»Bralce želimo opomniti, da je v današnjem času opaziti vedno večjo krizo vrednot, kar nas razdvaja in velikokrat vpliva na ravnanja, ki človeštvu niso v ponos in za zgled. Tako vedno bolj potujemo v napačno smer, kot so nam jo začrtali številni predniki domoljubi, ki so pustili velik pečat ne le v Ljutomeru, temveč tudi po Sloveniji,« je v uvodu zapisal Tomaž Markovič, kustos v muzejski enoti knjižnice. Poudaril je, da so se v prejšnjih stoletjih Ljutomerčani strogo držali vrednot, kot so delavnost, trdoživost, ljubezen in navezanost na zemljo, iskren humor, neomajnost in predanost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Veržeju odprli razstavo ročnih del klekljaric
Na ogled bo do konca maja.
V prvem delu zbornika so predstavljena društva, ki so v letu 2022 praznovala posebne jubileje. Opisan je njihov doprinos okolišu. Prvo je Društvo vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer, ki deluje že 150 let. Najprej je nosilo ime Vinorejsko društvo Ljutomer, se še nekajkrat preimenovalo in sedanje poimenovanje dobilo leta 1995. Omeniti velja, da je bilo prvo, ki je v Jugoslaviji okronalo vinsko kraljico. To je bilo leta 1986, ko je bila izbrana Sonja Lipič. Prepoznavno je kot organizator nekaterih tradicionalnih prireditev, kot sta rez vinske trte v atriju mestne hiše in postavljanje klopotca na Jeruzalemu.
Prostovoljno gasilsko društvo Ljutomer je uradno praznovalo 150 let delovanja, s čimer se uvršča med najstarejša gasilska društva na Slovenskem. Danes se lahko pohvali z modernizirano gasilsko opremo, uspešnimi intervencijami, bogatim voznim parkom in številnimi priznanji z gasilskih tekmovanj. Okroglih sto let je zaznamoval Pihalni orkester Ljutomer, ki šteje 53 članov in velja za enega od ambasadorjev Prlekije. Omenjeno je še Čebelarsko društvo Ljutomer, ki prav tako šteje sto let. Vanj je vključenih okoli 64 članov, ki skrbijo za 1820 čebeljih družin, prizadevajo pa si predvsem za prenašanje ljubezni do marljivih žuželk in kulturne dediščine na mlade rodove.
»Lotmerška šackamra«
Drugo poglavje z naslovom Zgodovinski utrinki zajema prispevke petih avtorjev. Miran Puconja se je podpisal pod prispevek o murskopoljski kmetiji. Kot je povedal na predstavitvi, je kmetija prva temeljna dejavnost, iz katere je nastala vsa naslednja proizvodnja. »Kmetije kot ekonomsko-socialne tvorbe so produkt fevdalnega družbenega reda, in sicer frankovsko-bavarskega izvora, kar velja tudi za nastanek murskopoljskih kmetij,« opisuje. Na tem območju so po njegovih besedah stoletja prevladovala žita, zelo razviti sta bili konjereja in živinoreja na splošno. Prav prodaja vina in žita je murskopoljskim kmetom omogočala dostojno življenje. V zapisu je orisoval tudi družbene spremembe kmečkega sloja, na koncu pa zapisal, da sta nasilna kolektivizacija po drugi svetovni vojni in arondacija kmečke zemlje pripomogli k slabitvi nekdanjih trdnih kmetij. »Danes je življenje na murskopoljski kmetiji vse bolj vključeno v moderno množično kulturo,« ugotavlja Puconja.
Knjižničarka in pisateljica Jasna Branka Staman je avtorica prispevka Ljudsko slovstvo v Prlekiji še živi. V njem je pregledala zapuščino leposlovja, predstavila nekaj avtorjev in poudarila, kako pomembno je negovati in plemenititi dote, ki smo jih dobili od prednikov. »Med jeruzalemskimi griči in panonsko ravnino ljudska pesem zveni ob kakršnih koli priložnostih in običajih,« zapiše in doda, da se je s prispevkom poklonila zaščitnikom ljudskega slovstva, prihajajoče pa pozvala k nadaljnjemu živemu podajanju narodnega blaga. Zmago Pavličič se je lotil »lotmerške šackamre«. To je narečno poimenovanje ognjevarnega in zidanega prostora, ki je bil dostopen le po predpisanih postopkih in bil namenjen hrambi listin in denarja. »Šackamra« je bila tudi v stolpu cerkve svetega Janeza Krstnika v Ljutomeru in je služila trgu in njegovim predstavnikom.
Rafael Pavličič je pisal o tamburaški glasbi in na predstavitvi spomnil, da mineva 130 let od takrat, ko so tamburice v osnovni postavitvi prvič javno zaigrale pri nas. Igranje na tamburice je bilo značilno predvsem za Krapje, Cven, nekoč tudi za Pristavo in Presiko. »Imeli smo tudi izdelovalce teh glasbil pri nas, v Pristavi sta bila celo dva mizarja, ki sta jih izdelovala,« je zapisal. V Prlekiji je v ospredju muziciranje na tamburice s štirimi strunami, obstajajo pa tudi take s šestimi. Tamburaš, ki vodi štiri tamburaške skupine in poučuje na dveh osnovnih šolah, je povedal, da ljudske godbe glasbila največkrat naročajo v bližnjem Varaždinu. Izrednega pomena je, da se les naravno suši, okoli šest let, izdelava pa traja različno dolgo. Od šest tednov do pol leta. Zbrane je Pavličič tudi poučil, da so tamburaška glasbila, v osnovni postavitvi so to bisernica, brač, bugarija in berda, dolbena iz lesa javorja, zgornja plast je iz smreke ali jelke, vrat pa iz oreha. Gre za trd les, ki prenese udarjanje ali trzanje.
Razvijali vrednote
Dušan Ščap je svoj zapis posvetil sreskemu načelstvu Ljutomer, obrtnim in gradbenim zadevam za Apaško polje. Ugotovil je, da je največ obrtnih zadev v fondih, ki jih je obravnaval, evidentiranih za leto 1932. Takrat se je opravljalo različno obrtništvo, nekatere dejavnosti so do danes že izumrle. Glede na to, da je bilo apaško območje pretežno nemško govoreče, je ugotovil še, da so se zaradi migracij sčasoma vse bolj pojavljali slovenski priimki.
Eno poglavje Zgodovinskih listov je posvečeno nesnovni kulturni dediščini. Splošna knjižnica Ljutomer je pri nastajanju tega sodelovala s sekcijo za ohranjanje kulturne dediščine pri Društvu upokojencev Ljutomer. Zbrali in predstavili so najpogostejše ljudske vraže in šaljive pregovore, ki so bili nekoč del vsakdanjika, ter o praznikih, šegah in navadah prebivalcev v Občini Ljutomer sredi 20. stoletja. V zadnjem delu zbornika je poglavje z naslovom Razvijanje prleških vrednot šoloobveznih otrok. Prispevke je prispevalo šest vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki so se v minulem letu prleškim vrednotam posebej posvetili in skozi dejavnosti ozaveščali učence in otroke.
Primer ljudske vraže Kot so zapisale članice sekcije za ohranjanje kulturne dediščine, naj bi srečanje z dimnikarjem prineslo srečo. »Nekateri verjamejo, da se je z dimnikarjem treba rokovati, drugi, da je treba podrgniti gumb. Dimnikarji so med nami, odkar so izumili dimnike in odkar se grejemo s premogom, to je od srede 16. stoletja. Dimnikar je v dom prinesel svež zrak, čistočo, zato so imeli radi njegove obiske in so ga začeli povezovati z zdravjem, ognjiščem in domom.«