V začetku minulega leta smo pisali o na videz običajni meščanki Dolnje Lendave Magdi Fejtö, katere slika na stropu ene od lendavskih kavarn je pritegnila pozornost našega zunanjega sodelavca, da je začel raziskovati njeno življenjsko zgodbo. Izhajala je iz judovske družine in bila že od zgodnje mladosti aktivna v družbenem življenju. Bila je aktivna članica izraelitskega ženskega društva, ki je v prvi polovici dvajsetih let v Kaposvarju organiziralo kopico dobrodelnih prireditev, gledaliških predstav in glasbenih večerov. Le nekaj dni pred dvajsetim rojstnim dnem jo je zasnubil Geza Fejtö, ki je postal upravitelj podružnice delniške družbe »Našička tvornica tanina i paropila, d. d.« s sedežem v Dolnji Lendavi. O njej izvemo še, da se je z možem in otroki v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja preselila v Budimpešto, kjer so preživeli drugo svetovno vojno, večina njenih sorodnikov pa je bila žrtev holokavsta.
Še bolj zanimiv kot Magdina zgodba je bil dogodek, o katerem smo pisali slaba dva meseca pozneje. Avtor je namreč nedolgo po objavi članka prejel sporočilo neznane gospe, ki se je glasilo: »Pozdravljeni, sem Magdina vnukinja. Bi se lahko pogovorila o vašem članku?« Neverjeten splet okoliščin je v le nekaj dneh privedel do tega, da so članek o Magdi, preveden v španščino, angleščino in madžarščino, brale tri veje potomcev Magde. Magdina vnukinja je povedala, da njena družina o življenju prednikov v Prekmurju pred drugo svetovno vojno ni vedela veliko, nato pa je dejala, da bi lahko o družini Fejtö povedal več njen oče. Takoj po seznanitvi s člankom je njen oče, Magdin sin Ervin Fejtö, izrazil željo, da z družino obišče Lendavo. In tako je tudi bilo, v Lendavo so prišli 4. marca.
Veliko zgodb o Judih
Veliko smo pisali o Judih v Prekmurju, ena od takšnih zgodb je tudi o soboški družini Frim, o kateri dolgo časa ni bilo prav veliko znanega. Živeli so v današnji Slovenski ulici in bili lastniki železnine. Člani družine so bili dedek, oče – lastnik železnine, žena Katarina in sin Nikolaj. Ko je bil lastnik železnine aretiran in odpeljan, se je Katarina s svojim sinom zatekla na Madžarsko, kar pa ju ni rešilo končne usode. O dečku Nikolaju, ki je dočakal zgolj štiri leta, ni bilo znanega prav nič in morda nikoli ne bi vedeli, kako je bil videti, če se ne bi v eni od 99 judovskih knjig, ki jih v posebni zbirki hrani Pokrajinska in študijska knjižnica (PiŠK) Murska Sobota, pojavil podpis Ladislava Frima, njegovega očeta. Ta je avtorja spodbudil k raziskovanju in prišel je do Ladislavove sestre Zseni, ki se je preselila čez lužo, med njenimi fotografijami, ki jih je avtor članka prejel od potomcev, pa je bila tudi Nikolajeva.
Zanimiva je tudi zgodba o kalvinskem duhovniku Karolyu Pothu, ki je deloval v Motvarjevcih. Gre za človeka, ki je pred holokavstom rešil na desetine prekmurskih Judov s tem, da jim je dovolil prestop v kalvinsko veroizpoved. V zvezi s tem smo pisali o gospodu, ki živi v Dubrovniku in je zadnji moški potomec ene od najznamenitejših prekmurskih judovskih družin. Skoraj osemdeset let je živel brez rojstnega lista vse do razkritja, zakaj je tako. V matičnih knjigah so bila poleg njegovega najdena imena številnih prekmurskih Judov, ki so se »pet pred dvanajsto« s s spremembo veroizpovedi reševali pred končno usodo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Na meji in za njo
(Iz)brane strani smo posvetili tudi dogodkom v Porabju. V začetku leta so v Monoštru odprli razstavo o tiskarni družine Wellisch. Ta je bila prva v Porabju, obrtno dovoljenje so dobili leta 1892, tiskati pa začeli leto kasneje. Nekaj časa so v tej tiskarni tiskali tudi takratni murskosoboški tednik Muraszombat es videke oziroma Murska Sobota in okolica, Bela Wellisch ml. je bil nekaj časa celo njegov urednik. Wellischevi, ki so kasneje odprli še poslovalnico v Murski Soboti, so ponujali knjige in dnevno časopisje, revije, pisarniški material, ovojnice, pisala, dopisne liste kot tudi druge tiskovine, kot so vabila, računi, vizitke, ceniki in podobno. Zapuščina tiskarne Wellisch je precejšnja, do danes je ohranjenih več kot sto izdelkov. Večino del v prekmurščini hranijo v PiŠK, nekatera pa so dostopna tudi na spletu. Med izdelki je bil tudi prvi koledar v prekmurščini, Dober Pajdas Kalendarium.
Spomnili smo se tudi 30. obletnice odprtja mejnega prehoda Martinje/Gornji Senik in s tem uresničitve dolgoletne želje porabskih Slovencev, da bi dobili neposredno povezavo z matičnim narodom. Zgodovinski trenutek najbolje opišejo besede takratnega madžarskega predsednika Arpada Göncza: »Dovolite mi torej, da praznujem, norost je končno umrla.« Po odprtju omenjenega mejnega prehoda je bilo veliko prehajanj meje, srečevanj sorodnikov in prijateljev ter takšnih in drugačnih druženj. Znova so se vzpostavile skrhane sorodstvene vezi, spletla številna nova prijateljstva, ljubezni. Ljudje so se začeli družiti na prireditvah, ob mašah, na športnih srečanjih, sklenila so se mnoga pobratenja in sodelovanja med številnimi društvi, šolami in organizacijami. Obletnico so s proslavo proslavili 7. oktobra.
Izgubljeni in najdeni
V minulem letu smo obiskali tudi veliko zanimivih predavanj. Rodoslovec Dejan Süč je v PiŠK ob dnevu spomina na žrtve holokavsta predstavil življenje »izgubljenega soboškega sina« Zoltana Laszla in prvič dokazal, da so tudi prekmurski Judje preživeli vojno z zaščitnimi potnimi listi švedskega diplomata Raoula Wallenberga. Tega je leta 1944 WRB (War Refugee Board), ki ga je ustanovil Franklin D. Roosevelt za pomoč žrtvam sil osi, poslal na diplomatsko misijo v Budimpešto. Njegova naloga je bila pomagati in rešiti madžarske Jude. S finančno podporo WRB in švedske vlade je ustanavljal bolnišnice, vrtce, splošne kuhinje in zavetišča, ki so bili neke vrste mednarodni geto v Budimpešti za ljudi z Wallenbergovim zaščitnim potnim listom in njihove družinske člane. Ti dokumenti so zagotavljali skoraj 100-odstotno zaščito in razen redkih izjem so vse osebe s tem potnim listom preživele. Med njimi je torej bil tudi Zoltan Laszlo, ki je bil eden največjih industrialcev v globalnem smislu. Če ste kadar koli kupovali ključe na Madžarskem, niste mogli mimo tega, da se v vaši roki ne bi znašel ključ z napisom Elzett. Ime tega največjega madžarskega ključavničarskega podjetja nosi inicialke svojega ustanovitelja po nemški izgovorjavi – Laszla Zoltana. Tovarna, kjer so najprej izdelovali mišelovke, je bila ena največjih svetovnih proizvajalk ključev. Največja bizarnost ob tem je, da se oseba z imenom in priimkom Zoltan Laszlo v Murski Soboti ni nikoli rodila. Süč se je tako več mesecev ukvarjal z vprašanjem, kako lahko nekdo, ki je nesporno rojen v Murski Soboti, ne obstaja v matičnih knjigah. Ugotovil je, da se je Laszlo rodil kot Zoltan Reif in se je njegovo ime zato tudi najbrž izgubilo.
Na desnem bregu Mure je zgodovinar Ivan Rihtarič ob 60. obletnici smrti Clotarja Bouvierja ml. pripravil predavanje o tej znani radgonski družini, obletnica pa je sovpadala tudi s 170-letnico radgonske penine, pridelane po klasični šampanjski metodi, ki jo je prvi v svet poslal Anton Kleinošek. Družina Bouvier naj bi prišla iz francosko govorečega dela Švice in že 60 let pred pojavom Kleinoškove penine so imeli posesti v Hercegovščaku. Začetnik vinogradniške dejavnosti je bil Franc Ksaver Bouvier, v zvezi z njegovim sinom Clotarjem pa je najbolj znan podatek, da je leta 1910 v Hercegovščaku na svojih posestvih našel do tedaj neznano vrsto vinske trte in jo poimenoval Bouvierjevo grozdje (danes znano kot ranina), ki je priznana kot ena od avtohtonih slovenskih vinskih vrst. Osrednja tema predavanja sta bila sicer življenje in smrt njegovega sina Clotarja ml. Rihtariča je predvsem zanimalo, kdaj in kje je umrl ter kje je pokopan. Do podatkov mu je pomagal avstrijski ljubiteljski zgodovinar Franz Josef Schober, ki mu je poslal njegovo osmrtnico. Izvedel je, da je živel v Gradcu na Hoffgasse 7, da je umrl 12. junija 1962, pokopan je bil 18. junija. Nato je bila njegova žara leta 1963 prenesena na pokopališče v Frohnleiten.
Veliko o nasilju
Veliko pozornosti smo namenili problematiki nasilja. Mladostniško prestopništvo s poudarkom na nasilnem vedenju otrok do svojih staršev in družine je družbeni pojav, ki je v zadnjem obdobju vse pogostejši, a še vedno premalo raziskan, o tem pa je premalo ozaveščena tudi javnost. Kot sta v svojem članku, enem redkih na to temo v Sloveniji, ugotavljali delavki Centra za socialno delo (CSD) Pomurje Saša Car in Sandra Zemljak, sta glavna vzroka za to pomanjkanje strokovne literature ter malo prijavljenih primerov nasilja. Primere tovrstnega nasilja so v CSD Pomurje obravnavali, dvema mladoletnikoma, ki sta bila stara 16 let, je bil izrečen tudi ukrep prepovedi približevanja. Opravljene študije kažejo, da po številu ni razlik med spoloma mladoletnikov, ki izvajajo nasilje, so pa fantje pogosteje fizično nasilni, medtem ko so dekleta predvsem psihično nasilna.
Udeležili smo se tudi dveh strokovnih posvetov, ki sta ju lani organizirala CSD Pomurje in Policijska uprava Murska Sobota. Na prvem je bila predstavljena problematika nasilja v družini oziroma konkretno nasilje v intimnopartnerskih odnosih. Podatki kažejo, da so intimnopartnerski umori na svetovni ravni v porastu, še bolj kritično je bilo po podatkih iz novejših poročil obdobje epidemije. V Sloveniji imamo v povprečju od pet do sedem tovrstnih umorov na leto. Pri analizi osebnostnih in psiholoških značilnosti storilcev je bilo ugotovljeno, da gre sicer za heterogeno skupino posameznikov, vendar so skoraj vsem skupna močna tradicionalna, patriarhalna prepričanja glede partnerskih odnosov in spolnih vlog.
Drugo predavanje je osvetlilo problematiko nasilja nad otroki, opozorili smo na nasilje v šoli. Znotraj šol se dogajajo vse oblike nasilja, od spolnega nasilja strokovnih delavcev do hudih oblik nasilja med vrstniki. Ravno dan pred posvetom, je takrat povedal glavni inšpektor za Inšpektoratu RS za šolstvo in šport Simon Slokan, so obravnavali primer, ko so trije učenci sedmošolcu z olfa nožem porezali ušesa in roke. Kot je razkril, so v letu 2020 na inšpektoratu obravnavali 34 primerov nasilja v šoli, v letu 2021 33 primerov, s tem da so bile šole takrat pol leta zaprte, lanske številke pa so zastrašujoče. Do priprave podatkov so imeli na inšpektoratu 65 obravnav nasilja, s tem da se je do predavanja na strokovnem posvetu (ta je bil konec novembra) to število povzpelo že na 70.
Novo o zgodovini
Predstavili smo tudi kar nekaj monografij. Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) je ob 60-letnici mariborske spomeniškovarstvene službe izdal monografijo Dediči prostora, varuhi pomnikov, v kateri sta zajeta kulturna dediščina severovzhodne Slovenije in njeno varovanje. V ospredju monografije je več kot 200 spomenikov oziroma pomnikov, datirajo pa v različna zgodovinska obdobja, od prazgodovine do postmoderne.
Po večletnih prizadevanjih je lani luč sveta ugledala tudi monografija Pregled zgodovine Prekmurja, pri nastanku katere je sodelovalo 18 avtorjev. Knjiga je izjemnega pomena za Prekmurje v več pogledih, njena neizpodbitna vrednost pa je to, da bo zaorala novo brazdo na polju zgodovine pokrajine. Ob že znanem o preteklosti odstira na več mestih tudi pogled v neznano, še neodkrito in prikrito, prinaša nekatere nove resnice in reinterpretacije dosedanjih.
Še o ženskah in spregledanih
V luči najbolj seksistične izjave 2021/2022, da »profesionalni šport ženske odvrača od njihovega poslanstva, biološka ura pa tiktaka /…/«, katere avtor je duhovnik in gimnazijski profesor Andrej Vončina, smo pod drobnogled vzeli ženske v športu. Udejstvovanje žensk v modernem športu ni nobena eksotika in v marsikateri državi imajo status velikih zvezdnic. So pa razlike na nekaterih področjih še vedno prisotne, vpeti v šport poudarjajo predvsem neenakost pri medijski zastopanosti in plačilih. »Med spoloma se kažejo zelo velike razlike, še posebej v plačilih, kar za sabo potegne tudi slabše možnosti za trening. Plača je v večini športov odvisna od zanimanja za ta šport, moški športi so medijsko bolje pokriti, bolj popularni in prinašajo več denarja. Tako imajo moški v primerjavi z ženskami večje denarne nagrade na tekmovanjih, več sponzorjev in tudi boljše plačilo po pogodbi,« je v takratnem pogovoru povedala hokejistka Andreja Rituper. Kot panogo, v kateri skušajo odpraviti plačno neenakost, je navedla tenis, največja pa se po njenem mnenju kaže v nogometu.
Osvetlili smo tudi pomemben zgodovinski dogodek iz leta 1919, ki je v zavesti Prekmurcev zapisano kot leto, ko smo se po stoletjih madžarske oblasti združili z matičnim narodom v tedanji Kraljevini SHS. Nasprotno pa mnogokrat ostaja spregledano, da se je istega leta, na drugem bregu Mure, zgodil prav tako prelomen zgodovinski dogodek, ki pa za večino tamkajšnjih prebivalcev ni bil vesel, saj so jih od matičnega naroda ločili. Desetega septembra 1919 je bilo namreč s saintgermainsko pogodbo Kraljevini SHS dodeljeno Apaško polje, kjer pa je živelo nemško govoreče prebivalstvo. Kot nam je takrat povedal ljubiteljski zgodovinar Dušan Ščap, živi danes na tem območju še zgolj peščica potomcev staronemškega prebivalstva, teh je od 20 do 40, uradnih podatkov sicer ni, pri peščici pa se je do danes ohranil tudi staronemški jezik v vsakdanjih pogovorih (vsaj v domačem okolju).
Če ste med tistimi, ki pridno shranjujejo stare izvode časopisa, boste med brskanjem našli še kup zanimivih vsebin, ki jim je vredno nameniti pozornost s ponovnim branjem, zagotovo pa nas kup zanimivega čaka tudi v tem letu.