Zato smo se, ne le z mislimi, odpravili do zavetišča za brezdomne osebe v Murski Soboti. Ta ponuja dostojno in varno nastanitev za petnajst posameznikov in jim pomaga prebroditi težke življenjske razmere. Zavetišče deluje v okviru društva za socialno vključenost Mozaik, poleg hiše v Murski Soboti pa imajo vzpostavljeno tudi bivalno skupnost v Lemerju za sedem oseb, skupno torej omogočajo nastanitev dvaindvajsetim posameznikom. »Poleg nastanitve, ki jo ponuja zavetišče, vsakodnevno izvajamo aktivnosti, v katere se naši uporabniki vključujejo glede na sposobnosti in želje. Tako si s skupnimi močmi prizadevamo urediti njihovo socialno-ekonomsko stanje, zagotavljamo jim psihosocialno oporo ter pomoč pri osamosvojitvi, opolnomočenje na čim več področjih. Trudimo se, da se uporabniki naučijo poskrbeti zase, pomagamo pa jim pri tistih opravilih, ki jih morda sami ne zmorejo, to je predvsem pri urejanju pravic, ki jim pripadajo,« je pojasnila Polonca Felicijan, strokovna vodja zavetišča, ki z dežurnimi delavci skrbi, da imajo uporabniki podporo na voljo vse dni v letu.
V zavetišču imajo pravila bivanja in vedenja, ki jih morajo tako uporabniki kot zaposleni spoštovati. Dan se po navadi začne s pripravo zajtrka, kasneje pripravijo tudi kosilo, v popoldanskih urah pa so na vrsti številne prostočasne dejavnosti, kot so peka peciva, izdelovanje izdelkov iz lesa ali papirja ter družabne igre. »Nekateri uporabniki so vključeni v delovne programe, tisti zjutraj odhajajo na delo, tisti, ki imajo zdravstvene ali duševne težave in niso zmožni za delo, pa ostajajo v hiši, kjer opravljajo lažja gospodinjska opravila in poskrbijo za okolico,« je dodala vodja zavetišča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V SPOMIN: Lojze Gorjanc (1935–2024)
Iz Kasaške zveze Slovenije so sporočili, da je umrl Lojze (Alojz) Gorjanc, ki je s svojo predanostjo pustil neizbrisen pečat v slovenskem kasaškem športu in kasaški organizaciji.
Vsaka zgodba ima svoje značilnosti
Na obeh lokacijah so trenutno polno zasedeni in ravno med našim obiskom so v zavetišče sprejeli tri nove uporabnike. Vsak prihaja s svojo zgodbo. »Vsak uporabnik izhaja iz drugačne situacije. Lahko je to deložacija, lahko so družinske razmere, vsem, ki pridejo k nam, pa je skupno to, da so ostali brez podporne socialne mreže,« je povedala Felicijanova.
Pogovarjali smo se z dvema uporabnicama, ki so ju težke življenjske razmere privedle v zavetišče. Prva, s katero smo se pogovarjali, je v zavetišču že vrsto let, kot pravi, je to že postal njen dom. »Ljubosumje in alkohol bivšega moža sta bila vzrok, da sem se morala zateči sem. Z leti je postajalo vse hujše, posledice sem začela čutiti tudi na duševnem zdravju, to pa je bilo prelomno. Takrat sem prišla v zavetišče. Vmes sem sicer odšla živet v stanovanje, vendar so ga lastniki prodali, zato sem se vrnila, druge izbire ni bilo. Zdaj pa mislim, da ne bom več šla od tod,« je povedala in dodala, da se v zavetišču dobro počuti, s stanovalci se dobro razume in so se lepo povezali. Druga uporabnica, ki nam je zaupala svojo zgodbo, pa se je s težkimi življenjskimi preizkušnjami spoprijemala že od malih nog. »Od zgodnje mladosti so me selili od rejnikov do rejnikov, v enem primeru sem bila tudi žrtev psihičnega nasilja in dekla, ki je morala opravljati vse, kar so ji naložili. Vse to je ostalo v meni in vplivalo na duševno zdravje. Zato so me odgnali od rejnikov nazaj k mami, kjer pa se je stanje samo slabšalo. Prišlo je celo tako daleč, da sem morala na zdravljenje,« je povedala. V zavetišču se počuti dobro, veliko ji pomenita opora in možnost pogovora, zato se počasi postavlja na noge.
Kako posamezniki sprejemajo to, da so primorani priti v zavetišče, je po besedah Felicijanove odvisno od njihovih zgodb. »Ljudem, ki imajo možnost, da se sami odločijo za prihod k nam, je nekoliko lažje. Gre namreč za njihovo odločitev. Tisti, ki pa ostanejo na cesti in so primorani v to, občutijo večje stiske. Takrat to ni njihova izbira, ampak so vanjo prisiljeni. Potrebujejo namreč takojšnjo prenočitev, kraj, kjer se lahko umijejo, se pogrejejo in nekje prespijo.«
Na obeh lokacijah zavetišča, torej v Murski Soboti in Lemerju, so imeli lani 39 uporabnikov, ostalo jih je 22, preostali so odšli od njih, si poiskali novo stanovanje in službo ali pa so bili premeščeni v druge, zanje primernejše ustanove.
Med prazniki ni lahko
Zavetišče varuje tudi pred osamljenostjo, saj se tu znajdejo ljudje, ki so ostali sami, brez svojcev ali podpornega okolja. »Ravno v času praznikov pomeni tem ljudem topla roka še toliko več. Uporabniki so drug drugemu v oporo, med seboj se pogovarjajo, si izmenjujejo zgodbe, ustvarja se vzorec družinskega življenja,« je povedala vodja zavetišča. Iz vseh teh razlogov so si tudi sami pričarali praznično vzdušje. Začeli so z izdelovanjem adventnih venčkov, nadaljevali z izdelovanjem voščilnic, lotili so se peke prazničnih piškotov, poskrbeli so za okrasitev, postavili so tudi jelko. Letos so se prvič odpravili na izlet, po koncu katerega so se nagradili z večerjo ter si dan popestrili s prepevanjem, kar je bil za vse uporabnike velik dogodek. »Na božični in novoletni večer vedno pripravimo manjšo pojedino, ob tem se skupaj poveselimo, kaj tudi zapojemo, sicer pa ostajamo v hiši. Uporabnike spodbujamo, da se odpravijo k polnočnici, če imajo seveda to željo, da preživijo kakšno uro ali dve na prostem, vendar se morajo zaradi hišnega reda vrniti do dvaindvajsete ure,« je pojasnila Polonca Felicijan.
Uporabnici, s katerima smo se pogovarjali, sta nam povedali, da se imajo za praznike vedno lepo, pričarajo si praznično vzdušje. »Vendar ni enostavno biti sam, občutek ni ravno dober, ker dom je vseeno dom,« je še dodala ena izmed njiju. Zaradi vseh težkih zgodb, ki smo jim priča v zavetiščih, je toliko pomembneje opozarjati na problem brezdomstva. »Dejstvo je, da je že en človek, ki ostane brez doma, preveč. Zato moramo gledati mimo številk na to, kje je naša družba, in delovati v smeri, da do brezdomstva sploh ne pride. Če pa že pride, je nujno, da se znamo ustrezne službe med seboj povezati in uporabnikom ponuditi ustrezno pomoč,« je dodala Felicijanova.