Na Facebooku sem izvedel, da univerza v Haifi v Izraelu podeljuje štipendije za študij,« se smeje, kajti seveda je naše prvo vprašanje, od kod in zakaj Izrael. Sledilo je odločanje. Aljoša Rudaš, ki je zaposlen v Vrtcu Murska Sobota, kjer je skoraj desetletje delal najprej kot pomočnik vzgojitelja in nato kot vzgojitelj – zadnjih nekaj let tudi v enoti vrtca na Pušči, kjer živi –, se je, kot pravi, malo posvetoval z bližnjimi, a ni dolgo cincal. Prijavil se je, že skoraj pozabil, nato pa po šestih mesecih dobil sporočilo, da je sprejet.
Profesorji delajo tudi v praksi
Seveda je bilo – kot vedno v življenju – tudi v njem pred odhodom veliko dvomov in strahov: »Angleščine sem se vedno bal, saj se je nisem nikoli učil. Do mene je prišla le preko medijev. Šele, ko sem začel s procesom prijavljanja na magisterij, sem se začel učiti angleškega jezika. Šel sem na tečaj, toliko, da mi razložijo osnove slovnice. In moram priznati, da moja angleščina ni bila ‘vau’, da bi bil torej sposoben začeti z nekim akademskim delom (smeh).« Z vso trmo se je poglobil v učenje jezika. »Na predavanjih, recimo ko nisem razumel kake besede, sem si vse pisal, iskal po slovarjih in prevajalnikih. Prisiljen sem bil, saj je bilo potrebno delati naloge, pisati, kot pač na vsaki drugi fakulteti. Strokovne članke sem prebral po trikrat, štirikrat, da sem sploh dojel, kaj so želeli povedati (smeh).« Presenetil ga je, pravi, odnos profesorjev: »Niso želeli, da jih kličeš po kakšnih nazivih – vsi smo bili na ti, klicali smo jih po imenih. S tem vzpostaviš drugačen odnos, počutiš se enakovrednega in povedali so nam tudi, da naj ne skrbimo, če naša angleščina ni perfektna, saj nam želijo podati znanje, mi ga bomo pa itak uporabljali v svojem jeziku.« Profesorji so bili, dodaja, odlični, saj jih je večina delala v praksi, hkrati pa so predavali. »In ko dobiš informacijo od nekoga, ki ima 25, 30 let izkušenj, je to nekaj čisto drugega, kot če profesor dela le akademsko.« Zdi se mu, »da mi preveč teoretiziramo in ob tem pozabimo na pomembnejše: medosebne odnose.«
Temo magistrske naloge so študentje izbrali na začetku študija. »Že v tretjem tednu prvega semestra smo se dobili z mentorico in se pogovarjali o tem, kaj bi radi, kaj ‘potrebuje’ naša država, kontinent. Jaz sem se osredotočil na medkulturno pedagogiko.« Tudi zaradi aktualnih tem v Evropi, pove. »Zdi se, da živimo v polodprtem svetu, kjer so razlike očitne, ampak ne vem, ali znamo s temi razlikami živeti. To je izziv, tudi zame, zato sem se odločil, da pripravim usposabljanje, izobraževanje za strokovne delavce na temo, kako dvigniti interkulturno kompetenco, torej čut za različnost. S pomočjo seminarjev, delavnic sem začrtal program, ki mu bo v prihodnosti sledil priročnik in seveda izvedba v praksi.«
Magistrsko nalogo so predstavljali na zanimiv način, saj so namesto klasičnega zagovora pripravili sejem intelektualnih idej: »Pripravili smo poster in organizirali sejem, na katerega so povabili najrazličnejše potencialne vlagatelje, sponzorje, donatorje, profesorje … Ti si pa stal pri plakatu in podajal svojo idejo (smeh). Iskal si zagonska sredstva in poskušal nekoga prepričati, da vloži denar v tvojo idejo, da bi ta postala resničnost. To je bila zelo posebna izkušnja (smeh).«
Aljoša je, pravi, prav tam našel – oziroma je ona našla njega – profesorico s tamkajšnje Fakultete za izobraževanje. »Zelo ji je bila všeč moja ideja in ponudila mi je mentorstvo za doktorat. Dogovarjava se. Če se odločim za doktorat, se bom moral naučiti še enega jezika, tokrat hebrejščine (smeh). To mi je ovira; ampak glede na to, da so ovire samo izzivi, sem se začel učiti hebrejsko. Ne intenzivno, učim se sam, ampak se.« Hebrejščina je v Izraelu zelo živ jezik, dodaja Aljoša, saj so vsi napisi trojezični: najprej hebrejsko, nato arabsko in nato angleško.
Resničnost se ne obrača po politiki
Drugače, pravi Aljoša, temelji izraelska država na religiji in je versko obarvana, med državo in vero je zelo tanka črta. Največje presenečenje njegove deset mesecev trajajoče življenjske izkušnje v Izraelu je bilo, pravi Aljoša, da lahko ljudje kljub temu, da imajo konflikt, ki temelji na veri, prepričanjih in izhaja že iz zgodovine, v vsakdanjem življenju živijo eden z drugim. »Tam vidiš, da Žid in Musliman na avtobusu sedita skupaj in se slednji trudi, da bi Muslimanu v hebrejščini razložil, kam se odpravlja. In čeprav so po veri bratje – sicer skregani bratje – lahko sobivata tako veliki skrajnosti, kot so Židje in Muslimani. Ne gledajo na to, kdo kaj veruje. Me je pa izredno motilo, da politika s pomočjo medijev razpihuje nestrpnost, kako naj ljudje ne tolerirajo tega in onega. A – življenje gre naprej.«
Profesorji delajo tudi v praksi
Seveda je bilo – kot vedno v življenju – tudi v njem pred odhodom veliko dvomov in strahov: »Angleščine sem se vedno bal, saj se je nisem nikoli učil. Do mene je prišla le preko medijev. Šele, ko sem začel s procesom prijavljanja na magisterij, sem se začel učiti angleškega jezika. Šel sem na tečaj, toliko, da mi razložijo osnove slovnice. In moram priznati, da moja angleščina ni bila ‘vau’, da bi bil torej sposoben začeti z nekim akademskim delom (smeh).« Z vso trmo se je poglobil v učenje jezika. »Na predavanjih, recimo ko nisem razumel kake besede, sem si vse pisal, iskal po slovarjih in prevajalnikih. Prisiljen sem bil, saj je bilo potrebno delati naloge, pisati, kot pač na vsaki drugi fakulteti. Strokovne članke sem prebral po trikrat, štirikrat, da sem sploh dojel, kaj so želeli povedati (smeh).« Presenetil ga je, pravi, odnos profesorjev: »Niso želeli, da jih kličeš po kakšnih nazivih – vsi smo bili na ti, klicali smo jih po imenih. S tem vzpostaviš drugačen odnos, počutiš se enakovrednega in povedali so nam tudi, da naj ne skrbimo, če naša angleščina ni perfektna, saj nam želijo podati znanje, mi ga bomo pa itak uporabljali v svojem jeziku.« Profesorji so bili, dodaja, odlični, saj jih je večina delala v praksi, hkrati pa so predavali. »In ko dobiš informacijo od nekoga, ki ima 25, 30 let izkušenj, je to nekaj čisto drugega, kot če profesor dela le akademsko.« Zdi se mu, »da mi preveč teoretiziramo in ob tem pozabimo na pomembnejše: medosebne odnose.«
Temo magistrske naloge so študentje izbrali na začetku študija. »Že v tretjem tednu prvega semestra smo se dobili z mentorico in se pogovarjali o tem, kaj bi radi, kaj ‘potrebuje’ naša država, kontinent. Jaz sem se osredotočil na medkulturno pedagogiko.« Tudi zaradi aktualnih tem v Evropi, pove. »Zdi se, da živimo v polodprtem svetu, kjer so razlike očitne, ampak ne vem, ali znamo s temi razlikami živeti. To je izziv, tudi zame, zato sem se odločil, da pripravim usposabljanje, izobraževanje za strokovne delavce na temo, kako dvigniti interkulturno kompetenco, torej čut za različnost. S pomočjo seminarjev, delavnic sem začrtal program, ki mu bo v prihodnosti sledil priročnik in seveda izvedba v praksi.«
Magistrsko nalogo so predstavljali na zanimiv način, saj so namesto klasičnega zagovora pripravili sejem intelektualnih idej: »Pripravili smo poster in organizirali sejem, na katerega so povabili najrazličnejše potencialne vlagatelje, sponzorje, donatorje, profesorje … Ti si pa stal pri plakatu in podajal svojo idejo (smeh). Iskal si zagonska sredstva in poskušal nekoga prepričati, da vloži denar v tvojo idejo, da bi ta postala resničnost. To je bila zelo posebna izkušnja (smeh).«
Aljoša je, pravi, prav tam našel – oziroma je ona našla njega – profesorico s tamkajšnje Fakultete za izobraževanje. »Zelo ji je bila všeč moja ideja in ponudila mi je mentorstvo za doktorat. Dogovarjava se. Če se odločim za doktorat, se bom moral naučiti še enega jezika, tokrat hebrejščine (smeh). To mi je ovira; ampak glede na to, da so ovire samo izzivi, sem se začel učiti hebrejsko. Ne intenzivno, učim se sam, ampak se.« Hebrejščina je v Izraelu zelo živ jezik, dodaja Aljoša, saj so vsi napisi trojezični: najprej hebrejsko, nato arabsko in nato angleško.
Resničnost se ne obrača po politiki
Drugače, pravi Aljoša, temelji izraelska država na religiji in je versko obarvana, med državo in vero je zelo tanka črta. Največje presenečenje njegove deset mesecev trajajoče življenjske izkušnje v Izraelu je bilo, pravi Aljoša, da lahko ljudje kljub temu, da imajo konflikt, ki temelji na veri, prepričanjih in izhaja že iz zgodovine, v vsakdanjem življenju živijo eden z drugim. »Tam vidiš, da Žid in Musliman na avtobusu sedita skupaj in se slednji trudi, da bi Muslimanu v hebrejščini razložil, kam se odpravlja. In čeprav so po veri bratje – sicer skregani bratje – lahko sobivata tako veliki skrajnosti, kot so Židje in Muslimani. Ne gledajo na to, kdo kaj veruje. Me je pa izredno motilo, da politika s pomočjo medijev razpihuje nestrpnost, kako naj ljudje ne tolerirajo tega in onega. A – življenje gre naprej.«
