IPCC poročilo, ki so ga naročile in sprejele vse svetovne vlade, kaže, da lahko številne nevarne posledice globalnega segrevanja v prihodnosti preprečimo, če ne presežemo meje segrevanja za 1,5 stopinje. Prav tako potrjuje, da je ta cilj še vedno dosegljiv, vendar zahteva hitre in daljnosežne spremembe v vseh sektorjih gospodarstva. Danes objavljeno posebno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) predstavlja najbolj celovito in verodostojno oceno posledic globalnega segrevanja za 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Poročilo opredeljuje ukrepe, ki so potrebni, da ostanemo pod tem pragom. Brez dvoma dokazuje, da bo omejitev segrevanja bistveno zmanjšala škode zaradi podnebnih sprememb za najrevnejše in najbolj ranljive države, pa tudi za vse Evropejce.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pri Gradu tekmovali v kuhanju goričkega pasulja
Na prireditvi so sodelovale ekipe upokojencev iz različnih krajev Goričkega in Porabja.
Segrevanje za več kot 1,5 stopinj Celzija bo povzročilo vedno več ekstremnih vremenskih dogodkov, ki bodo s sabo prinašali vse hujše suše, pomanjkanje hrane in gospodarske škode. Jasno pa je tudi sporočilo, da še imamo možnost, da ostanemo pod 1,5 stopinje. IPCC poročilo, ki ga je sestavilo 91 avtorjev in urednikov, jasno ugotavlja, da bodo za doseg cilja 1,5 stopinje potrebne korenite spremembe, vključno s pospešenim opuščanjem rabe vse umazane energije in prehodom na sto odstotno na obnovljive vire energije. Ostati pod 1,5 stopinje za Evropo pomeni drastično zmanjšanje emisij in dosego neto-ničelnih emisij do leta 2040, kar mora biti upoštevano tudi v novi evropski dolgoročni podnebni strategiji. Ukrepanje bo potrebno v vseh sektorjih, v prvi vrsti pa več vlaganja v energetske prihranke, opustitev rabe fosilnih goriv, začenši s premogom in pospeševanje zmanjšanje emisij v prometu in kmetijstvu.
Posledice v kmetijstvu bolj uničujoče kot kažejo izračuni
Na konkretni pomurski ravni smo že soočeni s segrevanjem ozračja za več kot 1,5 stopinje, konkretno za dve stopinji v zadnjih tridesetih letih. Regija se srečuje z vse več ekstremnimi vremenskimi dogodki. Cilj zmanjševanja emisij v kmetijstvu bo dvignil na noge del kmetijstva, predvsem tisti del, ki je naklonjen intenzivnemu kmetovanju in se spotika ob vse kar omejuje njihovo neomejeno razpolaganje z lastnino (zaščitena naravovarstvena območja ipd.). Ob naravnih katastrofah ni pripravljeno sprejeti svojega dela odgovornosti. Kmetijski strokovnjaki ne stojijo križem rok. Mednarodna raziskovalna skupina pri dunajski tehnološki univerzi je proučevala vpliv podnebnih sprememb na rasno dobo rastlin in s tem povezano absorpcijo CO2. Izhajali so iz predpostavke, da bo daljša rastna doba – začetek vegetacije zgodaj spomladi in razrast rastlinske biomase vplivala na večjo vezavo CO2 iz ozračja. V zgodnji pomladi je bilo v Evropi res tako. Toda učinek pospešene vezave CO2 se je hitro obrnil. Višje povprečne poletne temperature povzročijo negativen učinek, saj v poletnih mesecih zaradi visokih temperatur vegetacija zastane odvzem CO2, pa se bistveno zmanjša in je že bistveno nižja kot je bila v normalni rastni dobi. Neugoden učinek daljše rastne dobe se kaže tudi v večjem porabi vode v času bujne pomladanske rasti in tudi večje izhlapevanje, vse to pa zmanjšuje zaloge vode in s tem večjo izpostavljenost sušam. Mattias Forkel znanstvenik iz Dunajske tehnološke univerze je v časopisu Nature poudaril, da te ugotovitve kažejo, da bodo posledice globalnega segrevanja v kmetijstvu bistveno bolj »uničujoče« kot kažejo trenutni izračuni.
