Martina Domanjko je tista, ki je kriva – in ki je nato zraven potegnila še Marijo Pušenjak – da je zelemenjava našla svoj domicil tudi v Ljutomeru. Martina in Marija sta tako Ljutomer priključili vseslovenskemu gibanju, na katerem si ljudje izmenjujejo več kot le semena in sadike, izmenjajo si namreč tudi izkušnje, znanja in še marsikaj, kar je pri lastnem vrtnarjenju več kot dobrodošlo.

Marija Pušenjak: »Midve sva k sodelovanju pritegnili še društvo Rast, ki deluje na Osnovni šoli Manka Golarja, tako, da je na naših zelemenjavah princip podoben kot drugje, sva ga pa malce dopolnili. Torej – princip zelemenjav je tak, da pač nekaj prineseš, recimo seme ali sadiko, pa nekaj odneseš. Če pa ne prineseš nič, nekaj pa vzameš, potem pa pri nas daš dobrodelni prispevek za društvo Rast.«

Njihova srečanja, pravi Marija, so vedno zelo prijetna, včasih pripravijo kakšno predavanje, ali pa povabijo kakega gosta, zmeraj pa je izmenjava semen ali sadik. Marija in Martina pa vedno pripravita tudi kaj za pod zob; ker zdaj to ostale obiskovalke vedo, tudi same kaj spečejo, pripravijo in prinesejo. Tokrat so poizkušali fižol in sicer je Marija pripravila fižolov namaz, Martina pa fižolovo jed s Cerkljanskega.

Februarska zelemenjava ima vedno poudarek na semenih, maja na sadikah, jeseni pa si izmenjujejo tudi pridelke ter že sadike zimske solate recimo.Marija Pušenjak: »Bistvo zelemenjav je predvsem v ohranjanju domačih semen, pa tudi v druženju in izmenjavi izkušenj.«