Živi za vinograde in je izredno povezana z domačo zemljo

Na prvi jesenski dan, 23. septembra 2006, je družina Kolbl na Cvenu odprla izletniško kmetijo Na koncu vasi. Ne ime kmetije ne datum odprtja nista naključje. Domačija Kolblovih je namreč zadnja v vasi, za njo so le še polja, o dnevu odprtja pa lastnica Suzana Kolbl pove: »Prvi jesenski dan se mi je zdel primeren za našo hišo, kajti prav takrat pride v ospredje zgodba vina. Moj glavni namen pa je bil prav to, na kmetiji promovirati in prodajati lastna vina.« Suzana, ki je tretja generacija vinogradnikov v družini, sicer nima kmetijske izobrazbe. Končala je ljutomersko gimnazijo, diplomirala iz ekonomije, nato pa dobila službo kot carinica. Na meji je delala 25 let, trenutno pa službuje na finančnem uradu v Murski Soboti. »Tudi kot carinica sem zelo rada delala, ker sem prepričana, da sem delala dobro za našo državo in skupnost. Ampak resnično živim za naše vinograde. Na Cvenu imam korenine in sem izredno povezana s svojo zemljo. Težko bi me tukaj izpulili,« se smeje.

Kot pravi, jo je vsega, kar ve o vinogradništvu in vinih, naučil oče Franc Kolbl, ki ji je tudi privzgojil ljubezen do vina. »Njemu pa njegova mama Terezija Kolbl, ki je skupaj z možem, mojim dedkom Matijo Kolblom, zasadila vinograde. A dedek Matija je bil vojni invalid, tako da je moja babica praktično sama obdelovala vinograde in pridelovala vino.« Zdaj je prišlo, pravi Suzana, do rahle prenove v dejavnosti, saj si je 89-letni oče Franc lani zlomil hrbtenico in je trenutno v domu za starejše. »Tako sem konec lanskega leta popolnoma prevzela skrb za nekaj več kot hektar vinogradov. Prej je, resda z našo pomočjo, zanje v glavnem skrbel oče. Dal mi je ogromno znanja in še zdaj, preden grem v gorice, grem k njemu in on me spomni, kako in kaj je treba narediti (smeh).« Tako se je zdaj še bolj usmerila v pridelavo vina, uvedla je tudi nekaj sprememb, med drugim so osvežili podobo vinskih etiket. »Zdaj bomo pridelovali tudi sortno vino – rumeni muškat, pa mogoče kake jagodne izbore. Laški in renski rizling že polnimo, kot tudi modro frankinjo, ki je hišno vino. To je bilo tudi kraljičino vino, saj je bila hčerka Sandra Vučko leta 2015 vinska kraljica Slovenije. Eno od vin – Zara cuvee – pa smo poimenovali po njeni hčerki, moji vnukinji Zari,« opisuje Kolblova, ki jo izredno veseli, da gre eden od njenih treh otrok vsaj malo po njeni poti.

Imeti lokal so bile, pravi, od nekdaj njene sanje. »Vedno sem si želela voditi manjši lokal, kjer bi ponujala kakšno hrano in seveda svoja vina. Ta želja se mi je uresničila, čeprav sem se zavedala, da zna veselje kdaj postati muka (smeh).« A zato so, dodaja, uvedli tak odpiralni čas, da so odprti za skupine in nedeljska kosila le po predhodnem naročilu.

Na izletniški kmetiji imajo poleg svojih vin tudi domače grozdne sokove. Suzana pa ima poleg vinogradov, ki so v Šprincu, na Cvenu še hektar njive, na kateri bo, pravi, s pomočjo sestrinega sina zraslo veliko sveže in zdrave zelenjave. »Imam veliko srečo, da mi vsi v družini pomagajo, partner, obe hčerki, pa sestra in njen sin Peter. Ta sicer živi v Kamniku, ampak gori za delo na vrtu,« se zasmeje.

Suzana se ves čas spogleduje tudi s turizmom, obe s sestro sta se izobrazili za lokalni turistični vodnici, ki gostom z veseljem pokažeta lepote Prlekije in Prekmurja. Tako, pravi, je zastavila tudi svojo spletno stran z naslovom Turizem na kmetiji. »Na spletni strani imamo posebno orodje, s pomočjo katerega si ljudje na podlagi svojih želj poljubno sestavijo izlete. Mi jim odločitev olajšamo s tem, da smo na strani zbrali in opisali številne znamenitosti. Tudi tako skušamo ljudem približati ta lepi košček Slovenije.« Na njihovi spletni strani ima turist možnost izbirati izlete v različnih krajih po Pomurju, v Ljutomeru, Murski Soboti, Gornji Radgoni, Lendavi in Radencih. Ko izbere kraj, se mu prikažejo številne zanimivosti, ki jih lahko izbere, in glede na to naroči tudi dodatno vodenje. Opravi ga lahko Suzana ali pa za gosta pripravi samo kosilo ali večerjo na kmetiji. Prav zdaj razmišlja o novosti, da bi imela kmetijo za individualne goste odprto že v petek popoldne in ves konec tedna. »Poleti bi bilo mogoče dobro, da bi imeli odprto že v petek popoldne, ker je ogromno kolesarjev in individualnih izletnikov, ki bi se lahko ustavili, kaj pojedli in popili.«

Suzana je tudi zelo ponosna, da je bila pred stoletjem prav na njivah za njihovo hišo ena od bésed. »Prva je bila pri Mali Nedelji, naslednja pa tukaj, prav za našo hišo, tej je sledil prvi slovenski tabor v Ljutomeru.« Je tudi zavedna borka za Muro, prejela je priznanje Zveze društev Moja Mura za deset let prostovoljnega dela v zvezi in zaradi prizadevanja za ohranitev Mure. »Izjemno sem si prizadevala za to, da na Muri ne bi bilo hidroelektrarn. S tem bomo uničili pokrajino, gozd, vso naravo in lepoto. Če to dopustimo, se ne moremo iti ne turizma ne ekološke pridelave.« Ker z roko v roki s hidroelektrarnami hodi intenzivno kmetijstvo, na drugi strani pa turizem in okolju prijaznejše kmetijstvo, dodaja.

»Kot regija bi se že enkrat lahko odločili, v katero smer bomo šli. Posledica te negotovosti oziroma neopredeljenosti regije je nerazvoj, saj nas je tiste, ki smo želeli nekaj vlagati, ta neopredeljenost zavirala. Ker ne moreš investirati, če ne veš, kaj bo,« je kritična Suzana.

Na izletniški kmetiji Kolblovih na Cvenu so posebno pozornost posvetili tudi zunanji podobi in opremljenosti lokala. Mize je iz delov stiskalnice naredil Franc Marin, pravi Suzana. »Vse, kar vidite lesenega pri nas, je njegovo delo. Arhitekt pa je bil Štefan Baler, ki je lesene dele na stropu lokala naredil v obliki klopotca. Notri imamo točilni pult pokrit s slamo, zunaj s trstičjem, tako da smo skušali vse narediti v prleškem stilu.«

Suzana pravi, da je dobrodošel prav vsak gost: »Domačinov sem še posebej vesela, kajti ko pride k tebi domačin praznovat birmo, obhajilo, rojstni dan ali samo na nedeljsko kosilo, veš, da živiš s krajem in da te tudi domači kraj sprejema. To je posebna sreča.«