Neomajna volja, pogum, vztrajnost, dobrota in pomoč sočloveku je le nekaj lastnosti, s katerimi lahko najbolje opišemo številne posameznike iz pokrajine ob Muri, ki smo jih v minulem letu predstavili v našem časopisu. Vseh se v tem pregledu žal ne moremo spomniti, čeprav bi si to zaslužili, smo pa izbrali nekaj zgodb posameznikov oziroma predvsem posameznic, ki so zaradi zgoraj naštetih lastnosti spremenili svoje življenje na bolje oziroma ga obogatili tudi drugim.
Kot pravi krilatica, je po novem letu vse boljše. Žal se s tem vsaj v prvih mesecih lanskega leta ni mogla strinjati Sonja Debelak iz Šalamenec. Njeno zgodbo smo kot eno prvih v našem mediju izpostavili po tem, ko je postalo jasno, da gre tekstilno podjetje Moda Mi&lan iz Gornjih Petrovec v stečaj. Debelakova, ki je bila zaposlena v omenjenem podjetju, je z mamo že dalj časa živela v najemniški hiši, vseskozi pa si je želela kupiti svojo. V Pečarovcih je našla starejšo hišo, ki se je prodajala za 35 tisoč evrov, ob tem je bila obremenjena še s hipoteko v višini 10 tisoč evrov. Za hišo je Sonja najela kredit, po nasvetu notarke odplačala dolg na hiši, kar je štelo kot ara, preostali znesek bi prodajalki hiše odplačevala s kreditom, ki bi ga lahko najela tudi zaradi predložitve dokumentov, ki jih je podpisal njen takratni delodajalec. V njih je s podpisom jamčil o Sonjini zaposlitvi za nedoločen čas ter zagotavljal, da podjetje ni v stečaju. Vse lepo in prav, dokler ni 8. januarja lani Debelakova poravnala are za hišo, čez dva dni pa je šlo tekstilno podjetje v stečaj. Da je bila mera zvrhana, bi morala prodajalki hiše do sredine februarja odplačati preostalo kupnino v višini 25 tisoč evrov, do katere pa ni mogla brez kredita. Pridobitev tega se je ustavila, saj je bila zaradi stečaja praktično nezaposlena. Situacija, v kateri se je znašla, je bila zares nezavidljiva, saj ji je ostalo nekajletno odplačevanje dolga, ki ni bil njen, aprila pa bi ostala še brez strehe nad glavo, če bi se prodajalka hiše v tem času odločila, da bo hišo prodala nekomu drugemu. Ko to zgodbo ponovno objavljamo, lahko zapišemo, da se je Sonjina situacija obrnila v pozitivno smer. Prodajalka hiše je držala obljubo in hiše v vmesnem času ni prodala nikomur, Sonji pa je uspelo pridobiti kredit in hišo kupiti. V vmesnem času je dobila zaposlitev za nedoločen čas, z mamo pa sta se preselili na svoje, s čimer so se ji, kot nam je povedala, uresničile dolgoletne sanje.
Prepoznani v širšem okolju
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ta teden se bosta v Prekmurju odprli dve novi trgovini
Ena franšizna trgovina Spar bo delovala v Murski Soboti, druga v Dokležovju.
Veliko vztrajnosti in bojevitosti sta skozi leta morali pokazati tudi Tanja Bagar in Mateja Zver. Vsaka je na svojem področju uspešna, kar ne bi bilo možno brez odrekanja, poguma in nemalokrat trme. Njuno delo je bilo prepoznano tudi v širšem okolju, obe sta se namreč potegovali za naziv Slovenka leta, ki ga podeljuje revija Jana. Bagarjeva iz Gornjih Petrovec je mikrobiologinja ter soustanoviteljica in direktorica mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna. Kot so zapisali ob izboru, se z vsem svojim bitjem zavzema, da bi se konoplja v sklopu uradne medicine uveljavila kot ena od možnosti zdravljenja. Zverova iz Gornje Bistrice pa je ena najboljših slovenskih nogometašinj, dolgoletna članica in kapetanka ženske nogometne reprezentance, ki je za državni grb prvič nastopila s štirinajstimi leti. Zverova se je kot prva podpisana s 30 soigralkami iz reprezentance v javnem pismu odločno uprla diskriminaciji in seksizmu ter opozorila na zaostajanje pri razvoju ženskega nogometa in nedopustne strokovne napake.
Dobro delo je bilo prepoznano tudi pri posameznicah, ki jih izpostavljamo v nadaljevanju. Ob mednarodnem dnevu babic in mednarodnem dnevu medicinskih sester je krovna stanovska organizacija Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije podelila najvišja priznanja, zlati znak. Med dobitnicami sta bili tudi Renata Škrget, diplomirana medicinska sestra in magistrica zdravstveno-socialnega menedžmenta iz Zdravstvenega doma Ljutomer, ter Karolina Kovač, diplomirana babica iz Splošne bolnišnice Murska Sobota. Škrgetova je s svojim znanjem in delom ves čas prispevala h kakovosti zdravstvene nege in razvoju zdravstvenovzgojnega dela v zavodu in lokalni skupnosti, Kovačeva pa že več kot dve desetletji opravlja delo babice v murskosoboški porodnišnici. Počaščeni in ponosni sta bili, da sta prejeli znak, kar kaže, da so tudi drugi prepoznali njuno prizadevnost ter predanost poklicu, ki je zanju več kot le to.
Vso svojo poklicno pot je bila vztrajna, osebno predana in sočutna tudi Veronika Flisar, prva vzgojiteljica v prvem romskem vrtcu v Sloveniji, ki je bil leta 1962 ustanovljen na Pušči. Za neprecenljiv in izjemen prispevek na področju predšolske vzgoje ter vključevanja romskih otrok v izobraževalni sistem je bila odlikovana z medaljo za zasluge, ki ji jo je izročila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Kot so ob tem zapisali v obrazložitvi, je postavila temelje za predšolsko vzgojo romskih otrok ter pomembno prispevala k dvigu kakovosti življenja v skupnosti, njena vloga pa je segala daleč onkraj zidov vrtca, saj je postala most med skupnostjo in širšim družbenim okoljem.
O vitezinjah in očetih
Mnogim je življenje izboljšala, verjetno pa velikokrat tudi ohranila krvodajalka Marjana Gomboc iz Murske Sobote. Čeprav skoraj vsako leto ob pregledu zgodb, ki so jih pisali Pomurci, izpostavimo koga, ki je postavil rekord pri darovanju krvi, je posameznic, kot je Gombočeva, malo. Kot pravi sama, je pomembno darovati kri, saj nihče ne ve, kdaj jo bo tudi sam potreboval. Krvodajalka, ki je že dopolnila 65 let in zato tega poslanstva več ne more opravljati, je lani na materinski dan že stotič in hkrati tudi zadnjič darovala kri, po uradnih podatkih murskosoboškega območnega združenja Rdečega križa Slovenije pa je postala prva ženska v Pomurju, ki ji je to uspelo. Ko je kri darovala osemdesetkrat, je prejela tudi naziv vitezinja krvodajalstva.
Naziva vitez sicer ne moremo pripisati Cirilu Vargi iz Dobrovnika, vsekakor pa mu lahko povemo oče poli salame. S svojo ekipo je nekdanji glavni tehnolog v Perutnini Ptuj pred petdesetimi leti zasnoval recept za perutninske salame Pipi, Koko, Posebna, Poetovio in Poli, zadnja je najbolj znan perutninski izdelek na tržišču in hkrati prva piščančja klobasa v Evropi. Izdelek, ki ga danes poznajo domala po vsem svetu, je tako plod domačega znanja, rezultate razvojnega dela Varge in njegove ekipe pa danes koristijo vsi proizvajalci perutninskega mesa.
Kjer bi mnogi že zdavnaj odnehali, nekateri kljub vsemu še najdejo izzive in zadovoljstvo za opravljanje poklicev, ki počasi izginjajo. Med takšnimi je Simona Dervarič iz Murske Sobote, ki že 33 let opravlja poklic šivilje. Oktobra lani je minilo 19 let od takrat, ko se je podala na samostojno pot. Takrat je bilo v mestu še osem šivilj, sedaj ostaja edina. Delavnico je najprej odprla v Slomškovi ulici, lani poleti pa jo je preselila na tržnico, v lokal, kjer je nazadnje obratovala cvetličarna.
