Potovanje na drugi strani Atlantika je Naci začel z obiskom pri sorodnikih, ki jih ima v Edmontonu in Bostonu, ter tudi pri njih vzbudil začudenje, da se sam podaja na vožnjo po eni od prvih ameriških avtocest imenovanih tudi Will Rogers ali Mother Road. Toda zapeljati se po njej je bil njegov sen in zato je Naci komaj čakal, da pride v Chicago in sede na motor. Ne da bi ga prej rezerviral je šel v salon Eaglerider, torej v izposojevalnico motorjev Harley - Davidson. Izbral si je motor, model Electra Glide Ultra Classik, in dobil čelado, motoristično obleko pa je imel svojo. V devetih dneh je z motorjem prevozil približno 4.750 kilometrov. Pot je imel v glavi, vendar ne natančnega načrta, in tako začel s svojim "vandranjem". "Vse je šlo kot po maslu, da še doma do šanka ne pridem tako gladko," je bil slikovit sogovornik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Vestnikov adventni koledar) Preverite, kdo bo prejel darilni bon za rezalne sveče
Priložnost imate še danes in jutri.
Za devetdnevni najem motorja je plačal 2.134 dolarjev ter še 595 dolarjev zato, da so motor pripeljali nazaj na izhodiščno točko. To je približno 2.300 evrov, v to ceno pa so bila všteta tudi vsa zavarovanja. Cena ga ni presenetila, ampak to, da je moral vse plačati takoj, kar mu je že na začetku precej "osušilo" kreditno kartico. Plačilnih kartic namreč v Ameriki povsod ne jemljejo, papirnatega denarja pa se izogibajo
Na motor se je usedel 16. maja popoldne in že na prvi bencinski črpalki ob vstopu na legendarno cesto, kjer si je v svoji okorni angleščini naročil kavo, zaslišal izza pulta: "Pa možemo mi po naše." Pred vojno v Bosni je mladenič z mamo pobegnil v Ameriko, in vesel, da je srečal nekoga, s katerim je lahko spregovoril po domače, Naciju dal svojo telefonsko številko, če bo slučajno potreboval pomoč. Prvič je z glavne poti zavil, ko je šel proti Gracelandu, da bi videl grob nesmrtnega rokerja Elvisa Presleya, od tu pa pot nadaljeval po avtocesti v mesto Oklahomo, kjer ga je pričakal Peter Sever, brat Franca Severja iz Črenšovec, s katerim je potem dva dni spoznaval univerzitetno mesto in pristno življenje domačinov.Od legendarne Route 66 so namreč ostali samo odseki, pojasni Naci, in cesta večkrat kar zmanjka, zato je potovanje po Route 66treba na več delih nadaljevati po avtocesti. "Njihove avtoceste so široke in grobe, tako da ob motorju slišiš še tisti zzzzz, na odtrgane gume tovornjakov pa naletiš povsod," je razložil. Naci je običajno prenočeval v motelih, in tega si je poiskal tudi v zgodovinskem mestu Tucumcari. In tu je bolj kot ameriško preteklost občutil silno nelagodje ob pogledu na prazne ulice. "Pred motelom, kjer sem prespal, je bil samo moj motor," je dejal. V tem mestu duhov se mu je po nesreči razbil eden od dveh telefonov, ki sta bila zanj veliko več kot dodatno oko in uho na poti. Nič hudega, si je mislil, saj imam še enega, toda kmalu zatem mu je na neki bencinski črpalki v indijanskem rezervatu, odpovedal še drugi. S pomočjo navigacije na motorju je potem enkrat popoldne prišel v mesto Rio West Mall, malo mesto sredi puščave. Ustavil je pri prvi trgovini s spominki in naletel na zgovorno žensko, takšno "friki", jo je opisal sobesednik. Povedal ji je, da potrebuje pomoč in da potrebuje telefon, ona pa njemu: pelji za mano. Prišla sta v trgovski center, kjer je zaposlenim naročila, da naj tujcu rešijo problem. In rešili so ga tako, da je za 170 dolarjev dobil nov telefon. Kajti drži, kar pravijo, da če imaš v Ameriki denar lahko kupiš vse. Ženska, ki je Nacija pripeljala v trgovino, kjer so popravljali in prodajali telefone, je že tudi načrtovala, kako bosta skupaj šla še na zabavo nekam v mestu. Lahko bi bilo zanimivo, si je mislil, ampak ni imel časa za takšne postanke, in se je raje vrnil nazaj na svojo pot
Pot ga je vodila po Arizoni in ker je videl, da ima na voljo še veliko časa, je sredi poti obrnil motor ter se napotil proti Grand Canyonu, ter ga celega tudi obvozil. Motor namreč daje popotniku neizmerno svobodo, saj se lahko pelje kamor hoče, se ustavi kjer hoče in je tam dokler hoče. Ob tem pa skoraj nikoli ni edini "jezdec" na cesti. Tudi Naci je srečeval na poti in v motelih motoriste, ogovarjali pa so ga vedno tisti, ki so se poistovetili s simboli, ki jih je imel na sebi. "Ko sem imel kanadsko majico so se name obračali Kanadčani, ko iz Bostona so me ogovarjali Bostončani, ko iz Oklahome pa ti. Oblačil sem majice, ki sem jih dobil, in če bi imel s sabo še slovensko, bi se zagotovo oglasil še kak Slovenec. Pozdravljanje med motoristi pa je tudi tam v navadi," je povedal
Da bo Las Vegas končna postaja njegovega popotovanja z motorjem je načrtoval že doma, in tudi, da bo zadnjih petsto kilometrov poti do Los Angelesa preletel z letalom. Tu pa se je srečal tudi z zanimivim Odrančanom, Vincentom Horvatom, ki živi v Hollywoodu. Z Vincentom se nista prej še nikoli videla, pa vendar sta se takoj našla. "Bili so tam ljudje s celega sveta, ampak Prekmurca vidiš že na kilometer," je srečanje s klenim štiriinosemdesetletnikom opisal Naci. "Takoj sem šel k njemu, on pa meni: aha, to si ti. Zakaj pa nisi iz Odranec, se je pošalil."
Čeprav je Naci pričakoval le njegovo pomoč, da si najde prenočišče, ga je Vincent peljal na svoj dom in ga gostil kot da bi mu bil brat, ves čas pa mu je tudi ponavljal, da on tujca v življenju še ni srečal. Vincent je leta 1948 kot mladenič samo v spodnjicah preplaval Muro in pripotoval v Ameriko, kjer je postal ameriški vojak, potem pa je delal kot kuhar, natakar in nazadnje kot vodja v prestižnem hotelu, kamor so prihajale filmske zvezde in tudi pomembni državniki. Tako je stregel Titu in Hruščovu, rokoval pa se je tudi s Kennedyjem.
Odrančan in Črenšovčan sta potem skupaj na obali Santa Monice, kjer se konča Route 66, dokončala sanje.
