Vsako priznanje, ki ga prejme bodisi zavod, ki ga vodi, ali kateri od zaposlenih, pomeni, da so opaženi, pove sogovornica, in da je njihovo delo pustilo neko sled. »Priznanje pa je zame tudi zahvala in izziv za dobro delo še naprej, v našem Prekmurju, kjer je še vedno veliko bolnikov z rakom, z željo, da bi bili rezultati še boljši.«
Naše zdravje temelji na dveh stebrih, na nas samih, z vsem, kar smo in kako živimo, ter na pomoči in delovanju zdravstvenega sistema. Pomembno je, se strinja sobesednica, da so pri tem dobro uhojene poti sodelovanja. To je pomembno tudi pri preprečevanju zbolevanja za rakom.
»Rak je postal kronična bolezen in znano je tudi, da za približno polovico vrst raka lahko zmanjšamo tveganje, da zbolimo, z zdravim slogom življenja in preventivnimi aktivnostmi. O zdravem načinu življenja se je v zadnjih letih veliko govorilo in tudi naredilo, vendar ta prizadevanja sploh niso nova. Ko smo raziskovali zgodovino našega zdravstvenega doma, smo ugotovili, da je bil ustanovljen leta 1930 kot higienski zavod z dejavnostmi, ki so bile takrat pomembne za zdrav način življenja, na primer z učenjem umivanja, pa tudi učenjem za preprečevanje trahoma in tuberkuloze. Imeli so organizirane tudi posvetovalnice za zakonce in mamice. Sčasoma se je to opuščalo, zdaj pa se na srečo preventivnemu delu in ozaveščanju o zdravem slogu življenja znova daje velik poudarek.
Pomembni pri tem so tudi preventivni državni programi, kot so Svit, Zora in Dora, ter cepljenje proti okužbi s HPV za preprečitev raka na materničnem vratu pri deklicah. Prav tako je pomembno cepljenje proti hepatitisu, HPV za dečke in zdaj proti covidu-19. Tudi to zadnje cepljenje je pomembno za bolnike z rakom, da se ne okužijo in da se pri njih lahko nadaljuje zdravljenje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Zlati" gol Igreca v 88. minuti pripeljal Nafto na korak do elite
Na uvodni tekmi 28. kroga druge lige so nogometaši vodilne Nafte v Kranju premagali Triglav, bilo je 1 : 2, in imajo zdaj pet točk prednosti pred drugim Primorjem, ki mora še odigrati svoje srečanje. Po tem krogu ostajata do konca prvenstva samo še dva kroga.
Zdravstveni sistem ponuja veliko storitev, toda ljudje imajo do tega različen odnos, od sprejemanja tega kot nekaj dobrega do zavračanja, morda celo omalovaževanja.
»Naša naloga je, da ljudi nagovorimo, da pridejo. Pred izbruhom epidemije so po zdravstvenih domovih zaživeli centri za krepitev zdravja, toda na začetku smo ljudi težko pridobili za obiskovanje delavnic, ki so jih vodili strokovno usposobljeni zdravstveni delavci. Ravno ko so začeli prihajati v večjem številu, pa smo morali dejavnost ustaviti zaradi epidemije.
Ljudje želijo nekaj narediti za svoje zdravje in se s tem namenom tudi vključijo v delavnice, a čez čas marsikdo preneha. Razlog je morda v tem, da je uspeh tesno povezan s spremembo pri sebi. To je proces, ki potrebuje čas, ljudje pa na splošno pričakujemo hitre učinke in iščemo 'instant' ponudbo za hitro spremembo. Za to je marsikdo tudi pripravljen plačati.«
Skoraj dvajset let delate kot družinska zdravnica in v delu Prekmurja dobro poznate ljudi ter njihovo ravnanje. Ali se je odnos do varovanja zdravja v teh letih pri njih kaj spremenil?
»Sama sem začela delati, ko se je program Cindi izvajal po gasilskih domovih, ko so ženske začele prihajati na skupno telovadbo in je bilo treba razbijati predsodke, da če hodiš, ne pomeni, da nimaš česa drugega početi. Danes se že veliko ljudi ukvarja z rekreacijo in se posveča zdravemu slogu življenja. Napredek je opazen. A morda je to vendar premajhna skupina ljudi, da bi vplivala na izboljšanje regijskih kazalnikov zdravja. Kajti prebivalstvo se je postaralo, na visok delež starejših v regiji, ki imajo tudi več bolezni, pa vplivajo še stanovalci v domovih za starejše, ki jih imamo precej.
Hkrati s temi pozitivnimi spremembami na drugi strani še vedno ugotavljamo, da ljudje sicer prihajajo v ambulante družinske medicine ali se odzovejo vabilom referenčnih ambulant, a napredka pri zdravju pri številnih ni nobenega. Včasih me celo preseneča, da ni še več srčno-žilnih bolezni glede na slabe izvide, ki jih imajo. Marsikdo ne želi jemati zdravil, v porastu je spet zavračanje statinov, zdravil za zmanjševanje holesterola v krvi. Morda je bila o tej temi spet kakšna nestrokovna objava, pa se zdaj odklonilno mnenje širi med ljudmi. To povezavo pogosto opažamo.«
Kakšne spremembe opažate pri odkrivanju raka?
»Ko sem začela delati, smo poznali oziroma so bile prisotne le nekatere vrste raka, zdaj se pojavljajo vedno nove in v starostnih skupinah, ki prej niso veljale za ogrožene. Še vedno odkrivamo tudi raka v napredovani fazi in s slabo prognozo, razlogov za to pa je več, bodisi zato, ker gre za vrsto raka, ki ga je ne glede na vso skrb za zdravje težko pravočasno odkriti, ali da bolniki težave zanikajo in ne pridejo pravočasno v ambulanto.«
Kako danes ljudje sprejemajo diagnozo rak?
»Po prvem šoku ob postavitvi diagnoze se s to boleznijo zelo odločno spopadajo in se borijo, čeprav morajo ob tem marsikaj prestati. Zdravljenje je postalo že tudi zelo uspešno in umrljivost manjša, kot je na primer pri nekaterih drugih boleznih. Kljub temu da je rak postal kronična bolezen, so nerealna pričakovanja, da ga je mogoče z novejšimi zdravili in načini zdravljenja ozdraviti pri vseh bolnikih.«
Veliko je bilo opozoril, da so bili zaradi posvečanja zdravstvenega sistema covidnim bolnikom ljudje z drugimi boleznimi prikrajšani za zdravstvene storitve. Kako ste sami opazili ta problem?
»Dostopnost zdravstvenih storitev je bila na vrhuncu epidemije res manjša za preostale bolnike, druga plat problema pa je bila še v tem, da ljudje niso prišli v zdravstveno ustanovo, četudi so imeli resne zdravstvene težave, ali so termine za obisk celo sami odpovedovali.«
Kako informacije o dolgih čakalnih vrstah, o katerih poročamo tudi mediji, vplivajo na bolnike?
»S tem so zelo obremenjeni, in ko jim zdravniki napišemo napotnico, tarnajo, da bodo morali spet dolgo čakati na pregled pri specialistu. Toda kljub tem oviram je naš zdravstveni sistem dober in bolnik, ki pravočasno obišče svojega zdravnika, tudi pravočasno pride na pravo mesto, kjer bo deležen zdravljenja. Nekdo v tej verigi zdravstvenega sistema bo zagotovo poskrbel za to, da bo bolnik, ki nujno potrebuje zdravstveno storitev, to tudi dobil. Sistem je tako deloval tudi med epidemijo in zdravljenje bolnikov z rakom se ni ustavilo, če so le prišli v ambulanto oziroma če jih ni ustavila okužba.
Velika težava pa je naša neučakanost. Ljudje bi radi prišli do zdravnika takoj, ko se pri njih pojavijo neke težave, in še isti dan bi te težave radi odpravili. Pričakujejo, ne le da na primer opravijo neko slikanje, ampak da dobijo zdravilo, po katerem jih bo takoj nehalo boleti, kar pa ni vedno mogoče.
Zdaj marsikoga moti tudi to, da ne morejo več prosto vstopati v prostore zdravstvenih ustanov kakor prej in da morajo svoj prihod napovedati in se naročiti. To pa še ne pomeni, da ne morejo več priti do svojega zdravnika, kakor potem morda razlagajo.
Dostopnost zdravstvenih storitev torej ni povezana le s spremembami pri delovanju zdravstvenega sistema, ampak v veliki meri tudi z ravnanjem ljudi.«
Ali opažate razlike v skrbi za lastno zdravje glede na spol, izobrazbo ali socialno pripadnost?
»Zdravniki imamo vsak svojo strukturo bolnikov, zato je samo po teh izkušnjah težko dajati neke splošne ugotovitve. Sama opažam, da ženske pogosteje prihajajo v ambulanto in da večkrat s seboj pripeljejo še moža. Vsekakor je pomembno, da je nekdo v družini tisti, ki mu je skrb za zdravje pomembna, in skrbi tudi za zdravje članov družine. Pri tem izobrazba običajno ni toliko pomembna.
Opažam tudi, da socialno šibkejši pridejo v ambulante morda še prej kot bolj situirani in da imajo vedno plačano dodatno zdravstveno zavarovanje, kar pri premožnejših ni vedno tako.
Naš zdravstveni sistem je dober tudi zato, ker so vse storitve dostopne vsem, ne glede na materialni položaj posameznika.
Ne spomnim se, da bi komu svetovala, naj si neko storitev plača, so pa ljudje danes pripravljeni za zdravje to storiti in si s privarčevanim denarjem plačajo neko storitev, da jim ni treba nanjo čakati v javnem zdravstvu.«
Pravite, da je naš zdravstveni sistem dober. Kaj pa ljudje, imamo voljo, da skrbimo za svoje zdravje?
»Imamo jo, toda običajno ne traja ves čas. Tako kot smo na splošno vajeni delati kampanjsko, tako ravnamo tudi pri skrbi za zdravje. Kljub vsemu je pomembno, da ta volja je, pa četudi ne traja enako močno ves čas.«