V letu, ki se je izteklo, je bila pozornost javnosti bolj kot v minulih letih usmerjena na Prekmurje, kajti minilo je sto let od združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Prekmurje je tisti del ozemlja, ki so ga Slovenci na pariški mirovni konferenci dobili po velikih prizadevanjih, medtem ko so izgubili del Primorske, ki je pripadel Italiji, in Koroške, ki je prešel k Avstriji, v okviru Madžarske pa je ostalo Porabje. Pomembno je vedenje, da meje, ki jih zarišejo kartografi po navodilih politike, nikoli povsem pravično ne razdelijo narodov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Letos se je veliko naredilo za prepoznavnost Prekmurja, tudi za razbijanje stereotipov. Izdanih je bilo kar nekaj knjig, ki govorijo o tistem nemirnem času in prelomnih trenutkih naše zgodovine. Uroš Lipušček je pisal o dogajanju na pariški mirovni konferenci, Klaudija Sedar je v eni razčlenila dogajanje tistega časa in pripravila za ponatis ključne knjige, med njimi tudi delo Matije Slaviča Prekmurje, in druge, ki prispevajo k boljšemu razumevanju zgodovine. Prav tako je pomembno delo Roberta Inhofa, ki govori o odličnosti prekmurskih likovnih umetnikov in nam vsaj malo dvigne prepotrebno samozavest, in še veliko drugih.
V letu 2019, prekmurskem letu, je bilo veliko priložnosti za spominjanje in slavje, z vrhuncem 17. avgusta. Na ta dan je pred stoletjem v beltinskem parku vojska izročila upravo civilnemu upravitelju. Takrat se je začel proces priključevanja in sprejemanja, ki po svoje še vedno traja, saj marsikdo na Prekmurce še vedno gleda kot na »malo drugačne«. Koliko pomeni stoletje združenosti s Prekmurjem drugim Slovencem, ki so prišli na osrednjo slovesnost od blizu in daleč, se je čutilo prav na tem dogodku. Kljub poskusom posameznikov, da bi slovesnost okrnili z nestrpnostjo in delitvijo ljudi, je bilo takrat, ko je bilo zbranih še več ljudi kot pred sto leti, čutiti praznično vzdušje in ponos.
Letos se je veliko naredilo za prepoznavnost Prekmurja, tudi za razbijanje stereotipov. Izdanih je bilo kar nekaj knjig, ki govorijo o tistem nemirnem času in prelomnih trenutkih naše zgodovine. Uroš Lipušček je pisal o dogajanju na pariški mirovni konferenci, Klaudija Sedar je v eni razčlenila dogajanje tistega časa in pripravila za ponatis ključne knjige, med njimi tudi delo Matije Slaviča Prekmurje, in druge, ki prispevajo k boljšemu razumevanju zgodovine. Prav tako je pomembno delo Roberta Inhofa, ki govori o odličnosti prekmurskih likovnih umetnikov in nam vsaj malo dvigne prepotrebno samozavest, in še veliko drugih.
Različne prireditve, debate, razstave, simpoziji in drugi dogodki so prispevali, da danes bolj poznamo in razumemo pomen prelomnih zgodovinskih dogodkov ter se zavedamo, kakšno vlogo so pri tem odigrali posamezniki. Če bi jih naštevali, bi kakšnega pomembnega nehote izpustili. Dejstvo je, da se o vsem tem prej ni veliko govorilo, da se o tem v šoli nismo učili in da še danes po stoletju od priključitve učbeniki in knjige ne prikažejo Prekmurja v pravi luči. Kot da je zmanjkalo črnila ali prave volje. Bi morda domači učitelji morali narediti več za boljše vedenje o vsem tem?
Marsikaj se je naredilo tudi za razbijanje mita o prekmurščini kot jeziku, ki je idealen za karakterizacijo bolj smešnih ruralnih in naivnih likov, saj se je pokazalo, da gre za knjižni jezik, v katerega so se prevajala in v katerem so se pisala najzahtevnejša besedila. Koliko je takih, ki se lahko pohvalijo s tem? Tudi zato ne sprejemajmo karikatur likov, slonečih zgolj na prekmurščini.
Kar je še pomembno, Prekmurje v minulem letu ni bilo v ospredju samo zaradi tragičnih zgodb, črne kronike, stečajev in podobnih dogodkov, ampak tudi zaradi optimističnih in novih pogledov. Hvaležni smo lahko Prekmurcem, ki živijo in delajo v prestolnici, literatom, znanstvenikom, zgodovinarjem, novinarjem, raziskovalcem in intelektualcem, ki so znali v najboljši luči prikazati Prekmurje ter dokazati, da smo med vodilnimi na mnogih področjih in daleč od povprečnosti. Potrebno pa bi bilo, da se močnejši in odločnejši glas sliši tudi z levega brega Mure.
Da le ne bi v tem letu mirno zaspali. Nedvomno nas čaka veliko izzivov, ki jih bo treba rešiti, pa naj bo v gospodarstvu, glede možnosti za mlade, izseljevanja, bega možganov, izgubljanja identitete, staranja prebivalstva, zdravja … Dejstvo je, da življenje v Prekmurju ni mirno in spokojno, kot je panonska ravnica, pestro in divje je, kot zna biti skrivnostna reka Mura.