Brenčičeva se je pred leti odločila nadaljevati družinsko tradicijo. »Dimnikarsko delo me spremlja že od malih nog. Ta poklic sta opravljala tako dedek kot oče. Tradicija se mora nadaljevati, čeprav si kot majhna deklica nisem nikoli predstavljala, da bom delala kot dimnikarica, sva pa z bratom že od malih nog pomagala pri raznih opravilih v podjetju,« opisuje. Sprva je v podjetju ABD dimnikarstvo opravljala delo v pisarni, kasneje pa začela hoditi na teren, saj pravi, da se človek največ nauči prav s praktičnim delom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Pomurju nasilje v družini in ugriz živali
V preteklem dnevu smo policisti v Pomurju obravnavali štiri kazniva dejanja, deset kršitev javnega reda in miru, prometno nesrečo z materialno škodo, dve poškodbi vozila na parkirnem prostoru, pet povoženj divjadi in ugriz živali.
Želi si več dimnikark
»Mislim, da so me stranke sprejele odprtih rok, so pa bile seveda presenečene, da ženska opravlja dimnikarsko delo. Zdaj že tretjo kurilno sezono opravljam delo na terenu, tako da so me že spoznali, in tudi moji sodelavci so strankam povedali, da lahko pričakujejo, da jih obišče dimnikarica,« pravi Brenčičeva. V Sloveniji je sicer kar nekaj žensk, ki so končale dimnikarsko šolo, vendar so na terenu največ tri, dodaja. V tujini jih je nekoliko več, a kot poudari sogovornica, v Sloveniji na splošno primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni delati na terenu oziroma opravljati težja, fizično naporna in umazana dela.
»Rada sem na terenu, kjer srečujem različne ljudi, malo poklepetam z njimi, še posebej starejši so veseli, če jim namenim kakšno lepo besedo in nasmeh,« pove in doda, da se ljudje še danes primejo za gumb, ko vidijo dimnikarja, vendar to ni več tako pogosto, kot je bilo včasih. Predvsem bi sogovornico veselilo, če bi se še katera ženska opogumila in odločila za ta poklic. Pa tudi možje, saj pravi, da se danes za poklic dimnikarja ne odločajo niti oni. »Delo dimnikarja ni več tako težko in naporno, kot je bilo včasih, ko so dimnikarji delali od jutra do poznega večera, k strankam hodili peš ali s kolesom in niso imeli na voljo toliko različnega orodja kot danes,« opiše. Pravi, da če je to delo ne bi veselilo, bi se poznalo v odnosu s strankami in pri opravljanju dela.
Ženske se morajo bolj potruditi, če delajo v moškem poklicu
Brenčičeva pravi, da je vsak poklic lepo opravljati, če ga opravljaš z veseljem. Fizično zahtevno pri njenem delu je čiščenje kurilnih naprav. »Se pa vse da, saj smo ženske sposobne marsikaterega opravila. Je pa res, da se moramo še toliko bolj potruditi in izkazati, če delamo v moškem poklicu,« poudari.
Ugotavlja, da ljudje za svoje kurilne naprave skrbijo, je pa res, da nekateri bolj, drugi manj. »Stranke opozarjam na nepravilnosti in jim tudi predlagam rešitve. Kurilne naprave je treba redno čistiti in vzdrževati, da delajo pravilno ter varno,« opozarja. V družinskem podjetju imajo 15 zaposlenih, od tega jih 12 dela na terenu. Sploh v zadnjem obdobju je njihov delovni čas zapolnjen, trudijo pa se predvsem prilagajati strankam. Brenčičeva še meni, da ima vsak poklic svoje zahteve, specifike in standarde, tudi njihov. »Če se komu vnamejo saje v dimniku ali se zgodi kakšna nesreča v zvezi s kurilno napravo, ne smemo vseh dimnikarjev metati v isti koš. Nekateri namreč svoje delo opravljajo z veseljem in vanj vložijo ogromno energije in truda.« Obenem poudari, da dimnikarsko delo ni več le tradicionalno čiščenje dimnikov in štedilnikov, pač pa zahteva veliko znanja o razvoju in tehnologiji kurilnih naprav. »Treba je poznati pravila o vgrajevanju in delovanju vseh kurilnih naprav ter dimnikarske predpise.«
Celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki Pena.