Podnebne spremembe na eni strani in vse bolj močna kontrola pridelave hrane nekaj multinacionalk od FAO zahtevajo, da stopi na zavoro. S podnebnimi spremembami se pojavlja vse več bolezni rastlin. Trenutno se na globalni ravni ukvarjajo z reševanjem banan. Veliko so k vse manj kakovostni in s kemičnimi sredstvi obremenjeni hrani dodale velike multinacionalke, ki kontrolirajo semensko proizvodnjo in hkrati proizvajajo zaščitna sredstva za ta semena. Monsanto je najbolj razvpit primer, so pa še drugi, ki se zdaj spretno skrivajo za dogajanjem okrog Monsanta. Da se razmere pri izvoru – semenu in njegovi zaščiti ne izboljšujejo, ampak lahko pričakujemo njihovo poslabševanje, dokazujejo nove koncentracije in povezovanja multinacionalk. S tem bodo še močnejše in ljudje bodo še naprej njihovi poskusni zajci za ustvarjanje velikih dobičkov. Če drži podatek, da prisojene odškodnine, ki jih bo moral plačati Monsanto oziroma zdaj Bayer, ne dosegajo niti petih odstotkov ustvarjenega dobička z glifosatom, smo lahko zaskrbljeni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Razprave se začenjajo s profitom
Eno od možnih poti, kako se rešiti tega pritiska, je vračanje k avtohtonim domačim sortam poljščin, ki pa jih ni mogoče pridelovati konvencionalno, ampak le ekološko. Eden od poskusov zaščite s sodobnimi zaščitnimi sredstvi naj bi pokazal, da stare avtohtone sorte sodobna zaščitna sredstva »zaznavajo kot plevel«. Posredno to pomeni, da so ne samo semena koruze in bombaža, ampak tudi pšenice gensko spremenjena in prilagojena določenim zaščitnim sredstvom. Pričakovati, da se bo po aferi z glifosatom kaj spremenilo, je utopija. Na nacionalni ravni lahko govorimo o še ohranjenih kmetijskih zemljiščih in na račun tega še vedno sorazmerno zdravi hrani, ki jo pridelamo. Problem je, da je ta zgodba vse manj oprijemljiva, in to iz preprostega razloga, ker se pretežni del razprav o uspehu ali neuspehu našega kmetijstva začenja s produktivnostjo in profitom. Razmere znotraj oskrbovalne verige so v tak način razmišljanja prisilile tudi kmeta. Ta se zavestno ali nezavestno postavlja na stran multinacionalk, ki si ga vse bolj podreja, in se bori namesto za oženje uporabe zaščitnih sredstev za njihovo širitev – in to ne samo naš, da ne bo pomote. S tem si zateguje zanko še z druge, »vhodne« strani. O tem, kaj počne z njim predelovalna industrija, ne kaže več izgubljati besed.
Samooskrba
Letošnje geslo svetovnega dneva hrane Z zdravim prehranjevanjem za svet brez lakote bi lahko prenesli v naše okolje. Posredno ga lahko razumemo kot izkoristek naravnih danosti za zagotovitev popolne oskrbe z doma pridelano hrano. Vloženega je veliko tehničnega in političnega truda za dosego tega cilja. Zdaj so v ospredju vlaganja v tehnična sredstva, ki bodo zaščitila pridelavo pred vremenskimi vplivi in pomagala pridelati več domače hrane (namakanje, zaščita pred vremenskimi ujmami). Pri zdravi hrani se vse bolj poudarja ekološka pridelava. Problem pa je, da se na vse to gleda zgolj skozi denar. Povsem zanemarjen pa je vrednostni ali etični vidik te zgodbe. Naša zgodba s samooskrbo se je obrnila v negativno smer, ko sta hrana in posredno tudi kmetijska zemlja postali posel.
Zemlja, ki nima cene
Nedavno sem v nekem dokumentarnem filmu videl ženico ob porečju neke balkanske reke, kjer naj bi Nemci gradili hidroelektrarno. Odločno je bila proti. Ko so jo vprašali, za kak denar bi bila pripravljena prodati zemljo, je bila odločna. »Ta zemlja nima cene in je ne bo imela, dokler bom živela. To pa zato, ker si na tej zemlji pridelujem hrano za svoje preživetje. Če bi prodala to zemljo, bi prodala tudi svojo dušo,« je povedala. Ta misel ni bila tuja prekmurskemu predvsem malemu kmetu še pred dobrima dvema desetletjema, ko niso bili preskrbljeni z doma pridelano hrano samo ti kmetje, ampak skoraj vsi prebivalci Slovenije. Tu smo na točki, ko se je treba vprašati, ali lahko zgolj s kapitalsko logiko rešimo slovensko samooskrbo.