, da človek, ki je zdoma, postane večji domoljub,« je ocenil. Zase pravi, da ima nekdanji oziroma po domače »indašnji« karakter ter da čuti veliko pripadnost lokalnemu okolju. »Dandanes, ko imamo ljudje polno vsega, je skromnost tista, ki nas lahko potegne nazaj v preprostost, preteklost,« je sklenil.
