Zgodba: Za ljubezen ni nikoli prepozno

Sedel je pri mizi v kotu. Sam. A način, s katerim je srebal kavo, je dal slutiti, da ne želi biti sam. Mencajoče je pogledoval naokoli in nehote začel prisluškovati pogovoru zaljubljencev pri sosednji mizi. »Oprostita, mar lahko prisedem? Nehote sem vama prisluškoval. Ne morem si kaj, da ne bi k temu sam nekaj dodal,« je rahlo zadržano, a vendarle odločno pristopil k sosednji mizi. Zaljubljenca sta se spogledala. Ni jima bilo lagodno, a vendar prošnje moža častitljivih let nista mogla zavrniti.

Istočasno izgubila zakonska partnerja

»Kaj bi dal, da bi lahko sedaj tudi sam takole v gostilni sproščeno klepetal z mojo ljubo. Saj ne, da teh ni bilo veliko, sploh, ko sem bil vaših let,« namigne fantu. »A prav zares, rad sem imel le dve ženski v življenju. Ena mi je umrla... Kar nekaj časa sem mislil, da bom z njo umrl še jaz. Tako hudo mi je bilo samemu ostati v prazni hiši, v kateri je vse spominjalo na njo. Na vse, kar sem imel, na njeno milino, lepoto... Joj, kako so mi jo prijatelji zavidali. Drugo sem po petdesetih letih znova našel... Takrat je bila moje dekle. Leto dni sva hodila. Spomnim se, kako sva se zaljubljeno sprehajala ob naši obali. Spoznala sva se namreč v koloniji. Nato je ona obiskovala mene v Mariboru, jaz njo v Celju. Leto dni. Takrat so bili drugi časi. Hočem reči, častno sva se obnašala, nisva spala skupaj.«

Zakaj sta se razšla, sta se spraševala poslušalca, a pripovednega toka starca nista hotela zmotiti. »Pravzaprav sem mojo Celjanko kasneje, ko sva bila oba srečno poročena, vsak s svojo boljšo polovico, in imela otroke, večkrat opazil na kulturnih dogodkih. Oba sva namreč na neki način soustvarjala kulturo v najinih okoljih. A nikoli nisva spregovorila niti besede. Le pogledala sva se od daleč. Še danes ne vem točno, zakaj.« Morda zato, ker sta drug do drugega še gojila močna čustva, sta se nemo spraševala poslušalca. Možakar je nadaljeval. »Nekaj časa po smrti žene sem se vrnil v Maribor. Kar tako, brez posebnega razloga, sem sedel v eno mojih nekoč priljubljenih gostiln in naročil kosilo. Za sosednjo mizo je sedela skupina starejših žensk. Občutil sem njihov pogled na meni, opazil šepetanje med njimi. Pa sem pristopil. 'Mar niste vi Srečko?' me je vprašala najbolj zgovorna med njimi. 'Sem,' sem odgovoril. 'Me mar poznate?' V pogovoru sem ugotovil, da gre za nekdanje sodelavke moje prve velike ljubezni. A nje ni bilo med njimi. 'Kaj pa je z Nado?' sem jih vprašal. 'Odkar ji je umrl mož, nikamor noče,' so mi povedale. V tistem trenutku sem v želodcu znova občutil metuljčke. Zmedeno sem se poslovil in se vrnil k mizi. Presenečen sem bil, bi lahko rekel. Presenečen zato, ker sva tako rekoč istočasno izgubila zakonska partnerja. A še bolj presenečen sem bil nad mojim telesom, v katerem so se zbudila čustva, za katere nisem vedel, da jih sploh še premorem.«

Česar v mladosti nista upala užiti

Napetost pri poslušalcih je naraščala. »Misel na Nado mi je povsem okupirala misli, dokler nisem vzel v roke imenik, poiskal njeno telefonsko številko in poklical. Po začetnih floskulah v stilu 'Kako si?', sem končno zbral pogum in jo kar direktno povabil na zmenek. Morda je sama tudi zaradi presenečenja takoj privolila. Moje življenje je znova dobilo barve. Dobilo je pravo mavrico! Doživela sva tisto, česar v rani mladosti nisva upala zaužiti. Dopolnjevala sva drug drugega. Na vseh področjih. V tisti močni ljubezni si nikoli nisem mislil, da bi lahko karkoli stopilo med naju.« »Kako to mislite? Kaj se je zgodilo?« je napeto bruhnilo iz ust mlade, ravno tako na moč zaljubljene poslušalke. »Dekle, mlado si še. Morda kdaj tudi sama prideš do te točke. Težko jo je razložiti. Tudi ljubezen v jeseni življenja ima svoje ovire, morda še močnejše kot druge. V mladosti so bili pogostokrat starši tisti, ki kdaj niso odobravali naših izbir. Kasneje so to lahko otroci, četudi odrasli. Drži, te ovire lahko sprva streš, pohodiš, a kljuvajo v tebi. Sprva potiho, nato vedno glasneje. Morda zaradi njih partnerja začneš gledati v drugačni luči. Stvari, ki so ti bile na njem sprva všeč, postajajo moteče. Vedno bolj moteče.« Na njegovem obrazu se je pokazala solza. Mučna tišina je rezala sicer poln prostor. »Prosim, opravičita mi. Nisem vaju hotel spraviti v slabo voljo. Vse dobro vama želim,« je še izrekel in nenavadno hitro odšel iz gostilne.

Ko je mimo drevoreda hodil do avta so mu glavo napolnjevale najrazličnejše misli. Se naj k Nadi sploh vrne? Njena vedno večja odrezavost mu vsak dan bolj rani srce. Sam ji milo za drago prav redno vrača, sam sebi prizna. Tisto, kar mu največkrat očita, je njegova samovšečnost, mnenje, da je v življenju le on postal »nekdo«, da je »nekaj več«. Brez laganja samemu sebi ne more reči, da to ne drži. Ponosen je na to, kar je bil, na svoje delo in prav boli ga misel, da gre vse to počasi, a vztrajno v pozabo.

Da jesen življenja ne bo hladna zima

Že dolgo o svojem življenju, o svojih ljubeznih ni razmišljal na glas. Prepustil se je toku. Pogovor z mladima zaljubljencema, no, v bistvu je govoril le sam, je deloval kot obisk terapevta. Težav ni več tlačil v sebi ali, še huje, jih skrival pred drugimi, kot da jih ni. Prijel jih bo za rep! Niso krivi otroci. Ne odločujoče. Bo njegov ego zmagal v boju za ljubezen? Bo pobil tisto ljubezen, ki je brezpogojna in ki lahko enako močno gori tako revežu kot pomembnežu? Kako rad bi čas prevrtel 17 let nazaj, ko sta se vnovič srečala. Kaj bi dal, da bi te občutke podoživel še enkrat. V teh mislih so ure letele mimo njega. Ljubezni, ki jo je imel z ženo, ne more obuditi. Nje ne more obuditi. A Nada je še tu. V tem trenutku nestrpno in živčno pogleduje na uro in upa, da je z njim vse v redu. Rada ga ima. To ve. In tudi sam jo ima neizmerno rad. Tudi to ve. Zakaj bi torej dopustil, da se jesen življenja prevesi v hladno zimo?
P. S. Zgodba je resnična, le imena so izmišljena.