Začetki projekta segajo v leto 2014. Predhodnica Zvitih pravljic je bila participatorna razstava, ki so jo ustvarjalci poimenovali Stigmarelka. »Začelo se je z željo pisateljice Renate Ažman, da bi njena knjiga, v kateri do najmanjše podrobnosti opisuje, kako jo je oče spolno zlorabil, dosegla publiko. Z idejo je prišla do takratnega dekana Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL Boštjana Botasa in mene, ker ni želela, da bi se knjiga predstavila tako, kot se običajno pač dela promocija knjig. Tako sva z Boštjanom postavila tim, ki je več kot pol leta delal raziskavo o tem, kako v Sloveniji tematiziramo zlorabe, in postavil drugačen pristop k obravnavi tovrstnih občutljivih tem. Ustvarili smo zgodbo o Stigmarelli, šlo je za predelano pravljico o Pepelki, ki govori o njenih hibah, sočasno pa smo v prostor postavili Renatino knjigo,« pove direktorica Inštituta za transmedijski dizajn Sara Božanić. Ob tem se je zvrstilo kar nekaj dogodkov in delavnic, katerih tema so bile spolne in psihične zlorabe, razstava pa je leta 2015 prejela priznanje za najboljši dogodek spremljevalnega programa BIO 50: ZDAJ. Projekt so želeli nadaljevati, a takrat v Sloveniji zanj ni bilo posluha, zato so ga opustili.
»Nato sem čez kakšno leto dobila sporočilo, da je Renata Ažman naredila samomor, in v tistem trenutku sem se odločila, da mora ta projekt zaživeti, zato sem postavila nove temelje, k sodelovanju povabila mednarodni tim in tako smo postavili projekt, ki se danes imenuje Zvite pravljice.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-belo srce, ki je sprožilo plaz: "Zaradi njih klub še diha in živi"
Brez kakršnega koli pretiravanja lahko rečemo, da brez njih ne bi bilo uradnega praznovanja devetdesetih let delovanja Nogometnega kluba Mura.
Gre za ogromen večmedijski projekt, ki je sestavljen iz šestih kratkih filmov, izobraževalnega programa, ki se danes digitalizira, saj je prejel sredstva Erasmusa+. Metoda »Twisted Tales«, ki pri otrocih spodbuja kreativnost, je nastala v sodelovanju s specialno pedagoginjo Nino Cigüt in je namenjena otrokom, staršem in pedagogom, leta 2019 pa je prejela tudi nagrado SozialMarie, najstarejšo evropsko nagrado za družbene inovacije. Ob tej metodi v projektu nastajajo tudi tehnološko napredne knjige. Tako bo novembra na tržišču prva t. i. knjiga AR (augmented reality ali knjiga razširjene resničnosti) Prava Pepelka v štirih jezikih, slovenskem, hrvaškem, srbskem in angleškem. V načrtu so še avdioknjige, že kmalu pa bomo na filmskem platnu lahko gledali novo risanko o Pravem Rolandu, dečku z avtizmom. Sicer ima vsak projekt oziroma vsak film svoje koproducente in se dela v svojem kulturnem okolju z drugimi otroki na temo druge stigme. Pravega Rolanda tako ustvarjajo v Romuniji.
Soustvarjali so risanko
»Koncept Zvitih pravljic temelji na tem, da vzamemo poznano zgodbo, za katero menimo, da ima vprašljivo sporočilo, in jo predelamo. Pepelka nas namreč uči, da moramo deklice čakati v dvorcu na svojega belega bogatega princa, da nas reši. V našem primeru pa je Pepelka brez noge, hodi z berglami in si želi samo eno, plesati na plesu. To se zgodi, ko si s pomočjo živali naredi leseno nogo. Skozi naše zgodbice torej govorimo o opolnomočenju. Otrokom želimo sporočiti, da ne glede na to, s kakšno težavo se soočajo, jo lahko premagajo, in da imajo pri tem pomoč svojcev, prijateljic živali ali koga drugega. Naš namen je torej destigmatizacija ter spodbujanje spoštovanja drugačnosti, razumevanja, empatije.«
Scenariji za filme vključujejo tudi dialoge otrok, ki so sodelovali v delavnicah. Delavnice za namen ustvarjanja Prave Pepelke so izvedli v prostorih murskosoboške knjižnice leta 2017, udeležilo se jih je okrog 25 otrok. Na prvi delavnici so otrokom povedali zgodbo, odprli temo, debatirali, nato so otroci zgodbo narisali. Na drugi delavnici so za risanko ustvarjali zvok, šlo je za t. i. dokumentaristični pristop k zvoku, kar pomeni, da so ribali tla, se pretvarjali, da pečejo palačinke ipd. Ob tem se je zgodilo tudi to, da so sami od sebe začeli peti Pepelkino pesem, kakor jo imenujejo danes. Pesem je uglasbil Matej Končan - Kleemar in je sestavni del risanke. Pri nastajanju slovenske Prave Pepelke je sodelovalo okrog 50 otrok od 1. do 14. leta in 30 profesionalcev, pri montaži risanke pa so kombinirali tri tehnike – 2D-animacijo, risano na roko, 3D-animacijo in stop motion (animacijo ustavljenih gibov). Svojo pot bo po slovenski premieri nadaljevala na festivalu Japan Film, sledi Srbija in nato Kuala Lumpur, kjer so otroci v mednarodni šoli ustvarili angleško in francosko različico risanke, želijo pa si jo ustvariti še v drugih jezikih. Celoten projekt Zvite pravljice je bil povsod, kjer se je pojavil, zelo dobro sprejet in je prejel številne tuje nagrade.
Kulturna ponudba ne zadovoljuje
Projekt Zvitih pravljic je še eden v vrsti projektov, ki so po uspeh najprej morali v tujino, šele kasneje smo mu veljavo dali tudi doma. »Če ste nagnjeni k poskušanju novih stvari, je jasno, da vas okolje, ki je stigmatizirano, kot je naše, ne bo razumelo. Zato je treba iti drugam, kjer so nekatere stvari enostavno slišane, in se potem vrniti,« pravi Sara Božanić, ki jo je že od otroštva zanimalo oblikovanje in je imela to srečo, da je imela starše, ki so jo podpirali pri uresničevanju želja. Tako se je pri 14 letih iz Murske Sobote preselila v Zagreb, kjer je obiskovala srednjo šolo (Škola primijenjene umjetnosti i dizajna), ki je bila takrat v vrhu Evrope na tem področju. Šolanje je nadaljevala na fakulteti za modno oblikovanje, kjer se je veliko ukvarjala z otroško modo, a ji je kmalu postalo dolgčas. »Nato se je pojavila digitalizacija, ki me je popolnoma prevzela, zato sem svojo pot nadaljevala v smeri strateškega oblikovanja in združevanja pripovedovanja zgodb s pomočjo tehnologije. Ker kaj takega pri nas praktično ni obstajalo, sem delala s kolegi iz tujine. Ko sem zgradila bogato mrežo, pa sem se vrnila v Mursko Soboto, od koder ustvarjam danes.« Božanićeva izhaja po eni strani iz judovske družine in po drugi strani iz migrantske družine. Z ene strani tako nosi težo holokavsta in popolne izgube ter ustvarjanja iz ničesar, z druge strani pa nosi težaško pridno delo očeta Hrvata, pri svojem delu pa se drži besed svoje babice, ki je preživela Auschwitz. »Vsak Jud mora prinašati korist družbi, v kateri živi. To je tudi moje vodilo.«
Kot še ocenjuje, v našem okolju na področju kulturnih inovacij nismo naredili nobenega koraka naprej, saj kulturna ponudba v mestu ne zadovoljuje interesa in potreb vseh prebivalcev. »Ne spomnim se, kdaj smo videli npr. kakšno interaktivno razstavo za mlade, ki bi prinašala nekaj sodobne produkcije. Zato pa verjamem, da mi s svojimi projekti popolnimo vsaj delček te luknje.«
Božanićeva poudarja, da je pomen raznolike kulturne ponudbe ter implementacije inovativnih in participativnih programov v tem, da občinstvo pogosto pripeljejo do drugačnih načinov razmišljanja in pogleda na različne, tudi vsakdanje teme, s čimer se odpira povsem nov svet priložnosti. Saj kot je nekoč zapisal Hans Christian Andersen: »Le živeti ni dovolj, imeti moramo sonce, svobodo in majceno cvetlico.«