V okviru projekta Never forget je nedavno v Pokrajinski in študijski knjižnici potekalo predavanje o usodi prekmurskih Judov v delih Prima Levija, Elieja Wiesla in Imreja Kertesza, ki ga je pripravil direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. Omenjeni so avtorji najbolj znanih knjižnih del na temo holokavsta, v katerih so opisali čas, ki so ga preživeli v enem od najbolj zloglasnih taborišč, Auschwitzu. Skupna značilnost vseh treh avtorjev je, da so Judje in da so bili v Auschwitzu, a v različnih obdobjih in različno dolgo.
Primo Levi je prihajal iz Torina in je pred deportacijo v koncentracijsko taborišče študiral kemijo. Po osvoboditvi je že zelo zgodaj začel govoriti, kmalu pa tudi pisati o svojih doživetjih. Njegovo prvo delo z naslovom Ali je to človek je izšlo že leta 1947, čeprav je bila ta tema v tistem času zelo nenavadna, kajti vse, kar se je tem ljudem dogajalo, je dolgo veljalo za pretiravanje. Na splošno nekdanji taboriščniki, je povedal Hajdinjak, niso imeli občutka, da je o tem smiselno govoriti, zato so to storili zelo redki.
Levijeva knjiga govori o njegovem življenju od aretacije do osvoboditve, njeno nadaljevanje, ki ga je naslovil Premirje (1963), pa o vračanju iz Auschwitza. To je trajalo dolgo, od februarja do oktobra 1945. »Kot opisuje, je v tem času razmišljal, kako bo sedaj Auschwitz končno šel iz njega. Izkazalo se je, tako kot pri večini drugih, da ta nikoli ni šel iz njega,« je rekel Hajdinjak. V slovenskem prevodu sta obe knjigi združeno izšli leta 2004 pri Cankarjevi založbi v zbirki Klasiki, kar priča o tem, za kako močno in pomembno delo gre.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
V taborišče po pomoti
Elie Wiesel je bil iz Sigheta (danes Sighetu Marmatiei v Romuniji). V Auschwitz je bil poslan skupaj z družino, a je tam preživel razmeroma kratek čas, saj je bil kmalu premeščen v taborišče Buchenwald. Po vojni se je tako kot Levi »lovil«, ker je kakor on mislil, da ta tema ne bo nikogar zanimala. Svojo taboriščno izkušnjo je nato opisal v romanu Noč (1955), v katerem sta glavna junaka on in njegov oče Salomon. Iz vsebine knjige izvemo veliko tudi o življenju Judov v času pred deportacijo. Z nacistično okupacijo Madžarske, pod upravo katere je bil v času druge svetovne vojne tudi Sighet, je prišlo v zelo kratkem času do vseh oblik zatiranja Judov. Wiesel je za svoje aktivistično-politično delo leta 1986 prejel Nobelovo nagrado za mir, za njegovo prepoznavnost in karierni uspeh pa je bila »kriva« prav izdaja omenjene knjige.
Imre Kertesz, ki je prihajal iz Budimpešte, je prišel v Auschwitz, kot je dejal Hajdinjak, po pomoti. Ko so se začele množične deportacije Judov iz Madžarske, so najprej sistematično izpraznili območja zunaj Budimpešte. Logika je bila, da je treba zapreti najprej tiste, ki imajo realno možnost, da pobegnejo, zato so med prvimi zaprli tudi Jude v Prekmurju. Medtem so se Madžari začeli zavedati, kaj nacisti počnejo z Judi v taboriščih, zato so transporte, preden so pošteno prišli do Budimpešte, prekinili. Nekdo, ki je bil iz Budimpešte, je tako moral imeti res hudo nesrečo, da se je znašel na vlaku za Auschwitz. Med temi nesrečniki je bil Kertesz, ki pa je tam preživel le nekaj dni, ni dobil niti svoje taboriščne številke, ker so ga zaradi prevelikega števila novih taboriščnikov poslali naprej v podružnico Buchenwalda.
Po koncu vojne je bil star šele 16 let. Svoje izkušnje v taborišču in doživljanje identitete – dolgo se namreč ni zavedal svoje judovske identitete, ampak je imel zelo močno madžarsko – je popisal v knjigi Brezusodnost iz leta 1975. Za to in druga dela je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Ti pisatelji so med najbolj branimi avtorji, ki so pisali o holokavstu, njihova pričevanja pa v veliki meri izražajo to, kar so v taboriščih doživeli prekmurski Judje.
Nacizem je absolutno zlo
Hajdinjak je na predavanju predstavil tudi nekaj dejstev o holokavstu. Ko govorimo o holokavstu, je treba poudariti, da definicija ne zajema samo Judov. Gre za preganjanje vseh tistih skupin, ki so bile za naciste nesprejemljive ne samo na osnovi vere ali rase (Judje so bili preganjani zaradi rase), temveč tudi zaradi telesne ali duševne bolezni, spolne usmeritve – to so bili ljudje, ki so bili usmrčeni samo zato, ker so bili, kar so bili – ne da bi aktivno nasprotovali nacističnemu režimu.
Prva skupina žrtev holokavsta na Slovenskem so bili telesno in duševno bolni ljudje, ki so bivali v hiralnicah. Junija in julija 1941 so bili tisti, ki so se zdeli »nepopravljivi«, poslani iz hiralnic prek Gradca v Hartheim pri Linzu, v ustanovo, kjer so se ukvarjali z evtanazijo. Bilo jih je okrog 600. »To je ključen vzrok, zakaj moramo poudariti, da ko govorimo o nacizmu, govorimo o skrajnem nasilju. Uničenje ljudi je bilo od vsega začetka sestavni del te politike, ni šlo za posledico spleta okoliščin, razmer ipd. Nacizem je bil od vsega začetka absolutno zlo, telesno in duševno bolni ljudje so očiten dokaz za to,« poudari Hajdinjak.
Druga skupina na Slovenskem so bili Judje, bilo jih je okrog 800, približno polovica jih je bila iz Prekmurja, skupno pa jih je okrog 600 umrlo v taboriščih. Okoli 280 Judov iz Prekmurja je bilo v dveh transportih prepeljanih v Auschwitz maja 1944, preživelo jih je 30.
Tretja skupina so Romi iz okolice Novega mesta, bilo jih je 77 in nobeden od njih ni preživel holokavsta. Zadnja skupina pa so ljudje, o katerih do nedavnega nismo veliko vedeli – to so bili trije predstavniki Jehovovih prič in istospolno usmerjeni.
Končali v krematoriju 5
Na predavanju je bilo predstavljeno še delovanje taborišč, predvsem Auschwitza, kamor je bila deportirana večina žrtev s Slovenskega. Čeprav je bilo načeloma v Auschwitzu strogo prepovedano fotografirati, obstaja album z okrog 200 fotografijami, ki jih je ob množičnih deportacijah iz Madžarske, s katerimi je v Auschwitz prišla tudi večina prekmurskih Judov, aprila in maja 1944 posnel eden od esesovcev, saj je dojel, da gre za veliko stvar. Ker so tako nazorne, so mnoge žrtve kasneje lahko prepoznali njihovi sorodniki. »21. maja 1944 je bila večina prekmurskih Judov ubita v krematoriju 5. Kako to vemo? Od skupine Judov, ki je v Auschwitz prišla že 2. maja, je vsaj eden delal v tem krematoriju. Obstaja izpoved, da je ta človek 21. maja zažgal truplo lastnega očeta, nakar je izgubil razum. To je zato kraj, kjer je verjetno večina prekmurskih Judov izgubila življenje.«
Niso pa vsi umrli. Med preživelimi sta bili tudi sestri dvojčici Erika in Šarika Fürst, Erika živi še danes. Kot je povedal Hajdinjak, ju je mama v taborišču rešila pred poskusi, ki jih je opravljal Mengele na dvojčkih. »Vprašali so jo, koliko sta stari. Imela je možnost, da pove resnico ali se zlaže in pove manj oziroma več let. Avtomatično je povedala višjo starost, kar je sestri rešilo.«