Strast do vlakov in vsega, kar je povezano s potovanjem z njimi, se pri mnogih začne že v otroštvu, ko dobijo v dar svoj prvi model železnice, in ne pojenja vse življenje. Čeprav tudi pri nas, še bolj pa v tujini, vozijo čedalje hitrejši in vse tišji vlaki, tiste prave zanesenjake še vedno vznemirjajo sopihajoče lokomotive, drdranje koles po zarjavelih tirih ali škripajoče zavore, ko se vlak ustavlja na postaji, ter še marsikatera značilnost, ki jo povezujemo s preteklostjo železniškega prometa. Morda so prav zato tako priljubljeni tudi železniški muzeji, saj jih najdemo v skoraj vsakem velikem evropskem mestu, imamo pa jih tudi v Sloveniji. Osrednji je Železniški muzej Slovenskih železnic v Ljubljani, mnogi poznajo tudi Muzej južne železnice v Šentjurju, pravi zaklad pa se skriva nedaleč od nas – na železniškem postajališču Osluševci na progi Ormož–Pragersko, kjer je mogoče obiskati muzej in učni center železniške zgodovine Stanica.
Namesto počitka veliko dela
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Sobotni recept: Pikantni zelenjavni rezanci
Imate radi azijske jedi? Poskusite tole.
Za muzejem stoji društvo Prleški železničar, ki združuje prav take zanesenjake, kot smo jih opisali v uvodu, idejni oče muzeja in lahko bi rekli njegov glavni kustos pa je podpredsednik društva Janko Korpar. Upokojenec, ki živi nedaleč od postaje, upokojitev pa je dočakal kot skrbnik elektrifikacije prav pri Slovenskih železnicah, je dal pobudo, da društvo za svoje potrebe uporabi opuščeno čakalnico na železniškem postajališču Osluševci, ki po gradnji moderne platforme na postajališču ni več služila svojemu namenu. »Leta 2010 je bil stari objekt na postaji predviden za rušenje in neka sodelavka me je poklicala in mi predlagala, da ga jaz vzamem v najem in si v njem uredim kako vikend hišico. Ker bi mi bilo žal, če bi objekt podrli, sem se odločil, da ga res vzamem v najem,« nam je začel pripovedovati Korpar.
Ampak namesto da bi si tu uredil prostor za počitek in sprostitev, si je z njim naložil veliko dela, ki pa ga, kot se lahko prepriča vsakdo, izjemno veseli. »Člani društva Prleški železničar smo imeli takrat nabranih že veliko starih predmetov, s katerimi nismo vedeli kam, zato smo sklenili, da tu uredimo muzej in eksponate razstavimo.« Osrednji objekt muzeja je lepo prenovljena nekdanja postajališčna stavba, ob vstopu v katero se vam bo čas hitro zavrtel desetletja nazaj. K temu prispeva notranja oprema objekta, s katero so poustvarili duha prostorov, v kakršnih so nekoč čakali na vlake, in še danes lahko v tem prostoru, ki ga ima društvo za druženje, posedite in poklepetate – celo ob šilcu domačega žganja, s katerim postreže Korpar.
Vdihnejo jim novo življenje
Tako zavzeto kot prenove osrednjega objekta so se v društvu lotili tudi restavracije vagona iz leta 1926. »Bil je madžarski poštni, potem so ga uporabljali delavci železniškega gradbenega podjetja, 30 let pa je bil odstavljen. Ta vagon, ki smo ga dobili v razsulu, smo obnovili in v njem postavili prometni urad, kot je bil nekoč,« nam je še eno pritiklino muzeja, na katero so posebej ponosni, opisal Korpar. Predmeti, ki jih imajo razstavljene na Stanici, so večinoma s prekmurskih in prleških prog, nekaj tudi z drugih slovenskih in hrvaških. Eksponat, na katerega so najbolj ponosni, so dobili iz Maribora. To je napajalnik za vodo, kakršne so nekoč uporabljali na postajah, da so parnim lokomotivam dovajali vodo. Njihov je iz leta 1846 in je tako najstarejši eksponat v zbirki.
Na območju muzeja najdemo še druge lično urejene objekte, v katerih prikazujejo zgodovino železnic, v enem od njih so na ogled postavljene makete železnic, ki jih izdelujejo člani društva sami, večja med njimi prikazuje ormoško železniško postajo, kot je bila videti v 70. letih prejšnjega stoletja. Del zbirke muzeja je razstavljen tudi na prostem. Tu boste lahko ugledali premikalno lokomotivo iz leta 1973, izdelano v Slavonskem Brodu, del potniškega vlaka Fiat – kabino in del sedeža –, kakršni so bili na naših železnicah dolgo v uporabi, zdaj pa so jih večino poslali v razrez, pozornost pritegne drezina, ki jo je uporabljal preglednik proge v Kidričevem, impozantna pa je tudi zbirka prevoznih sredstev, ki niso vozila po tirih, to je zbirka starodobnih koles, ki jih hrani društvo.
Ob prihodu na Stanico pa vas bo pozdravila tudi skulptura prometnika, izdelana iz starih voznih materialov. Člani društva znajo skratka številne predmete, ki so drugim stara šara, predelati na nov način oziroma odpadu vdihniti novo življenje. Kot pravi naš sogovornik, nenehno oprezajo za kakšnimi novimi eksponati za svoj muzej, sploh ko se kje obnavlja kaka postaja, skušajo priti do česa starega, a je to čedalje težje. »Danes je te stare predmete že skoraj nemogoče dobiti, ker je praktično že vse modernizirano,« pravi Korpar in doda, da so lastnik večjih eksponatov v muzeju Slovenske železnice, društvo pa jih z njihovim dovoljenjem razstavlja. Njihov muzej je tudi učni center, zato k njim prihajajo zgodovino železnic spoznavat otroci iz vrtcev in šol, študenti s fakultete za gradbeništvo, pa tudi mnogi drugi, ki jih pritegne preteklost naših železnih cest. In takih ni malo, v Osluševce, majhen kraj pri Ormožu, jih zavije od 2500 do 3000 na leto.
