(Zgodbe srčnih Pomurcev) Leto so zaznamovali s humanostjo

Že ob vstopu v leto 2021 smo pisali o patru Juriju Štravsu, ki je nekaj mesecev zagotavljal osebno in duhovno oporo bolnikom na covidnem oddelku v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Po svojih močeh je pomagal pri skrbi za bolnike kot prostovoljec, v bolnišnico je namreč redno zahajal ob ponedeljkih in sredah, včasih je bil tam kar vsak dan. »Nisem si mislil, da se bodo ti obiski tako dotaknili tudi mene,« je povedal Gorenjec po rodu, ki je bil sedem let in 21 dni župnijski upravitelj Doma duhovnosti Kančevci. Od faranov na Goričkem se je moral sicer letos avgusta posloviti, saj je 1. septembra začel opravljati dušnopastirsko delo kot duhovnik pomočnik v Župniji Celje – Sveta Cecilija.

Kot je poudaril ob poslovilni maši, se veseli novih izzivov in razvijanja novih odnosov, vendar bo svoje Goričance močno pogrešal. »Ob slovesu sem bil tudi sam na robu solz, a sem dal faranom korajžo. Gorički narod zna pokazati solze, in to je neizmerna veličina,« je takrat še podčrtal Štravs.

Materialne stvari ne nadomestijo stiska rok

Prostovoljstvo je tudi sicer zaznamovalo leto 2021 v pokrajini ob Muri. Naziv Dober človek leta 2020 je v akciji Ljudje odprtih zgodb, ki jo že več kot 27 let pripravlja revija Naša žena/Ženska, prejela Irena Šrajner, ki je odraščala v Kamovcih, sedaj pa živi v Nemčavcih. Vključena je v številna društva in skupine, skrbi za starejše občane in na različne načine pomaga soljudem. »Ni materialne stvari, ki bi lahko nadomestila topel stisk rok, nežno besedo ali solzo v očeh človeka, ki mu pomagaš in s tem polepšaš dan,« je izpostavila Šrajnerjeva, ki je tudi članica Društva upokojencev Murska Sobota, kjer sodeluje pri storitvi Penzion servis, kar pomeni, da opravlja prevoze starejših občanov, ki to potrebujejo. »Covid se je moral zgoditi, da se je človek malo ustavil, razmislil, čeprav smo sedaj pretreseni. Kajti vedno je človek najbolj prizadet takrat, ko ga kaj zadene osebno. Vidim pa, da nekateri ne upajo povedati, kako jim je hudo. Sramota je priznati, da si nemočen, saj drugim s tem pokažeš svojo majhnost in bolečino,« je še izpostavila.

Veseli, če lahko pomagajo
Podobno kot Šrajnerjeva se tudi Terezija Vidovič vse življenje zavzema za to, da pomaga drugim. Vsestranska prostovoljka je za svojo srčnost iz rok predsednika republike Boruta Pahorja prejela državno priznanje na področju prostovoljstva za leto 2020. Vidovičevo, ki zadnjih sedem let živi na Ptuju, rojena pa je v Veliki Polani, opredeljuje predvsem ljubezen do ljudi, narave in življenja, to ljubezen pa kot prostovoljka širi v najrazličnejših organizacijah in projektih. »Prostovoljstvo ni plačano z denarjem, je pa plačano z zadovoljstvom,« je povedala.

Zadovoljen, da lahko pomaga ljudem v stiski, je tudi krvodajalec Marijan Vuzem iz Murske Sobote, ki dragoceno življenjsko tekočino daruje že več kot štirideset let. Z darovanjem krvi se je sicer srečal po sili razmer, ko je služil vojaški rok. Prijatelj iz vojske je zaradi nesreče, v kateri mu je počila lobanja, posledično pa je izgubil veliko krvi, to nujno potreboval, zato s tovariši niso oklevali in so darovali zanj kri ter mu tako pomagali rešiti življenje. »V času vojske sem kri daroval štirikrat, krvodajalstva pa nisem opustil niti po prihodu iz vojske. Vse od takrat sem kri daroval 130-krat, skupno so mi je odvzeli približno 52 litrov. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje krvi,« je še podčrtal Vuzem.

Pogum in vztrajnost
Poleg posameznikov, ki nesebično priskočijo na pomoč ljudem v stiski, pa so leto zaznamovali tudi tisti, ki jih navdušujeta umetnost in predajanje znanja drugim. Med te sodi lončarka Urška Ambrož iz Ormoža, ki je pred več kot desetimi leti zbrala pogum in je pravo zamenjala za glino. Diplomirana pravnica se je namreč tako navdušila nad eno najstarejših obrti, da si je v tem poiskala redno zaposlitev. Že deset let je zaposlena v centru DUO Veržej, kjer vodi delavnice za obiskovalce, izvaja individualne tečaje in tečaje za nacionalno poklicno kvalifikacijo lončar, ki jo razpisuje zavod za zaposlovanje. Tudi zaradi nje bo lončarstvo v pokrajini ob Muri ostalo živo še vrsto let.

Živo pa bo ostalo tudi porabsko narečje, predvsem zaradi 81-letne porabske Slovenke Vere Gašpar, ki že 68 let poje v najstarejši porabski kulturni skupini Mešani pevski zbor Avgusta Pavla in ima zato veliko zaslugo pri spoznavanju in ohranjanju porabske pevske kulture, pomembno vlogo je odigrala tudi kot vez med raziskovalci ter pevkami in pevci. Za svojo prizadevnost in ohranjanje kulturne dediščine Porabja je letos prejela Maroltovo listino, ki jo podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ob tem pa je povedala, da ji priznanje veliko pomeni, saj ji je seglo do srca, da Slovenija ni pozabila nanjo.

Vzgojila sta 52 otrok

Eno lepših zgodb pa smo v našem časopisu predstavili v prazničnem decembru. Zakonca iz Italije, Christiana Sands in Armando Bonivento, ki sta pred štirimi leti kupila hišo v Slamnjaku in tu uresničila svoje dolgoletne sanje po vzreji pasme psov jakutska lajka, sta svoje življenje posvetila dajanju ljubezni otrokom, ki je zaradi različnih okoliščin niso bili deležni od svojih staršev. Ker sta tudi sama izkusila tovrstno pomanjkanje v otroštvu, sta poleg svojih treh otrok, ki so se jima rodili, s posvojitvijo ali rejništvom pomagala še drugim otrokom z domala celega sveta. Skupno sta tako vzgojila kar 52 otrok in jim pričarala lepše in boljše življenje.