Na Dnevu pšenice, ki ga organizira Kmetijsko-gozdarski zavod Murska Sobota na Biotehniški šoli v Rakičanu, kmetje in preostala zainteresirana javnost dobijo odgovore o pričakovani količini in kakovosti pridelka žit. Na tem dogodku je nekoč potekal sklepni krog pogajanj med pridelovalci in mlinarji o odkupni ceni krušne pšenice. Zdaj že drugo leto ni več tako. S končnimi odkupnimi cenami so bili kmetje lani seznanjeni šele sedmi dan po začetku žetve. Tudi letos še ni nič znanega o odkupnih cenah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Ob neznanki z odkupnimi cenami je nekaj skrbi med kmete vnesel tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan. Ta je poudaril, da je bila sedanja finančna perspektiva za poljedelstvo dokaj ugodna. V sedanji perspektivi je Slovenija uveljavljala neposredna proizvodna plačila za krušna žita, ki naj bi bila spodbuda za večjo samooskrbo. Drug pomemben del so kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP), namenjena za zaščito pitne vode. Ob koncu sedanje finančne perspektive bo treba pripraviti analize in ocene pozitivnih učinkov sprejetih ukrepov. Židan je poudaril, da je treba KOPOP razumeti tudi kot ukrep prilagajanja na podnebne spremembe, in te so bile v letošnjem letu za žito izredno neugodne, čeprav ni bilo zmrzali.
Neposredno z vremenom je močno povezana tudi samooskrba z žiti na letni ravni, ki se giblje med 55 in 75 odstotki, pri krušnih žitih pa med 55 in 65 odstotki. To nihanje ni neposredno povezano z zasejanimi površinami, saj tudi naši kmetje sledijo evropskim kmetom in njihovim odzivom na odkupne cene. Nihanje v samooskrbi je povezano z vremenskimi spremembami. Zato bo po Židanovi oceni treba vložiti kar nekaj naporov, da v naslednji finančni perspektivi ohranimo in še naprej spodbujamo pozitivne ukrepe.
Neugodne razmere za pridelavo
Branko Virag, direktor Kmetijstva Panvita, je razmere za pridelavo žita v letošnjem letu ocenil kot izredno neugodne. Vsi pridelovalci so imeli velike probleme že z jesensko setvijo zaradi razmočenih tal po nadpovprečni količini padavin. Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram je bilo z žitom zasejanih 69 tisoč hektarjev njiv, od tega okrog 30 tisoč hektarjev s krušnim žitom – to je za pet tisoč hektarjev manj kot leta 2013 in je posledica odziva ne samo naših, ampak vseh evropskih in tudi ameriških kmetov, da so zmanjšali zasejane površine s pšenico zaradi nizkih odkupnih cen.
Pridelovalec Franc Küčan, glavni pogajalec kmetov o odkupnih cenah pšenice, je povedal, da se jim na dosedanjih dveh sestankih še ni uspelo dogovoriti o parametrih kakovosti, ki naj bi jih mlinarji prilagodili evropskim. Niso bili pripravljeni sprejeti večjega razpona znotraj posameznih kakovostnih razredov. Da bodo pogajanja o odkupni ceni težka, je podkrepil s še enim podatkom. Mlinarji so na enem od sestankov predlagali, da se stroški pridelave pšenice na hektar računajo na izhodišču šest ton na hektar namesto 5,3. Višji pridelek bi znižal stroške pridelave za od 25 do 30 evrov in to bi bil argument za zniževanje odkupne cene.
So se pa v tem obdobju povečale površine, zasejane z drugimi žiti, npr. tritikalo, ki pa žal ne dozori na njivah, ampak konča kot zelena masa v bioplinarnah. Virag je poleg neugodne jeseni omenil tudi neugodne druge mesece, izjema je bil izredno topel januar, ko je že kazalo, da bo pšenica nadomestila jesenske zaostanke v rasti, vendar je prišlo poldrugi mesec trajajoče zimsko obdobje. April je bil praktično edini mesec, ko je bilo mogoče izvajati agrotehnične ukrepe na njivah. Z majem pa so se začele neugodne vremenske razmere s prvimi nevihtami, točo in viharji, ki lokalno trajajo še danes. Značilnost tega časa je tudi nadpovprečna količina padavin, ki je idealna za razvoj bolezni, najprej rje in pepelovke, zdaj pa so žita izpostavljena glivičnim boleznim na klasu, ki lahko praktično uničijo pridelek. Okužen pridelek ni primeren za mlin, pri nekaterih boleznih pa niti za krmo ne.
Ob vseh teh tegobah prihaja tudi pri pridelavi žita do pozitivnih premikov. Robert Janža in Franc Jakič, oba sta z Biotehniške šole Rakičan, sta predstavila rezultate mednarodnega projekta Iwmpraise oziroma strategijo integriranega varstva pred pleveli v ozimni pšenici. Gre za poskus mehanskega medvrstnega uničevanja plevelov.
Še brez dogovora o kakovostnih parametrih
Pridelovalec Franc Küčan, glavni pogajalec kmetov o odkupnih cenah pšenice, je povedal, da se jim na dosedanjih dveh sestankih še ni uspelo dogovoriti o parametrih kakovosti, ki naj bi jih mlinarji prilagodili evropskim. Niso bili pripravljeni sprejeti večjega razpona znotraj posameznih kakovostnih razredov. Da bodo pogajanja o odkupni ceni težka, je podkrepil s še enim podatkom. Mlinarji so na enem od sestankov predlagali, da se stroški pridelave pšenice na hektar računajo na izhodišču šest ton na hektar namesto 5,3. Višji pridelek bi znižal stroške pridelave za od 25 do 30 evrov in to bi bil argument za zniževanje odkupne cene. Podlaga za izračun stroškov ostaja 5,3 tone pridelka. Kmetje glede na gibanje cen certificirane pšenice (to je doma pridelana pšenica v posameznih državah in je identična naši izbrani kakovosti) med 160 in 170 evri pričakujejo podobne odkupne cene tudi pri nas. Küčan je poudaril, da cena ni več odvisna samo od pogajalcev, ampak od odkupnih cen konkurence. V tem trenutku imajo naši kmetje srečo, da imamo velikega kupca, ki ni neposredno povezan z domačo mlinsko industrijo, z dobrimi odkupnimi cenami, ki se jim morajo domači kupci prilagajati.
K temu velja dodati še en podatek – zasejanih 30 tisoč hektarjev s krušno pšenico je praktično dovolj za domače potrebe, če upoštevamo pridelek pet ton na hektar. Vendar komaj 60 odstotkov te pšenice pristane v domačih mlinih, veliko pa je tudi izvozimo.
