Zvonko Kustec se je rodil 7. julija leta 1954 v soboški bolnišnici. Bili so velika družina, imel je sedem bratov in sestro, trije so umrli v mladosti, med njim in najstarejšim bratom je bilo kar 19 let razlike. Oče Stanislav in mama Verona sta z otroki živela na Dolnji Bistrici. »Oče je bil krojaški mojster in iz pripovedovanja drugih vem, da ni hodil na njive, ker se je takrat šivalo na roke in je moral imeti dober občutek,« začne pripoved. Nekaj sorojencev je, eden že leto pred njegovim rojstvom, odšlo s trebuhom za kruhom, predvsem v daljno Kanado. »Ker sem ostal sam s staršema in bil kot edinec, so vedno rekli, da sem razvajen,« se spominja. Ker nobeden od potomcev ni ostal doma, »od boug plati pa se ni dalo živeti«, so se Kustečevi kmalu preselili v Ljutomer. Tudi zaradi iskanja posla, v Ljutomeru je takrat obstajala tovarna Indopol, soboška Mura je nastala pozneje. »Mogoče komu ne bo všeč, ampak za Ljutomer se je oče odločil, ker je bila Murska Sobota takrat dolga, blatna vas,« utemeljuje očetovo odločitev in doda, da so se v Prlekijo preselili pri njegovih treh letih. »Spominov z bistriškega konca nimam prav veliko, spominjam se babice, ki smo jo obiskovali, in psa. Vem tudi, kako smo čakali na brod in se v Ljutomer peljali s tovornjakom. Po pedigreju nisem Prlek, sem pa velik Lotmežanar, vedno povem. Od Prekmurca, Bistričana nisem praktično nič več, česar me je malo sram, in tudi če bi hotel kaj povedati v tistem narečju, bi se moral zelo potruditi. Nekdanje dijakinje so vedno popravljale mojo izgovorjavo, tako se niti ne trudim več. Nikoli nisem uporabljal tistega narečja in ga zato tudi ne morem obvladati,« pojasnjuje svojo narečno identiteto.
S staršema so po selitvi stanovali na Ormoški cesti 20, zraven je bil vrtec. »Kljub temu da sem bil velik upornik, sem moral vanj tudi sam,« se pošali. Oče se je v času, ko je Zvonko obiskoval šesti razred, odločil, da bodo gradili hišo na naslovu Ormoška cesta 53. Tja so se čez dve leti tudi preselili. »To so bila fantastična leta, otroci smo hodili na glavni trg, ki je bil čisto drugačen kot sedaj. Moram priznati, da sem imel v življenju srečo, ker sem videl številne preobrazbe lokalnega in širšega okolja.« Spominja se tudi sošolca Vlada Miheljaka, danes znanega psihologa, sociologa in kolumnista, ki je živel nedaleč od njih. Pri njem je prvič gledal televizijo, z vrstniki pa so se pogosto igrali na travnikih, kjer sedaj v Ljutomeru stojijo bloki.
Osnovno šolo je končal leta 1969, nato pa se podal v Maribor. Na takratni tehniški šoli so bile tri smeri, šibki tok, jaki tok in strojni program. »Ker mi je bila všeč tehnika, sem se odločil vpisati v smer šibki tok. Vem, da je nato prišlo obvestilo, naj z očetom prideva tja. On je šel v kabinet, jaz sem ga čakal, in ko se je vrnil, je rekel, da ne morem skozi sito, ker nimam samih petic. Imel sem namreč eno štirko. Lahko rečemo, da bi bil šibki tok danes elektrotehnika. Jaki tok mi ni bil všeč, zato sem se odločil za strojni program,« je pojasnil. Po koncu srednje šole se je s še dvema prijateljema, Dragom Klinarjem in Mirkom Dominkom, odločil za študij v Ljubljani. »Prevzetni trije smo rekli, da Maribor poznamo, kaj bomo še tu, tako da smo šli v Ljubljano. Prvi letnik smo naredili bolj drugod kot na fakultetah, eden se je nato vrnil na Štajersko, drugi šel v vojsko, sam pa sem vztrajal in v petih letih končal strojno fakulteto.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Slabi obeti za murskosoboško vzhodno obvoznico, v tem mandatu je zagotovo ne bo
Direkcija za infrastrukturo kaže na mestno občino, ta kaže na direkcijo.
Na študentska leta ima lepe spomine, ves čas je stanoval v študentskih domovih v Rožni dolini in pravi, da ga ni bilo čez družabno življenje. »Vsako pomlad in poletje je bilo zunaj živahno, tudi zato, ker je bila v bloku le ena televizija, ki je imela le nekaj programov. Ob televiziji smo se družili, ko je smučal Križaj, o telefonih pa ni bilo govora. Telefon je bil le pri dežurnem, in če je kaj bilo, so prišli pote v sobo. Ni bilo kot sedaj, ko greš vsak teden v hotel mama. Takrat smo hodili na tri ali štiri tedne, denarja ni bilo in na veliko smo tudi štopali. Tako zaradi doživetja, da si koga srečal, kot zaradi varčevanja.«
Prvo poučevanje v Lendavi
Zvonko Kustec je bil štipendist TGA Kidričevo, tovarne glinice in aluminija. Tam je bil mesec dni na praksi, delo ga je pritegnilo, na fakulteti pa so začeli predavati mladi doktorji znanosti in zato se je odločil, da bo šel v konstrukcijsko smer. V TGA Kidričevo mu je bilo všeč, a se je zaljubil v Angelo Marton in ljubezen ga je vlekla nazaj v Pomurje. »Bila je pridna študentka, spomladi je diplomirala in šla delat, jaz pa sem do zadnjega zavlačeval, ker sem se težko ločil od Ljubljane. Govorim o Ljubljani izpred 40 let. Ob koncih tedna je bila prazna, med tednom pa je bilo na razpolago vse, od gledališča, knjižnic. Mi smo študirali v študijskih knjižnicah, saj takrat ni bilo drugega gradiva kot skripte, ki so jih izdali profesorji.«
Po koncu študija se je zaposlil v Gorenju Varstroj v Lendavi, kjer so potrebovali diplomirane inženirje. Deloval je v razvojnem oddelku, opravil leto dni pripravništva, leta 1980 pa šel v vojsko. Ponovno v Ljubljano.
Aprila 1981 se jima je z ženo rodil sin Aleš, in ko se je Kustec vrnil iz vojske, so dobili stanovanje v Tomšičevi ulici. »Bilo je trisobno in nisva vedela, kaj dati vanj. Starši nama dosti niso mogli pomagati. Za prvi avto smo sicer dali skupaj, ampak takrat ni bilo tako, da bi si lahko privoščil ne vem kakšno pohištvo ali spalnico,« se spominja. V lendavskem podjetju je nato v razvojnem oddelku prevzel oddelek za avtomatizacijo in robotizacijo varjenja. Delali so za območje celotne Jugoslavije in po njej je tudi veliko potoval. Nato pa se mu je med službovanjem ponudila priložnost poučevanja matematike na srednji šoli v Lendavi. »Takrat je bil še pedagoški program, njihova učiteljica je bila na porodniškem dopustu in šef me je vprašal, ali bi to hotel prevzeti. Takrat sem prvič spoznal, da mi pedagoški poklic leži. Pedagog si ali nisi, naučen ne moreš biti, to še danes pravim.«
V službi je bil nato vse bolj nezadovoljen. Njegov prijatelj je bil zaposlen v ljubljanskem podjetju Avtomontaža in iz njegovih pripovedi je vedel, da so tam delali z roboti. Zato je tudi sam navijal, da bi v lendavskem podjetju kupili kakšnega, da bi se na njem lahko učili. »V Varstroju smo sicer že imeli optične mize, pa tudi računalnike sem takrat prvič spoznal. Imeli smo PC 286, tisti prvi računalnik. Ko smo uvažali rezalno optično mizo, smo peljali čez mejo tudi računalnik. Zanimivo pa je bilo, da je bil največji problem monitor, ker so mislili, da je televizija,« pripoveduje. V tistem obdobju se je s kolegi odpravil tudi v München, kjer si je kupil računalnik Commodore. Začela je izhajati tudi ena od računalniških revij, spremljal jo je in si sproti nabavljal računalniško opremo. Spominja se tudi anekdote, ki je vodila do tega, da je odšel iz Lendave. »Podjetje je delalo za dve nemški tovarni in občasno je bilo težko dobaviti material. Ker je ta prišel v četrtek, sem rekel, da bomo v soboto delali. To je bil takrat smrtni greh. Rekli so, da v soboto ne bodo delali. Ampak takrat so bili drugi časi, jaz pa sem bil vedno deloholik in mi ni bilo težko delati konec tedna. Rekli so, da ne bom več tehnični vodja, jaz pa sem dobil moralno pravico in se jim zahvalil za sodelovanje.«
Med ustanovitelji Vara
Po službi v Lendavi je odšel v Ljubljano v Avtomontažo, kjer je delal od ponedeljka do četrtka ves dan, nato je bil tri dni doma. Ker so bili leta 1990 težki časi za slovenska podjetja, srbski trg je bil blokiran, na Zahod pa se zaradi naprednejše tehnologije ni dalo prodreti, je direktor podjetja njemu in še enemu sodelavcu predlagal, naj ustanovita lastno podjetje. Bila sta namreč željna napredka in razvoja, med drugim sta v Hannover hodila tudi na sejme in videla vso mogočo tehnologijo. »Z Mirkom Dominkom sva nato vse resneje razmišljala o svojem podjetju. Bil je moj sošolec iz osnovne šole, pa tudi v Mariboru in Ljubljani sva stanovala skupaj.« Podjetje, ki sta ga ustanovila in registrirala po Kustečevih besedah za smešne denarje, je bilo Var Gornja Radgona. »Varjenje, avtomatizacija, robotizacija. Takrat nismo vedeli, da se lahko ime prebere tudi v vojnem smislu, zato je bilo pozneje nekaj težav, ampak potem se je to uveljavilo.« Sam v podjetju nikoli ni bil zaposlen, je pa sprva skrbel za administrativno-birokratske zadeve.
Prvih deset let kariere je posvetil industriji, potem je je imel dovolj in odločil se je, da bo šel poučevat informatiko.
Oddal je prijavo za učitelja informatike na Ekonomski šoli Murska Sobota, saj se je zavedal, da znanje ima in tudi ob prvem poučevanju mu je šlo dobro. Vmes je na lendavski Ljudski univerzi poučeval še voznike. »Bil sem sprejet, potem pa me je poiskala doma Liana Miholič in povprašala, zakaj ne bi učil v Ljutomeru. Rekel sem, seveda bom, čeprav nisem imel nič proti Murski Soboti. V Ljutomeru je bila takrat profesorica Edita Eöry, ki je odšla na porodniški dopust, in ker mi je povedala, da je ne bo nazaj, sem sprejel novo službo. Tako sem se 1. septembra 1991 znašel na ljutomerski gimnaziji,« se spominja.
Prišel je hkrati z Ozvaldom Tučičem, ki je takrat prevzel funkcijo ravnatelja, sam pa je do leta 2003 poučeval računalništvo. V tem je užival, vmes opravil usposabljanje in pridobil še formalno izobrazbo. »Pojavljati so se začeli standardi in normativi ter pogoji za poučevanje. Nekoč je bilo vse to bolj ohlapno.« V letih 1992–1993 se je seznanil z internetom. Na usposabljanju v Ljubljani so prišli z Inštituta Jožefa Štefana, potegnili kabel in jim začeli razlagati o elektronski pošti. »Mi smo jih poslušali in gledali kot tele v nova vrata. To so bili začetki, predstavljajte pa si sedaj napredek. Prva učilnica z računalniki je imela na oknih rešetke, ker je bilo to takrat nepojmljivo drago,« razlaga.
Zvonko Kustec je vesel, ker je prišel na Gimnazijo Frana Miklošiča Ljutomer (GFML) s Tučičem, saj sedaj pozna celotno zgodovino šole. Trem generacijam je bil razrednik, bil pa je tudi del skupine Zavoda za šolstvo, ki je pripravila gradivo za maturitetni izpit iz informatike.
Ustvarjati priložnosti
Pisalo se je leto 2003, ko je Kustec Tučiču dejal, da bo tudi sam kandidiral za mesto ravnatelja, a da bo vlogo, ko bo šla na svet zavoda, umaknil. Do tega ni prišlo, ker se je Tučič poleti odločil, da se s koncem leta upokoji, Kustec pa je oktobra postal ravnatelj. Ker je bila težava najti novega profesorja informatike, je eno leto še poučeval. »Moj kabinet je bil vedno odprt, na mizi so bili stalno bonboni in dijaki so prihajali k meni, sploh tisti, ki jih je računalništvo zanimalo. Marsikaj smo skupaj delali, tudi sestavljali in servisirali računalnike. Nekateri so sedaj doktorji informatike,« pove s ponosom. Ker sta bili obe funkciji preveč in se učiteljevanju ni mogel več v celoti posvetiti, je po enem letu le ravnateljeval, svojemu področju pa sledil le še aplikativno. »Smo ena od najbolje opremljenih šol v slovenskem merilu, ker razumem, da moramo marsikaj imeti,« poudari.
Letos bo od prevzema te funkcije minilo 20 let, Kustec pa dela v pokoju ne bo pogrešal. »Že kot študent sem bral ameriške članke, da bi morali na deset let menjati službo. Prvih deset je šlo, drugih tudi, tretjih deset pa se je potegnilo v dvajset. Ali mi je žal ali ne? Lahko bi bilo boljše ali slabše, kdo ve. Na začetku sem bil za vse sam, delal sem cele dneve, v drugem mandatu pa sem si začel ustvarjati tim in je bilo lažje,« opisuje. A v zadnjih letih mu je bilo morda že vsega preveč. »Pa ne zaradi otrok, ker ti niso pokvarjeni, ampak zaradi staršev. Postali so preveč zaščitniški. Zato dostikrat rečem kolegom, potrpimo to leto, potem jih bodo oni imeli na grbi. Drug dejavnik pa je ta, da preveč staršev v osnovnih šolah izkoristi status posebnih potreb pri otrocih in je treba z njimi delati v rokavicah. Potem so danes vmes še droge, časi so se zelo spremenili in ne bom pogrešal tega stresa,« odkrito pove.
V času njegovega ravnateljevanja so se zgodile tudi nekatere spremembe. Generacije učencev so se skrčile. Na začetku so imeli po 1600 dijakov, zdaj jih je okoli 900. Ukinil je tudi nerazporejene ure in na ta račun imajo zdaj dijaki v drugem in tretjem letniku izbirne predmete. Izberejo lahko tretji tuji jezik, ponujajo tudi ITS – interdisciplinarni tematski sklop. Na področju naravoslovja gre za raziskovanje in te ure tudi pripomorejo k uspešnim raziskovalnim nalogam dijakov. »Ponosen sem na njihove uspehe, konkuriramo tudi za Krkino raziskovalno nagrado, smo uspešni na tekmovanjih na evropski ravni in to je zame kazalec kakovosti šole. V teh 20 letih sem si prizadeval, da smo dajali možnost mladim, in naši dijaki so prehodili ves svet.« Na področju družboslovja pa v ITS spada debata, pri kateri nadaljujejo tradicijo, ki se je začela pod ravnateljem Tučičem, začeli pa sta jo Martina Domanjko in Liana Miholič. Sogovornik je ponosen tudi na organizacijo mednarodnega debatnega turnirja. »Šola je vseskozi rasla, ker sem svojo vlogo jemal ne le kot ravnatelj po funkciji, ampak tako, da sem ustvarjal razmere, da so sodelavci lahko optimalno delali.« V GFML je sedaj redno zaposlenih 57 ljudi, skupaj s honorarnimi sodelavci jih je 75.
Čaka ga družinsko drevo
Kusteca marsikdo prepozna tudi po klobuku. Po njegovem mnenju je treba delovno funkcijo podkrepiti s primernim videzom. Vsako jutro zato nadane srajco in suknjič ter zaveže kravato. »Ker so lasje šli, je bilo treba nekaj dati na glavo. Kapa mi ni bila všeč, pa sem začel s klobuki, najprej očetovimi, pozneje sem si jih kupoval sam. Prav tako je klobuk za ohranjanje zdravja, saj v službo večinoma hodim peš,« doda. In s čim se bo ukvarjal v pokoju? Izrazitih hobijev nima, rad pa kolesari in potuje. Ker se pokoj približuje, vedno bolj tudi razmišlja, kaj vse bo postoril na pet arov veliki parceli. Velikokrat si čas zapolni z vnukoma Kajetanom in Lejlo, izdelati pa namerava še družinsko drevo Kustečevih. Zbranega gradiva ima dovolj, sedaj čaka le še na pravi čas.
