Prvi zapisi o gostilni se pojavljajo v cerkvenih matičnih knjigah, lastnik pa je bil Janos Raffel. Iz vizitacijskih zapiskov je prav tako moč razbrati, da so ta gostilna, stari del župnišča in del nekdanje gostilne Skledar najstarejše zgradbe na tem območju, ki so bile zidane z oboki. Ti oboki so Pri Anuški vidni še danes. Družina Raffel je v tej gostilni gospodarila vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918, ko so gostilno prodali in se preselili v Jennersdorf v Avstrijo, kjer imajo še danes gostilno. Lastniki so se skozi leta menjavali, dokler nista leta 1937 celotnega gospodarskega in stanovanjskega poslopja kupila Elek in Frančiška (Fanika) Škraban.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Elek je naslednjega leta umrl, star komaj 44 let, gostilno z mesnico in klavnico pa je tako v celoti prevzela žena Fanika skupaj s tremi otroki – Šariko, Šanjijem in Anuško. Prva dva sta končala šolanje in se preselila v Ljubljano, Anuška pa je skupaj z mamo vodila celotno gospodarstvo do njene smrti leta 1974, potem pa vodenje prevzela sama. Leta 1953 se je poročila z učiteljem Gezo Kišfalvijem, s katerim sta imela otroka, Katico in Gezo. Odkar je Anuška leta 1989 v pokoju, so se v gostilni menjavali različni podnajemniki, drugače pa za posestvo skrbita Katica, poročena Mladenović, in Geza.
V gospodarskih in stanovanjskih prostorih Škrabanovih je skozi leta bilo marsikaj. Spodnje prostore stanovanjskega dela so uporabljali med drugim kot kulturno dvorano za prireditve Sokolskega društva (1930−1945) in Mladinski dom (1945−1958), nekaj časa je prostore imela v najemu tudi Pošta. V novejših časih, od leta 1981, pa je bila tukaj dobro znana diskoteka Lokomotiva. Notranjost diskoteke je bila preurejena kot vlak. Iz Čakovca, kjer so renovirali vlake iz celotne Jugoslavije, so dobili dovoljenje, da lahko demontirajo tri vagone. Opremo so potem na novo sestavili in umestili v kletni prostor − tako je diskoteka tudi dobila ime. V gospodarskih prostorih je bila včasih tudi zobna ambulanta, tu je deloval tudi frizer-brivec Alojz Bertalanič, celo avtobusna garaža in shramba za premog in drva sta bili na Škrabanovem posestvu.
Nazadnje je gostilna bila zaprta 2 leti; vse do letošnjega leta, ko je za njeno oddajanje izvedela Rusinja Elena Zakharchuk. »To, da sem našla to gostilno, mislim, da je usoda,« se zasmeje Elena. Z možem Teufikom in hčerko Lejlo, ki je stara 18 let in obiskuje srednjo šolo v Kamniku, prihajajo iz ljubljanskih koncev, pred štirimi leti pa so v Turnišču kupili hišo, kamor se nameravajo po koncu Lejlinega šolanja priseliti. »Ti kraji so nam všeč, ravnica nam bolj ustreza, pa ljudje …« pripoveduje Elena. »Oglas, da se oddaja ta gostilna, sem sicer videla že lani, vendar ko sem klicala, se ni oglasila gospa Katica, temveč nepremičninska posrednica in povedala, da je gostilna že oddana. Žal mi je bilo, ker sem vedela za zanimivo zgodovino gostilne, tudi nekaj ruskih vojakov je bilo tukaj pokopanih (kasneje so jih premestili v skupno rusko grobnico v Mursko Soboto, op. p.) … No, letos pa spet vidim ta oglas za to isto gostilno, pa sem na srečo takoj naletela na gospo Katico, ki je rekla, da gostilna že 2 leti sameva. Tako smo prišli pogledat in kar hitro smo se odločili za najem,« nadaljuje Elena.
Potrebnih je bilo le nekaj manjših popravil, v osnovi pa gostilne niso spreminjali. Na začetku, kot pove Elena, se bodo z družino še vozili v Rogašovce, čez poletje pa bodo tu. V teh dneh bodo dorekli tudi ponudbo hrane. »Gostilno smo prijavili kot okrepčevalnico, tako da hrana bo. Imela sem že nekaj zamisli; morda bom imela kakšno 'palačinkarnico' ali kaj takega. Seveda pa moraš ponudbo prilagoditi gostom. Recimo na otvoritvi 2. junija smo ponudili ocvirkove pogače, domače klobase in tlačenko, torej tipične prekmurske jedi, skuhala pa sem tudi ruski boršč in moram reči, da ga je hitro zmanjkalo.«
Odziv ljudi je bil zelo dober. »Vsi smo bili seveda malo v strahu, vseeno je gostilna bila 2 leti zaprta, pa veliko gostiln je tukaj okoli. Ampak prišlo je veliko domačinov, ki so obujali spomine iz te gostilne, gledali so album s slikami, ki ga tukaj hranimo. Ravno zgodovina je tisto, kar je pri tej gostilni cenjeno,« pove Elena. Stavili pa bodo na urejeno okolico za poslopjem, ki bo namenjena brezskrbni igri otrok in prirejanju zabav. Okolica je v celoti ograjena, veliko je zelenja, najdejo se tudi češnje in maline, otroci pa bodo lahko raziskovali staro gospodarsko poslopje – prostore, kjer je bila včasih klavnica, mesnica, hlev. Kot dodaja skrbnica domačije Katica, je ravno to prednost te gostilne. »Drugod se ljudje prav trudijo najti gostilno, ki bi imela naravno okolico, kjer bi otroci brezskrbno tekali.«
Elena sicer prihaja iz povsem drugih voda. Je prevajalka, uči ruski jezik v Ljubljani. V Slovenijo je prišla pred dvajsetimi leti skupaj z možem, ki prihaja iz Bosne. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študirala rusistiko in primerjalno slovansko jezikoslovje. Pred prihodom v Slovenijo je v Rusiji pridobila izobrazbo učiteljice zemljepisa. Ko je prišla v Ljubljano, je mislila, da se bo slovenščine hitro naučila in tukaj poučevala zemljepis. Na koncu je izkoristila znanje svoje materinščine in zdaj že približno 7 let prevaja in tolmači.
