Po več kot poldrugem desetletju vodenja največjega in najstarejšega doma za starejše v regiji se je direktor Zoran Hoblaj znašel na udaru. Vidni član Socialnih demokratov, ki je od lanskega avgusta na bolniškem dopustu, je do sedaj molčal. Kot pravi, se ni oglašal zaradi načetega zdravja in tudi zaradi nasveta pravnikov. Sedaj, ravno pred usodnim dnem, ko bo svet zavoda nadaljeval postopek njegove razrešitve, je namesto načrtovane tiskovne konference spregovoril le za naš časopis. »Ničesar se ne bojim, sem popolnoma miren. Vse dokaze imamo, da so obtožbe povsem namišljene in brez vsakršne podlage,« zatrjuje Hoblaj, ki nam je vso dokumentacijo, na katero se sklicuje, pokazal, del gradiva pa hranimo tudi v uredništvu. Celotno dogajanje je po njegovi oceni politično, kapitalsko in osebno motivirano.
Največji očitki na račun vašega dela so povezani z najemom Diane. Po enem izmed aneksov k najemni pogodbi naj bi ta najem še trajal.
»Nekateri mediji so objavili enega od aneksov, famozni aneks 3, niso pa objavili protokola, ki spada zraven. Aneks seveda ni veljaven, saj je bil pogojen s soglasjem sveta zavoda in resornega ministrstva glede vzpostavitve enote doma v Diani, kar se ni zgodilo. To je tudi jasno navedeno v protokolu k aneksu. Opozarjam, da gre za poslovno skrivnost. Tisti, ki je te dokumente razkril enemu izmed spletnih portalov, bo seveda nosil finančne posledice, ki so ravno tako pisno opredeljene.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zoran Hoblaj na izhodnih vratih Doma starejših Rakičan. V ozadju boj med Svobodo in Socialnimi demokrati?
Razreševanje dolgoletnega direktorja najstarejšega in največjega socialnovarstvenega zavoda v regiji ima širše ozadje.
Vrniva se v čas, ko ste zapuščali Diano, to je bilo konec leta 2023. Kaj se je takrat dogajalo?
»Konec tistega leta smo najemno pogodbo z družbo Prekmurka odpovedali. Hkrati smo Dejanu Rituperju, lastniku objekta in družbe Prekmurka, pomagali urejati sestanke glede najema objekta, potem ko je Alojz Benkovič izrazil interes za izvajanje institucionalnega varstva starejših. Ob prekinitvi najemne pogodbe smo Rituperja vprašali, ali naj glede na situacijo, ko se skuša pridobiti novi koncesionar, odstranimo iz objekta tudi vso našo opremo, na kar nam je odgovoril, da za to ni potrebe. Ideja je bila, da bi se koncesija za 120 postelj, ki jo je imelo podjetje DSO Murska Sobota v lasti Rafaela Kosa, prenesla na Benkoviča in na lokacijo Diane. Gospod Benkovič je ob tem izražal željo, da našo opremo odkupi. Naj dodam, da je Rituper še lansko pomlad na ministrstvo pošiljal dopise s fotografijami opremljenih sob, ki da so pripravljene za izvajanje koncesije. Nihče ni od nas nikoli zahteval plačila za hrambo opreme.
Ampak do prihoda novega koncesionarja ni prišlo.
»Ne. Ta prenos koncesije bi se moral izvesti do 30. junija lani, a s tem ministrstvo ni soglašalo. Že sam objekt ne izpolnjuje nobenih tehničnih pogojev. Mi smo z arhitekti, ki so izdelovali dokumentacijo, sodelovali in jih tudi vprašali, koliko bi stala prenova za potrebe izpolnjevanja tovrstnih pogojev. Ocena je bila, da okrog šest milijonov evrov.«
Zakaj pa Dom Rakičan ni ostal v Diani?
»Za nas bi to bila ena od rešitev samo, če nam nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne bi dal zagotovil o podaljšanju najemne pogodbe. Ta se nam v Murski Soboti izteče decembra letos.«
Ta zagotovila ste torej prejeli?
»Tako je, ostajamo v Murski Soboti. Čakamo samo še novo najemno pogodbo za nadaljnjih 15 let, kot smo jo imeli do sedaj.«
Kaj pa se dogaja s širitvijo mreže enot doma v Dobrovniku in Črenšovcih?
»Sklenjeno imamo pogodbo z ministrstvom. Aktivnosti glede Črenšovec naj bi se nadaljevale v naslednjih dveh letih, saj ministrstvo ni imelo zagotovljenih dovolj sredstev, mi pa tudi ne toliko, da bi pokrili razliko. Kar se tiče dobrovniške enote, pa sta bili že izvedeni dve javni naročili, a so ponudbe bistveno presegale razpoložljiva sredstva. Zadeva je dokaj nenavadna, saj so drugi zavodi v državi izvedli podobne investicije za enak denar, kot ga imamo mi odobrenega, torej 5,4 milijona evrov. Niti ni jasno, zakaj se na javno naročilo ne prijavi več ponudnikov iz naše regije.«
Spora z družbama Equinox in Prekmurka glede Diane rešujete po sodni poti. Kako je s tem?
»Z družbo Equinox smo v pravdi zaradi domnevnih stroškov, Prekmurka pa nas toži zaradi domnevne veljavnosti najemne pogodbe. V obeh pravdah smo do sedaj dokazali, da imamo prav. Razlika med dejanskimi in obračunanimi stroški je bila od vsega začetka velika, saj lastniki objekta kljub pogodbi niso namestili podštevcev, ravno tako smo pozneje pridobili potrdilo Elektra Maribor, da je bilo v Diani od leta 2020 samo eno odjemno mesto. Ne vem, iz katerega naslova zahteva Rituper od nas 200 tisoč evrov, saj bi pravzaprav mi morali dobiti stroške povrnjene.«
Ali danes obžalujete, da ste se odločili za najem Diane?
»Diana je bila takrat naš edini izhod. Preverili smo tržišče in drugje ni bilo na voljo zadostnih kapacitet, hoteli pa so bili polno zasedeni zaradi turističnih bonov. Moram pa priznati, da so nas mnogi opozarjali na poslovanje z Rituperjem. Je pa zato vse potekalo pisno in imamo shranjeno vso korespondenco ter vse dokaze, da smo delali zakonito in pravilno. Vsakdo lahko pregleda tudi moje finančno stanje, nimam nobenih težav.«
Ne morete pa zanikati, da nad vami visi še kazenska ovadba zaradi domnevne goljufije z evropskimi sredstvi, ki jo je vložilo ministrstvo.
»Bili smo začudeni in presenečeni, saj smo za vse skupaj izvedeli iz medijev. Takoj sem poklical policijo in jih povabil, da pregledajo vse, vso dokumentacijo pa smo predali tudi na državno revizijsko komisijo. Zanimivo je bilo, da smo hitro prejeli odziv Družbe za razvoj infrastrukture (DRI), ki jo je država najela za nadzor investicij iz evropskega mehanizma React, da je na naši strani vse v redu. Takšne informacije so do nas prišle tudi z ministrstva za solidarno prihodnost. Ko smo povprašali, kdo je potem to zadevo poslal v javnost, so nam pojasnili, da so sami sicer pozvali k umiku medijske izjave, a da je posredoval eden od državnih sekretarjev z drugega ministrstva. Naj omenim, da smo najeli eno vodilnih strokovnjakinj za javna naročila, ki je izdelala zajetno pravno mnenje, v katerem ugotavlja, da nobeno od očitanih dejanj niti ne ustreza kvalifikaciji kaznivega dejanja, kaj šele da bi mi storili kar koli narobe. Imamo tudi poročilo prej omenjene DRI po izvedeni investiciji, da ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. Ravno tako ministrstvo, ki nas je ovadilo, v končnem poročilu ugotavlja, da je z našo investicijo vse v redu in je bila izvedena zakonito. Na ministrstvu za solidarno prihodnost so nam ob tem zaupali, da so kriminalisti ob poizvedovanju pri njih hitro zaprli beležke in postopek pokomentirali z besedami: 'Zakaj nas silijo, da nekaj spravimo ven, če ničesar ni?'«
Predsednica sveta zavoda Ines Magdič zanika, da bi bil postopek vaše razrešitve osebno ali politično motiviran.
»Več kot očitno je, da je v ozadju stranka Svoboda, ki je imenovala v svet zavoda predstavnike ustanovitelja. Že postopek imenovanja je bil zelo čuden, saj je trajal izredno dolgo, mi smo opozarjali, naj nam vendarle imenujejo člane, saj je bilo treba potrditi zaključni račun in načrt dela. Imenovanje je bilo politično po modelu 3-1-1. Torej trije iz Svobode, ena iz Levice in ena iz SD. Dominik Šteiner, sicer tudi član Svobode in vodja soboškega lokalnega odbora, pa je predstavnik lokalne skupnosti. Nekdanji župan me je takrat vprašal, ali imam kaj proti, da bo v svet zavoda imenovan Šteiner. Odvrnil sem mu, da nimam s tem težav, a sem opozoril, da se bo porušilo razmerje. Moje mnenje, na kar smo opozarjali tudi ministrstvo, je, da je Magdičeva večkrat grobo kršila statut in poslovnik sveta zavoda ter veljavno zakonodajo. S Šteinerjem se ves čas predstavljata kot nadzorni in preiskovalni organ, kar seveda ni res. Če člani sveta ne razumejo svoje vloge, naj si preberejo navodila pristojnega ministrstva. Svet zavoda je organ upravljanja, svojo funkcijo kontrole pa izvršuje prek sprejemanja zaključnega računa in proračuna. V celotno diskreditiranje se je vključila tudi predsednica sindikata v našem domu Simona Borovič. V času moje bolniške odsotnosti je dobila odpoved, saj je že v preteklosti večkrat grobo kršila pogodbo o zaposlitvi. Sam nisem bil povezan s postopkom njene odpovedi, razen podpisa pooblastila moji sedanji namestnici. Smo pa zoper gospo Magdič in gospo Borovič vložili tudi kazensko ovadbo, saj sta domnevno napeljevali k širjenju lažnih govoric, da grdo ravnamo s stanovalci.«
Ali kaj zamerite vaši stranki SD?
»Ne bi rekel, da zamerim, sem pa pričakoval večji odziv. Morda pa bo do njega prišlo sedaj, saj so nekateri člani stranke iz drugih občin začeli spraševati, zakaj mi stranka ne stopi v bran. Tudi županu in članom naše svetniške skupine sem predložil vso dokumentacijo. V politiko sem vstopil na prošnjo Dejana Židana, Aleksandra Jevška in takratne poslanke Marije Bačič. Privolil sem, ker mi je bila socialna demokracija blizu. Preden me je Jevšek imenoval za podžupana, mi je povedal, da so me preverili in da sem čist, kar koli to že pomeni. Ko me je vprašal za pogoje, sem jasno povedal, da se me ne kliče zraven k morebitnim nečednostim, moja edina zahteva pa je parkirna dovolilnica, da ne bom iskal parkirnega mesta, ko pridem na občino. V mestnem svetu sem bil do sedaj za direktorja zmeraj potrjen z vsemi glasovi, noben svetnik ni glasoval proti. Zdaj morda bo. Vsak se pač odloča po svoji vesti oziroma politični zapovedi.«
Boste svojo morebitno razrešitev mirno sprejeli?
»V primeru sprejetja sklepa o razrešitvi se bomo takoj pritožili na delovno sodišče. Vse moje trditve temeljijo na dokumentaciji, njihove obtožbe pa so zgolj neke insinuacije, o katerih ni bilo še niti sodno odločeno. Z vsem je seznanjeno tudi resorno ministrstvo. Predvidevam, da so vpleteni postopke pohitrili, ker Prekmurki v sodnih pravdah zelo slabo kaže. Če se umaknejo soglasja našim odvetnikom, bo dejansko prišlo do oškodovanja javnih sredstev. Če bom pa moral oditi, bom odšel z dvignjeno glavo in nasmehom. Poudarjam, da ostajam direktor, dokler soglasja k moji razrešitvi ne da ministrstvo. Poleg tega imam v zavodu tako ali tako sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, ki je v mirovanju.«
Torej v vsakem primeru ostajate zaposleni v Domu starejših Rakičan?
»Morda se bom sam odločil za odhod, saj delo v tako zastrupljenem okolju nima smisla. S tem svetom zavoda ne želim sodelovati, čeprav me podpirajo predstavniki zaposlenih, stanovalcev in predstavnica SD. Svoboda ima pač večino in sprejema odločitve sama. Lažne anonimke glede delavcev in izplačil so nesmiselne – do sedaj v 16 letih ni bilo težav. Dodatke izplačujemo po uredbi, nadomeščamo bolniške odsotnosti, imamo presežek kadra. Po prenovi smo zmanjšali kapaciteto za 51 mest in bi morali zmanjšati tudi število zaposlenih za 17. Nihče ni bil odpuščen, saj načrtujemo prihodnje potrebe. Smo učna baza za šole, vključujemo pripravnike in javne delavce. Skupnost socialnih zavodov nas vsako leto uvršča med najbolje kadrovsko pokrite zavode v Sloveniji. Zaposleni imajo teambuildinge, strokovne ekskurzije, možnost uporabe prikolice v Primoštenu. Delo si sami razporejajo, omejitve so le pri zagotavljanju minimalnega kadra. Nočne izmene urejajo vodje, vsi napredujejo in prejemajo dodatke za uspešnost. Počitniške kapacitete in ekskurzije lahko plačujejo na obroke. Delovna oblačila redno nabavljamo skladno z zakonodajo. Prejeli smo državna in občinska priznanja, pohvale socialnih inšpekcij, vzorno delujemo pri pomoči na domu. Ponosno stojim za svojim delom in zaposlenimi. Če so bili zmanipulirani, jim ne zamerim – v naslednjih dneh jim bom predložil vso dokumentacijo, ki kaže celotno sliko. Obnova doma je projekt za 50 let, ki nam ga nihče ne more vzeti. Smo eden najuspešnejših domov za starejše pri pridobivanju evropskih sredstev in sredstev države. V tej državi je očitno najbolj prepovedano biti uspešen. Žalostno je, da se politika vpleta v nepomembno delovno mesto direktorja doma starejših. Članom Svobode sem dejal, naj mi povedo, ali so se tako odločili, in grem sam. Ni treba nekoga razreševati na tako umazan način.«